Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti, niti se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.

Mar ni ravno sposobnost in sla po igranju tisto, kar otroka dela otroka? Mar si kot starši ne želimo, da bi se naši otroci čim dlje lahko igrali in da bi jim bilo čim dlje prizaneseno s skrbmi sveta odraslih? Mar ne označimo odraslega za otročjega ravno tedaj, ko se prepusti svetu igre in se ne ozira na veljavne kulturne vzorce, ki naj bi bili njegovi starosti primerni? In mar ne gre starostnikom zopet na otročje, ko spoznajo, da jim je življenje dano, da ga uživajo brez preračunljivosti, predreflektivno in samoumevno?

Igra je namreč nepogrešljivo stanje človekove zavesti: igra je "svet zase". Šele v igri se izkaže vsa človekova pestrost in v igri se kristalizira otrokova sposobnost soočanja s samim seboj, z drugimi in z naravo.

Diktatura volje mestnega urbanizma

Sodobno mesto se je rodilo z zrušitvijo obzidij srednjeveških gradov in mestne okolice. Šlo je za premik v konceptu mestne hierarhije, od gradu kot nečesa vzvišenega in težko dostopnega v smeri deljenega javnega prostora - mestnega trga, okoli katerega se je mesto širilo navzven. Mestni trg je tako imel vlogo povezovalnega središča, srečališča in izhodišča. Ob industrijskem in tehnološkem razvoju pa je nekje po drugi svetovni vojni mesto znova začela obvladovati stroga hierarhija, ki jo diktira vladajoča elita z uveljavljanjem svojih interesov. To pa so predvsem interesi proizvodnje, ki prinaša visoko dodano vrednost, udobje pri transportu in potreba po socialni varnosti v smislu zavarovanja pred agresivnostjo nižjih slojev.

Lahko bi rekli, da se je sodobno mesto odreklo funkciji srečališča in sledi popolni separaciji in specializaciji urbanega prostora. Nakupovalni centri so umaknjeni na obrobje mesta, zgodovinski center je namenjen visoki modi in elitnim bankam ter multinacionalkam za razkazovanje prestižnosti blagovne znamke, predmestja pa so postala spalna naselja. Otroška igrišča so ograjena in posejana na nemoteče in manj zanimive lokacije. Domovi za upokojence naj bi bili oaze miru, umaknjeni od živahnega mestnega vrveža - naj v miru počivajo, preden nas zapustijo.

Separacija in specializacija pa spodbujata tudi potrebo po samozadostnosti urbanih struktur. Nakupovalno središče postaja mesto v malem - se zabavaš, sprehajaš, prehranjuješ, bereš, počivaš itd. Tudi naši domovi postajajo vse v enem; domača kuhinja, domača lekarna, domači kino, domače igrišče, domači avtopark ter sobni fitnes in osebni računalnik, s katerim ohranjamo stik s svetom preko varne razdalje. Dom je postal svetinja, kar je le še en odraz ideologije individualizma in socialnega atomizma. Vsak mora imeti vse in vsak svoje seveda, temu pa vsak doda še svoj način. Če zvedemo svojstvo do skrajnosti, ni nič čudnega, da živimo vsak v svojem svetu, za skupnost, kaj šele planet, pa nam ni mar.

Pomemben dejavnik pri obravnavi naše problematike pa je tudi mestni transport. Avto je danes nepogrešljivo in najbolj učinkovito prevozno sredstvo v mestu. Ponuja varnost, hitrost, udobje in zasebnost. Zato se logika mestnega urbanizma vse prevečkrat podreja zahtevam avtomobilskega prometa. To pa je logika odraslega človeka, ki se podreja delovnemu režimu kulture, kateri pripada in ki obravnava mesto z vidika delovne učinkovitosti. Torej lahko rečemo, da je avto ne samo fizična, temveč tudi strukturna in ideološka ovira, seveda ne edina in ne nepremostljiva, pri zagotavljanju otrokove potrebe po igri.

Urbani svet, kot ga potrebujejo odrasli, je daleč od sveta, kot ga potrebujejo otroci. Specializacija ne sme voditi v separacijo, saj se vedno znova izkažeta naša temeljna povezanost in soodvisnost, ki navidezno samozadostnost postavita na trdna tla. Tu ne gre zgolj za funkcionalno povezanost urbanih struktur, temveč predvsem za nerazdružljivost v socialnem smislu. Kajti če dovolimo, da se uveljavi samo urbana volja odraslih, potem dobimo mesta brez otrok. Mesta, kjer otroci obiskujejo domači kino in različne ob- in pošolske dejavnosti, ki jih zopet vodijo odrasli.

