Petra je govorila hitro, v tem bi zagotovo dobila tudi kakšen globus, vsaj med tekačicami. Ne samo malega šprinterskega. "Sedaj smo vsi noro veseli. Če bi mi pred sezono ponudili, kaj bom dosegla, bi takoj podpisala. Devet zmag, mali globus, prva zmaga na 30 kilometrov na Norveškem, prva zmaga v drsalnem šprintu. Veseli smo, kar smo dosegli," je začela svoj monolog, da še vprašanj ni bilo treba veliko zastavljati.

Mnogi bi bili še teden dni potrti, če se ob tako izjemni priložnosti, ki je ni moč načrtovati, ampak se lahko le zgodi, kot pravite, obstali na drugi stopnički?

Ob uradni razglasitvi smo naredili Slovenci poseben šov in prekašali Poljake (smeh). Pokazali smo, da se veselimo tega, kar smo dosegli. Mnogo odzivov smo dobili, da je tudi zaradi vtisa, ki ga pušča zmagovalka, hudo, ker nisem sama zmagala. Smučarski tek rabi vesele zmagovalke, so dejali. Take ljudi, ki tako mislijo, sem imela na moji strani, a mi tudi točkovanje "švedskega Toura" ni bilo naklonjeno. A nič zato, smo veseli. Nekdanji trener Robert Slabanja mi je pred dnevi dejal, da doživljam najboljše dneve življenja in da se moram zavedati tega, kar doživljam. Da je morda to neponovljivo.

Lov na veliki kristalni globus ni bil izgubljen do zadnjega dne.

Borila sem se, kolikor sem se lahko. Imam fenomenalnega trenerja, ki zna realno oceniti stvari. Rekel je, da ne želimo izgubiti zadnji dan. Tako sem v soboto napadla na vse ali nič, in pač nisem zmagala. Včeraj sem še vedno upala, da Justyno morda skupina ujame in se kaj nadoknadi, a tistih 48 sekund je bilo le preveč.

Kaj pa tisto zapenjanje palic ob menjavi v soboto na dvojnem zasledovanju?

Sistem vpetja ima One way pač zakompliciran in nisem mogla hitro vpeti palic. In ker sem imela kot vodilna svoj menjalni prostor tik pod klancem, sem vpela le na polovico. Sedaj grem na testiranje, da to izboljšajo. A imela sem deveti čas menjave, kar ni bilo slabo. S kristalnim globusom je pač tako, če je namenjen, bo. Če ne, ne.

Kakšen je pogled nazaj na celo zimo?

Šla sem od nebes do pekla, in tako nekajkrat gor in dol. Sedaj sem v nebesih. V Liberecu in Lahtiju sem bila na dnu. V Lahtiju sem bila hudo bolna, a kljub vsemu zmagala. Tedaj sem sama sebi dejala, da nisem več normalna, ko bolna hodim na štart. A sem se pobrala in imela nor teden.

Petra Majdič je po pogovoru telefon podala še trenerju Ivanu Hudaču. Da je bila zares v evforičnem stanju, je poklicala kar Roberta in se potem še tisti trenutek v šali opravičevala Ivanu.

Že pred dobrim tednom ste dejali, da se bojite, da bi rumeno majico Petra izgubili šele zadnji dan?

Tega sem se res bal. Kowalczykovi je po vseh realnih parametrih kazalo, da bo proti koncu zelo močna in da ima več možnosti. Sedaj se veselimo tistega, kar imamo. Treba je vedeti, da bo včasih še boljša. Lahko pa se tako neverjetna sezona ne bo ponovila nikoli v življenju. Kowalczykova je fenomenalna na distanci, na šprintu ni slaba.

Kakšen je bil pritisk zadnjih dni?

Mislim, da smo ga kar uspešno krotili. Tu se moram zahvaliti mnogim za potrpljenje, da je Petra lahko ohranila nekaj več miru.

Glede na reakcije po Stockholmu, uvodni tekmi "švedske turneje", smo pričakovali, da boste Petro glede vpliva zunanjih dejavnikov, novinarjev, "zavrli" že prej? Kowalczykova je bila do svojih še mnogo manj dostopna.

Vse je odvisno, kako Petra reagira na vse skupaj. V Stockholmu je dodatna pozornost novinarjev ni dodatno obremenjevala, zato sem jo pustil. Ko pa vidim, da so težji dnevi, potem je treba nekaj potrpljenja.

Kako gledate na razplet cele sezone? Bi naredili kaj drugače?

Seveda bi lahko marsikaj naredili drugače, če bi vedeli, kaj se bo zgodilo. Če se Petri ne bi izšlo na Tour de Ski, bi šli v Vancouver. Če bi vedeli, bi morda več pozornosti namenjali za boljši "skajting". A nikjer ni garancije, saj bi bilo lahko vse slabše. Delali smo na detajlih, ki smo jih imeli in tako stremeli na izboljšanju.