Pred letom dni so zaplankali bežigrajski centralni stadion, stadion Olimpije, stadion Odreda, Orlovski stadion, Plečnikov stadion ali kakor se že reče največji in do nedavna najuglednejši športni areni v Ljubljani. Zagradili so vrtove ob stadionu, kjer so stanovalci Fondovih blokov od nekdaj gojili zelenjavo in medsebojne sosedske odnose. Na drugi strani je podobna usoda doletela precej neugledno peščeno površino, kjer so čez dan parkirala kar tako vsa mogoča vozila.

Stadion je star skoraj 80 let. Objekt je po vseh teh letih dotrajan, pa vendar, travnata nogometna površina je bila vzorno vzdrževana, gledalci so imeli na voljo tribune s plastičnimi sedeži, za nočne nogometne spopade je znani SCT postavil osvetljevalne stolpe. Za nogometne tekme na slovenski ravni je bil objekt še zmeraj primeren. Tem, ki so zaplankali Plečnikov stadion, se je zdelo potrebno uničiti in odstraniti svetlobne stolpe, razmontirali so plastične sedeže na tribunah, prekopali so igrišče, kolikor je mogoče videti s ceste, je poškodovana častna tribuna ali glorieta. Zaplankan in zapuščen stadion se sesipa sam vase.

Samo, da Emonike nikdar ne bo

Po diagonali od stadiona čez križišče je nekoč stala ljubljanska artilerijska vojašnica. Ko so jo pred več kot desetimi leti podirali, mi je uspelo pridobiti eno od levjih glav, ki so krasile posamezne stavbe vojašnice. Izvrstno modelirana glava iz mavca je velika skoraj cel meter in krasi eno od sten v mojem domovanju. Na bivši artilerijski vojašnici je bilo nekaj sto takih levjih glav. Tudi drugače so bile stavbe artilerijske vojašnice solidna avstro-ogrska arhitektura. Paviljonske zgradbe vojašnice so se po razporedu nekoliko zgledovale po dunajskem Steinhofu, kjer je bil na delu Plečnikov učitelj, veliki arhitekt Otto Wagner. Po volji ljubljanskih urbanistov in graditeljev je bila artilerijska vojašnica z veliko ihto podrta skupaj z že omenjenimi levjimi glavami.

Veliko sproščeno zemljišče je dobilo nekoliko fevdalno ime Bežigrajski dvor. Potem je bilo zemljišče na pol pozidano s poslovnimi in stanovanjskimi zgradbami, ostalo so zaplankali. Še prej so tja navozili gromozanski kup gramoza, ki že zeleni in iz njega poganjata grmičevje in mlado drevje. Koliko časa bodo neugledne planke Bežigrajskega dvora na ogled, ne ve nihče.

Nekaj sto metrov naprej vzdolž bivše Titove, sedaj Dunajske ceste, so na obeh straneh železniške proge zaplankali obsežno zemljišče. Znotraj zaplankanega prostranstva se je mudilo podirati častitljivo kurilnico iz sredine 19. stoletja, precej novo rumeno pošto in še druge manjše objekte. V občilih smo lahko brali in slišali, kako bodo kanadsko-madžarski investitorji do konca leta 2010 postavili ogromen nebotičnik, velikanski, najmodernejši šoping center, zabaviščni center, velnes in fitnes center, poslovne prostore, prostrane podzemne garaže in mimogrede še novo potniško postajo za vlake in avtobuse. Celota naj bi imela poetično ime Emonika. Vesel sem, ker Emonike nikdar ne bo.

Pa ne, da bi bil proti pozidavi tega mestnega predela, strah me je bilo več kot skromne, če ne kar vulgarne arhitekture, kakor sem jo lahko razbral in zaznal iz raznih predstavitev in prostorskih prikazov. Na delu so bili tuji, mislim da nemški projektanti. Prav neverjetno je, s kakšnim podcenjevanjem našega stolnega mesta so se lotili načrtovanja Emonike. Za Balkance naj bi bilo vse dobro. No, planke stojijo. Koliko časa bodo stale, ne ve nihče, pet let, deset let, dvajset let…

Po diagonali čez križišče stojijo že druge planke. Tukaj imajo že polstoletno tradicijo. Ko je bil leta 1960 podrt starodavni Bavarski dvor, je bil ta del nekaj desetletij zaplankan, dokler se vendarle ni zgradila znana stolpnica, kjer je direkcija znanega podjetja SCT. Urbanisti predvidevajo ob omenjeni stolpnici še eno poslovno stolpnico z obširnim parterjem in podzemnimi garažami. Obe stavbi naj bi bili del "ljubljanskih mestnih vrat", kot se radi poetično izražajo ljubljanski planerji. Gradbišče je že zaplankano, gradbena jama je že izkopana, kdaj se bo začela in kdaj končala gradnja "mestnih vrat" na Bavarskem dvoru, ne ve nihče.