Namesto igre in svobode jim vsilimo športne dejavnosti, kjer ima vse vsaj dvojni smoter; vzgojni in zdravstveni. Da pa bi njim prepustili pobudo, da bi jim pustili njihov svet igre, kamor odrasli nimamo vstopa, je v današnji družbi bogokletno. Kdo ve, kakšne vse nevarnosti prežijo za otroškimi igrali in danes pač nimamo časa, da bi lahko tvegali! Tveganje je za odrasle. Danes je moj otrok samo moj in naj si nihče drug ne vzame pravice, da bi ga vzgajal - se šopiri izkrivljena starševska odgovornost ter naivno zahteva, da naj šola zgolj izobražuje; pri tem pa mirne duše vzgojo prepustijo ulici in televiziji.

Ker urbana volja misli zgolj svet odraslega, je nemogoče, da bi otrok na normalen način vzpostavil svojo avtonomijo, saj prostora za to primanjkuje. Otroci se niti igrati več ne morejo sami. Cesta pač ni igrišče, zelenice in peskovniki pa so žal vse prevečkrat smetišča in stranišča za domače živali. Zdrava pamet potem starše nagovori, da je edina možnost, da otroka vpišejo v kakšen športni krožek ali klub, kjer bodo zopet odrasli odgovarjali za varno in čisto okolje. In tako se zavrti krog totalne potrošnje. Če parafraziramo Protagoro - človek je merilo vseh stvari -, bi lahko rekli, da smo starši merilo vseh otroških stvari.

In zato je upanje, da bomo prepoznali neprijetno resnico, ki nam jo razkriva socialna ekologija in govori o reprodukciji obstoječih moči, tako zelo majhno. Če je že svet otrok in še posebej njihov prostor - njihova igrišča - okužen z voljo odraslega, potem v kratkem ne gre pričakovati sprememb. Oziroma lahko pričakujemo le še dramatične zasuke, kot se to kaže v dramah naravnih katastrof, kjer je edino merilo obravnavanja narave človekova korist.

Tako se lahko ob kritični masi igralno zanemarjenih otrok zgodijo tudi socialne katastrofe (pojavnost kroničnih nenalezljivih bolezni, debelost, asocialnost, depresivnost, anksioznost, hiper- in hipoaktivnost, konfliktna in nasilna soočenja urbanih plemen, obračuni med četrtmi itd.). Igralno zanemarjeni otroci so čustveno nezreli in nepripravljeni na izzive, ki jih zahteva življenje skupnosti. Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih spretnosti in športnih iger, trenirani in sposobni doseganja vrhunskih športnih rezultatov ne morejo nadomestiti čustvenega in socialnega manka, ki je nastal zaradi pomanjkanja igre v pravem otroškem pomenu besede.

Računanje brez krčmarja je točno to, kar delamo s svojimi otroki, ko jim ne omogočamo, da se lahko na spodobnih igriščih skupaj in samostojno igrajo. Če ne dovolimo naravi človeka, da se razigra v otroški igri, ker je to njen smoter, potem smo lahko prepričani, da se bo poigrala z nami, ko bomo to najmanj pričakovali - v dobi pretirane utilitaristične racionalizacije bivanja, v dobi pretirane resnosti - v dobi odraslega.

Enostavno, otroci ne osvojijo igralne kulture, kulture zapravljanja prostega časa na igrišču z vrstniki, brez staršev; na igrišču, kjer se vzpostavi samodejna hierarhija, o kateri govori uličnokošarkarski romantik Esad Babačič. Zato lahko govorimo, da igra vzgaja in socializira sama po sebi. Vztrajnost, sočutnost, samozavestnost, sodelovanje, nasprotovanje itd. so kreposti, ki se lahko zdravo razvijejo le v stiku z vrstniki. Vse to pa so tudi identifikacijski mehanizmi posameznika, ki se mora znati orientirati v družbi, umestiti svoje sposobnosti in interese, se prilagoditi okolju in si prilagoditi okolje. Igrišče je edini način, da lahko to stori varno, brez usodnih posledic, saj ob napačnem ravnanju vse skupaj, konec koncev, lahko vzame zgolj kot igro.

