Součkov jubilej bodo 4. aprila okronali tudi v ljubljanski Drami, njegovem do upokojitve matičnem gledališču. Dopoldne bodo v Mali drami odigrali 101. ponovitev uspešnice Pipi in Melkijad, zvečer pa bo na velikem odru na vrsti opera Tosca, ki jo je Souček režiral, v njej pa nastopa njegova življenjska sopotnica Milena Morača.
Jurij Souček, diplomirani gledališki igralec, režiser in vsestranski umetnik, je poznan po gledališkem ustvarjanju za otroke in mladino ter kreativnem ustvarjanju za odrasle, v časovnem obdobju, ki je daljše od 50 let in to na različnih področjih, med drugimi tudi na področju radia, televizije, filma in predvsem gledališča.
Kot večkrat nagrajeni igralec, ovenčan tudi z Borštnikovim prstanom in viktorjem za življenjsko delo, poznan po svojem specifičnem glasu, ki ga je posodil različnim pravljičnim junakom, je obogatil umetniško in duhovno življenje malih in velikih otrok in prispeval k večji kulturni in izobraževalni razpoznavnosti v različnih okvirih.
Ustvarjalno delo Jurija Součka je večplastno in obsežno. Rodil se je 5. aprila 1929 v Ljubljani, je diplomant trgovske akademije in kasneje Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani, igralec in občasno tudi režiser, stalni član ljubljanske Drame od sezone 1953/54 do svoje upokojitve 1993.
Souček, prepričljiv je bil zlasti v likih s siričnimi in grotesknimi elementi, po upokojitvi ni miroval, so zapisali na spletni strani Mini teatra, ampak se je usmeril k otrokom in tam poskušal s svojimi igralskimi izkušnjami dvigniti raven otroških predstav in risanih filmov, ki so se prav takrat pričeli snemati v filmskem studiu.
Iz tega obdobja so si otroci zapomnili predvsem njegovo vlogo Flipa v Čebelici Maji. Seveda je s sinhronizacijami in prevodi predvsem čeških risank nadaljeval, tako da si je zaradi popularnosti pri malem in tudi odraslem občinstvu leta 2004 prislužil viktorja za življenjsko delo.
O tem, da lahko risanka seže včasih tudi čez televizijski ekran, še danes pričata dva bratska pujsa Pipi in Melkijad, saj njuna priljubljenost, zdaj tudi po zaslugi gledališke predstave v režiji Roberta Waltla, živi naprej.