Čez cesto stoji Kozolec. Nekateri moji kolegi arhitekti menijo, da je Kozolec lepa in pomembna stavba. Nikoli ne bom razumel, zakaj je ta stavba spomeniško zaščitena, zakaj sodi med arhitekturne spomenike republiškega pomena. To pomeni, da je Kozolec zaščiten po najstrožjih možnih kriterijih. Jaz ne najdem nobene lepote niti vrline na tej stavbi. Kozolec promovira v Ljubljani urbanistično nasilje kot normativno planersko sredstvo. Večkrat imam vtis, da se kvaliteta ljubljanske sodobne arhitekture meri po stopnji nasilja, ki ga izvaja nad okolico.

Zadnja leta so s Kozolca odpadale kamnite obložne plošče, zato so jih kar v celoti odstranili vsaj s tistega pročelja proti bivši Titovi, sedaj Slovenski cesti. Še prej so stanovalci vsak po svoje "po domače" zasteklili dolge balkone na stavbi. Aktualna podoba Kozolca je v nebo vpijoča. Kozolec je mestna sramota brez primere. Berem, da bi se morda obnova stavbe že začela, pa se menda ne morejo dogovoriti o velikosti stekel na zastekljenih balkonih. Še prej je bilo spomeniško varstvo sploh proti zastekljenim balkonom. Zdaj je spomeniško varstvo za velika stekla, ki so dražja, stanovalci so za cenejša manjša stekla. Dokler se ne bodo sporazumeli, bo Kozolec zaplankan.

"Strokovno urejevanje" Kongresnega trga

Veliko ljudi sem že spraševal, kaj in kako je s čudno gradnjo v Nazorjevi ulici prav v centru Ljubljane, pa mi nihče ne zna odgovoriti. Ob tej ulici so podrli skromno pritlično trgovsko stavbo. Precej nenavadna novogradnja se je ustavila pri prvem nadstropju. Zaplankano gradbišče odtlej sameva, iz betonske golote štrli rjasto železo. Celota se spreminja v smetišče.

Potem je na vrsti Knafljev prehod. Nekaj slišim govoriti, da bodo skoraj dokončano elitno stanovanjsko stavbo v Knafljevem prehodu podrli in na tem mestu zgradili še bolj imenitno in še bolj elitno stavbo za tiste, ki res vedo, kaj je razkošje in udobje, in hočejo tako tudi živeti. Kdaj se bo vse našteto zgodilo, kako se bo zgodilo, če se bo zgodilo, ne ve nihče. Gradbišče je seveda zaplankano.

Kongresni trg je najlepši ljubljanski trg. O tem ni nobenega dvoma. Po svoje občudujem korajžo in pogum tistih, ki dvigajo roko nad ta izbrani del mojega rodnega mesta. Za moje razumevanje je njihovo početje brezbožno. Nekaterih stvari se v Ljubljani ne bi smeli niti v sanjah dotikati, kaj šele v resnici. Za posege v mesto bi morala veljati neka rdeča črta: "Preko tega ne sme nobena planerska misel, akcija, zahteva, potreba…" No, planerji, urbanisti, investitorji, mestne oblasti..., med katerimi je, žal, precej mojih stanovskih kolegov, ne mislijo tako. Vsi našteti so mnenja, da je treba Kongresni trg uničiti. V planerskem metajeziku se temu reče "urejevanje" Kongresnega trga.

Pod Kongresnim trgom imajo namen urediti garaže. Ena od planerskih floskul, s katerimi planerji zavajajo in slepijo široke ljudske množice, je, da naj bi se ljubljansko središče otreslo osebnega avtomobilskega prometa tako, da bodo zgradili čim več garaž sredi mesta. Saj ne vem, ali so planerji bebci ali pa imajo za bebce občestvo. Vsaka prometna naprava, in načrtovana garaža pod Kongresnim trgom to gotovo je, pospešuje intenzivnost prometa, zato se prometne naprave delajo, zato se gradijo. Se orjejo njive zato, da ne bo pridelkov? Se gradijo šole zato, da ne bo v njih šolarjev? Se sadi drevo zato, da na njem ne bo prireje? Lepo prosim, planerji, ne imejte nas za norce.