Pretirana varnost - medvedja usluga

Ulrich Beck, ki okliče sodobno zahodno družbo za družbo tveganja, govori o treh vrstah globalnih nevarnosti. Morda bi veljalo ob Beckovem razmisleku o družbi tveganja posebej poudariti prvo in drugo nevarnost - nepravično porazdeljeno blaginjo, ki vodi v prepad. Otroci se takih - temeljnih, predreflektivnih, intuitivnih bivanjskih zakonov - naučijo na prevesni gugalnici. Če sta na obeh straneh otroka približno enake teže, potem bo guganje učinkovito. Če je na eni strani težji, potem se da učinkovitost guganja do neke mere nadzirati s tem, da lažji podaljša ročico oziroma se težji pomakne bliže previsni točki. Če pa je razlika prevelika, potem guganje ni mogoče in od igre ne ostane nič. Tako nekako se točki, ko igra življenja ne bo več mogoča, bliža človeštvo, kjer bogati svet postaja preobilen, na drugi strani pa revni svet preštevilen. Prvi se bo naposled razpočil, drugi pa razsul.

Že v antiki so ugotavljali, da znanje, ki ni utemeljeno na izkušnji, ni trajno in je neuporabno. Če otrok ne prevzame odgovornosti v svojem svetu igre ter vselej čaka na odraslo osebo, da mu pove, kaj sme in kaj ne, potem pač ne moremo pričakovati, da bo v dobi intenzivnega odraščanja, puberteti, znal relativno mirno prenesti nove odnose s svetom, z vrstniki obeh spolov in z družbenimi zahtevami po avtonomnem in odgovornem življenju. Kajti le v igri je neuspeh kakršnekoli vrste sicer boleč, a ni usoden, kot je po drugi strani uspeh ugoden in spet ne usoden. Vse ostane v kontekstu igre, in ta zato nosi izjemno avtopedagoško vrednost.

Medvedja usluga se dela otrokom na igriščih, ko jih starši, potem ko so zagotovljeni vsaj minimalni standardi varnosti, še vedno držijo za roke. Dejstvo je, da se otrok sam od sebe redkokdaj loti premagovati oviro, ki ji ni kos. Mnogokrat smo starši tisti, ki si želimo, da bi otrok splezal do najvišje letve na lestvi in hodil po ozki gredi, ki je za pol njegove telesne višine nad tlemi. Živalski svet je živi dokaz, da se v igri spoštujejo meje, ki jih telo samo prepozna. Gre za instinkt. Zavest o sebi je hkrati tudi razvijajoča se zavest o svojem življenjskem prostoru in ta se širi koncentrično, brez preskakovanja razvojnih faz.

Otrok se bo po svoji volji vselej lotil izzivov, ki ga najprej nagovorijo, izzovejo, so zanimivi in izvedljivi. Če je naloga prelahka ali pa pretežka, lahko sklepamo, in tako govorijo tudi raziskave, da se bo otrok umaknil in bo poskušal drugače in drugje. Če pa bo otrok pretirano nadzorovan, bo odgovornost za svoje početje preložil na odraslo osebo. Dobronamerno varovanje pred morebitnimi padci, odrgninami in morda celo zlomi, če je pretirano, vodi ravno v svoje nasprotje. Tak otrok preskakuje naravni razvojni tok, se ne uči na podlagi izkušenj, negativnih in pozitivnih, ne razvije občutka za svoje telo, ne umesti se dobro v svet in ko odraste, ni usposobljen za samostojno življenje in sprejemanje odgovornosti. Dobronamerno varovanje in izguba nenadzorovanega intimnega prostora otroške igre deluje kontraproduktivno na varnost samo. Efekt "zavijanja v vato" se izkaže za enega najbolj škodljivih vzgojno-socializacijskih ukrepov.

Nazaj k naravi, bi lahko dejansko veljalo tudi za klic otrok, ki so ostali brez igrišča. Otrok brez igrišča je otrok brez otroštva. Spoznavna dialektika predpostavlja nevarnost, če želimo prepoznati in izkusiti varnost. Če si torej družba, ker naravno to ni več mogoče, želi zagotoviti, da posamezniki ovrednotijo varnost visoko, jo cenijo in ohranjajo, mora zagotoviti prostor, kjer bodo otroci izpostavljeni navidezni nevarnosti, ki so ji sami kos. To je največ, kar smemo odrasli prispevati k otroški igri. Sicer pa jim pustimo prostor, kjer so lahko takšni, kot so - igrivi in živahni. Ne onesnažujmo ga z našimi pravili, saj vidimo, kam so nas pripeljala.