Kongresni trg naj bi se "urejeval" po znanstvenih načelih planiranja. Za to so potrebne dolgotrajne in zahtevne študije. Ne vem, kdo plačuje te študije. Pred časom sem si lahko ogledal študijo "ureditve" Kongresnega trga pod zaporedno številko 13 B. Da je študija računalniški izdelek, se razume samo po sebi. Ne vem, kdo je avtor tega izdelka, in me to tudi čisto nič ne zanima. Študija je navadno planersko skrpucalo. Študiji se je poznalo, da avtorji ne obvladajo računalniških prezentacij. Vse skupaj je videti tako, kot bi se igrali otroci. Najbolj mi je ostalo v spominu slaboumno obračališče avtomobilov na dnu Wolfove ulice! Moj bog, sem si mislil, in to naj bi bil strokovni nivo "urejevanja" Kongresnega trga.

Ne vem, kako si sledijo postopki za "ureditev" Kongresnega trga, vsekakor je Kongresni trg že nekaj tednov zaplankan. Za zdaj le njegov spodnji del pred Filharmonijo, sčasoma se bodo planke gotovo razširile na celoto Kongresnega trga. Za začetek so na delu arheologi. Ti se bodo v imenu arheološke znanosti z žličkami in čopiči igrali na Kongresnem trgu vsaj tri leta. Zahtevali bodo, da se arheološke ostaline prezentirajo "in situ", kot se radi izražajo. To pomeni, da morajo biti ohranjene in dane javnosti na ogled prav tam, kjer so najdene in izkopane. To z gradnjo garaž pod Kongresnim trgom funkcijsko ni združljivo, tudi tehnično je v bistvu nemogoče.

Kljub temu se bodo razprave o arheologiji na Kongresnem trgu vrtele v nedogled. Vmes se bo zgodila kakšna nova ekonomska kriza, menjali se bodo investitorji, lastniki, izvajalci, projektanti..., gradnja garaž pod Kongresnim trgom pa zmeraj bolj odmikala v nedoločeno prihodnost. Medtem bo Kongresni trg zaplankan. Starejši občani Kongresnega trga ne bodo nikoli več doživeli, otroci bodo s plankami na Kongresnem trgu gor rasli in se jim bodo zdele standardni del ljubljanske mestne podobe. Ne bi hotel biti za vsako ceno prerok slabega vremena, pa vendar: v prihodnjih dvajsetih letih garaže pod Kongresnim trgom ne bodo zgrajene. Zastavljam eno leto svojega življenja, da bo res tako. Zame je Kongresni trg že tako in tako umrl.

Velik spomenik ljubljanski planerski neumnosti

Kongresnega trga se drži zaplankano gradbišče pri bivšem Šumiju. Prostor je gradbišče že celih 50 (!) let, odkar je bila divjaško podrta Wurtzbahova hiša. Mlajši in srednji rod Ljubljančanov sploh ne ve, da je omenjena podrta hiša ljubko zamejevala manjši pravokotni prostor ob takratni Titovi cesti, od koder so bili pogledi na Uršulinsko cerkev in Kongresni trg še posebej mikavni. Hišo so podrli, ko se je "urejevala" takratna Titova cesta, menda tudi zato, da bi lahko tanki na prvomajskih paradah po dva in dva vštric vozili. Bolestne "arkade" so tudi doprinos iz takratne urejevalne akcije.

Na mestu podrte stavbe je bil najprej predviden Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, potem hotel v več variantah in za različne lastnike, nekaj časa je bil tam predviden multikino, nato "nadstandardna" stanovanja za njihove razmere, to se pravi za najbogatejše Slovence, s plavalnimi bazeni in seveda podzemnimi garažami za "več" avtomobilov večjih dimenzij. Za ta predel je bilo narejenih nič koliko "študij", natečajnih razpisov in projektov kar tako. Koliko je vse to stalo in kdo je vse to plačal, ne ve nihče, vsa sredstva za opisani namen bi gotovo zadostovala za velik spomenik ljubljanski planerski neumnosti.

Potem se je začelo pred nekaj leti govoriti, da bi bil ves predel lahko že davno "urejen" in na novo pozidan, če bi bil obsežnejši. To je pomenilo, da je treba podreti še sosednjo stavbo, znano pod imenom Šumi. Stavba je bila solidna, nekoliko po mediteransko urezana arhitektura. Bila je boljša od večine tega, kar nastaja in se gradi pod oznako modernizma, minimalizma, racionalizma in dekonstruktivizma v Ljubljani. Stavbo so polagoma začeli zapuščati stanovalci, do zadnjega je vztrajal Frizerski salon Kamenarič. Kdor je v šestdesetih letih dal kaj nase in na svoj izgled, si je moral urejevati pričesko "na AŠK" v frizeraju Pri Kamnu. AŠK je pomenilo Akademski športni klub. Naslednik AŠK je sedanji košarkarski klub Olimpija. Razume se, da so se vsi takratni košarkarji AŠK (Daneu, Kristančič, Brumen, Vozelj, Mueller…) strigli Pri Kamnu.

Že prej se je zaprl znani lokal Šumi, kjer so se zbirali predvsem člani, sopotniki in sopotnice umetniškega gibanja OHO (Matanovič, Chubby, Nez, Ogorelec, Geister, Jesih…). Konceptualistični OHO je veljal za takratno avantgardno umetniško gibanje v bivši SFRJ. Kaj vse in koliko se je spilo in povedalo v lokalu, si je težko predstavljati. Med obema vojnama je bil Šumi s tovarno sladkarij v ozadju stavbe v lasti dinastije Hribar, kamor se je priženil še Izidor Cankar. Moj oče Anton Suhadolc (1897-1983) je bil dolga leta hišni arhitekt pri Hribarjevih.

Šumi so podrli, kaj pa zdaj?

V Šumiju je marsikaj prenaredil in adaptiral v skladu z željami Hribarjevih. V lokalu Šumi so bile, na primer, široke okenske špalete izdelane kot intarzija po zamislih mojega očeta. Ko so stavbo podirali, so jih uničevali s krampi in lomilkami. Jaz še hranim nekaj drobcev teh intarzij. Ko je bil Šumi podrt, so mnogi Ljubljančani, med njimi sem bil tudi jaz, naivno pričakovali, da se bo končno začela gradnja na zemljiščih obeh podrtih hiš. Domnevno bodoče gradbišče se je zaplankalo. Planke stojijo že nekaj let, gradi se pa še ne. Kdaj se bo, kaj se bo, kdo bo gradil, kako bo gradil, tega ne ve nihče. Na dvorišču Šumija so pred rušitvijo in po njej brskali neizbežni arheologi. Med drugim so naleteli na rimsko kloako, ki je iz antične Emone vodila odplake v Ljubljanico. Arheologi so kloako nekoliko obbetonirali, da se ne bi zrušila sama vase. Morebitni graditelji pri Šumiju morajo kloako ohraniti "in situ".

Čeprav sem že blizu Fakultete za arhitekturo na Zoisovi cesti, kjer združujem delo, plank še ni konec. Zaplankano je še obsežno zemljišče, kje je nekoč stala tovarna pletenin Angora, na njem pa naj bi že dolgo stala nova Narodna in univerzitetna knjižnica, na kratko NUK 2. Ne stoji. Projektanta za novo knjižnico so moji kolegi arhitekti izbrali na javnem natečaju, mislim, da okoli leta 1992. Potem so bili narejeni čisto ta pravi izvedbeni načrti s statiko, inštalacijami, elektriko… popisi in predračuni.

Vmes so se bog ve kolikokrat prilagajali spremembam po želji knjižničarjev in še bolj po željah arheologov, ki so na tem zemljišču odkopali dele antične Emone. Ti seveda zahtevajo prezentacijo ostankov Emone "in situ", pa če se to da ali ne. Od natečajnega razpisa do danes je minilo že skoraj 20 (!) let. Prav nič ne kaže, da se bo gradnja začela. Še več! Moji stanovski kolegi po vseh teh dvajsetih letih strokovnjaško ugotavljajo, da je projekt za novo knjižnico zastarel. Govori se, da je treba za novo univerzitetno knjižnico razpisati nov natečaj, povabiti k natečaju tudi tuje arhitekte, seveda se bo lahko natečaja udeležil tudi dosedanji projektant. Tudi on bi po dvajsetih letih drugače zastavil tako stavbo.

Potem so še nekateri, ki menijo, da nove knjižnice sploh ne potrebujemo. Vsa slovenska literatura od Brižinskih spomenikov, Trubarja, Krelja, Vodnika in Prešerna do Jančarja, Jesiha, Zajca, Frančiča in Vojnovića… se lahko stisne na računalniško kartico velikosti 2 krat 2 centimetra. Potem je še internet, na katerem je mogoče dobiti itak vse. V okviru računalniške galaksije ima lahko vsakdo doma vsak trenutek na voljo celo Narodno in univerzitetno knjižnico. Knjižnic iz stekla, betona in jekla ne potrebujemo več, to so pojmi preteklosti, tako pravijo. Kot kaže, bo zaplankano zemljišče, kjer naj bi stala bodoča Narodna in univerzitetna knjižnica, še dolgo samevalo.

Napisal sem že, da so tukaj arheologi izkopali dele antične Emone. Gre za nekdanji stanovanjski del Emone. To, kar so izkopali, je v skladu s pričakovanji, saj je antična Emona že zelo raziskana po letih izkopavanj na drugih podobnih lokacijah. Arheologi večkrat zatrjujejo, da se njihovo delo odvija metodološko in po znanstvenih načelih. Ni mi čisto jasno, kako je bilo s temi principi na gradbišču bodoče NUK 2. Arheologi so najprej natančno, z žličkami in čopiči, preiskali in prekopali celotno zemljišče. Nekatere izkopanine, predvsem zidove bivših stavb, so potem deloma prekrili s strešno lepenko. Potem so celoten kompleks zasuli z gramozom.

Gradbišča bi lahko spremenili v začasna parkirišča

Čez nekaj let so zasutje spet odstranili in si spet dali nekaj dela z žličkami in čopiči. Potem so spet navlekli strešno lepenko in nazadnje so spet vse skupaj zasuli. Na začetku je bilo izkopavanje varovano, ograja oziroma planke so bile zaklenjene. Čez čas se je del plank ob vhodu podrl, mislim, da je bila tudi ključavnica na vratih vlomljena. Arheološko najdišče in najdbe so bili dolge mesece na široko dostopni širokim ljudskim množicam. Mnogi so si, tako domnevam, za spomin odnesli kakšno rimsko opeko ali kamen, saj je bilo tega zloženo ob najdišču v podrti zasilni lopi na kubike. No, planke so spet popravljene, na vratih je že spet ključavnica. Zdaj, ko prihaja pomlad, bodo morda spet odstranili gramoz…

Znano je, da nisem ljubitelj avtomobilizma in vsega, kar se veže na ta pojem. K vragu, pa taka civilizacija, ki se obnaša in misli tako, kot da bi bil avtomobilizem najvažnejša stvar na svetu, parkingi in garaže pa življenjska izpolnitev. Meni se zdi smešna, kaj, smešno idiotska se mi zdi raba naprave, ki je narejena za prevoz petih oseb, a se v njej prevaža samo eden. Ali moji avtomobilistično obsedeni rojaki naročijo v gostilnah po pet kosil zato, da bi pojedli samo eno, kupujejo po pet kart za letala, da bi imeli poleg sebe in za seboj štiri prazne sedeže? Kupujejo srajce s po petimi rokavi in hlače na pet hlačnic? Igrajo tenis s petimi loparji hkrati? Kje je racionalizem in priseganje na funkcionalnost mestnih planerjev, če delajo garaže za naprave, ki zmorejo pet oseb, čeprav se v njih pripelje samo eden?

Pa vendar, če bi tisti, ki krojijo prostorsko usodo mojega rodnega mesta, že davnega leta 1992 pošodrali gradbišče bodoče NUK 2 in ga oddajali parkiranja željnim Ljubljančanom, kaj bi se že do danes nabralo novcev! Kdor hoče, naj izračuna: en evro na uro x 12 ur na dan x 700 vozil hkrati na parkirišču NUK 2 x približno 7300 za vsak dan v preteklih dvajsetih letih = ? Koliko bi lahko stalo vozil na gradbišču Emonike, pa pri Bežigrajskem dvoru, pri Šumiju, na bivšem nogometnem igrišču na Plečnikovem stadionu... Gradnja problematičnih garaž v središču Ljubljane bi bila nepotrebna. V primerjavi z dragimi podzemnimi napravami bi bila ta parkirišča narejena za drobiž. Ko bi se začela morebitna gradnja, bi jih zlahka odstranili in ukinili.

Prispel sem od doma do Grabna, kot tudi rečemo Fakulteti za arhitekturo. To je pot med plankami. Planke so postale dobesedno moreči simbol glavnega mesta neodvisne, osamosvojene, pluralne… Republike Slovenije. Plankam v Ljubljani so konkurenčni količki in korita v neizmernem številu, vseh vrst, višin, materialov in vseh mogočih izvedb. Količkanje in zakoritenje je najbrž popoldansko opravilo mestnih planerjev. Tudi količki s koriti postajajo mora našega mesta. Večkrat mi pride na misel, da so zaplankane in zakoličkane tudi misli in početje vseh tistih, ki imajo na skrbi videz Ljubljane. Znani slovenski film ima naslov Odgrobadogroba, v Ljubljani se gre Med količki in koriti od plank do plank.