Ministrico je pozval, naj v najkrajšem času razreši nastalo zadrego in zadevo konča. Zadeva, ki naj bi jo ministrica razrešila, je povezana s policijsko preiskavo uporabe službenega vozila ministrstva za zunanje zadeve za potrebe zasebnega nakupovanja, ki se je odvijalo decembra 2006. Policija je namreč pred dnevi sklenila, da bo uporabo službenega vozila vendarle vzela pod drobnogled, dr. Rupel pa je ob tej odločitvi ogorčeno sedel za računalnik. In napisal pismo.

Polemik s klasično izobrazbo

Dr. Dimitrij Rupel je eden najbolj pismenih Slovencev. Težko bi našli osebnost, ki je napisala več pisem. In ki je popisala večje število avtorskih pol. Še kot najstnik je sodeloval z revijo Mladina. Pisal je reportaže. Nenavadne za tisti čas. Kot gimnazijec - bil je dijak ljubljanske klasične gimnazije, kar lahko opazimo tudi desetletja pozneje, ko lahkotno navaja latinske citate, citira literaturo ali navaja zgodovinske detajle - je poročal o stiski ljudi, ki so sredi šestdesetih let živeli v ljubljanski Cukrarni. Hkrati je zgodaj zaznal potencial novega medija, televizije. Nastopal je v teve skečih, ki jih je v pionirskih časih predvajala ljubljanska televizija. A se je hitro vrnil v Gutenbergovo galaksijo. Za študentsko Tribuno je začel pisati sredi šestdesetih let, pri dvajsetih je objavljal v reviji Teorija in praksa in Naših razgledih. V informacijskem sistemu Sicris lahko najdemo podatek, da njegova celotna bibliografija, sestavljena iz knjig, člankov in sorodnih prispevkov, obsega 622 enot.

Leta 1968, ob začetku študentskega gibanja, je bil urednik Tribune. In njegov uredniški projekt je bil ambiciozen. Podpisal se je, denimo, pod intervju s filozofom, literatom in političnim aktivistom Jeanom Paulom Sartrom. Pa tudi pod intervju s Stanetom Dolancem, tedaj šefom univerzitetne partijske organizacije. Intervju danes izgleda nenavadno - Dolanc in Rupel sta se tikala. Vendar to ne pomeni, da je bila Tribuna trobilo. Ko sta leta 1968 Rupel in Marko Švabič objavila Manifest (podnaslov: Nova smer v slovenski književnosti - Protestno pisanje, politična književnost, proletarska kultura), je stari kulturniški eliti prekipelo. Ducat kulturnikov starejše generacije z Josipom Vidmarjem in Matejem Borom na čelu je na Manifest odgovoril s peticijo z dramatičnim naslovom: Demokracija da, razkroj ne! In Rupel naj bi bil tisti, ki je sejal seme razkroja. Ostre kritike ni izrekel kdorkoli - Josip Vidmar je bil tedaj predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, okrašen je bil s karizmo gostitelja ustanovnega sestanka Osvobodilne fronte. Podatek, da je bil Dimitrij Rupel že leta 1968 vpleten v ostro polemiko s tedanjo kulturniško elito, je zanimiv tudi zato, ker kaže, da polemike dr. Rupla trajajo že dobra štiri desetletja. Torej za polno delovno dobo.

Seznam osebnosti, s katerimi je polemiziral v naslednjih štirih desetletjih, je fantastično dolg - od partijskega ideologa Stipeta Šuvarja, sive eminence slovenske kulture Josipa Vidmarja, sive eminence slovenske politike Mitje Ribičiča do, denimo, Janeza Janše. Pisma, v katerih je dr. Rupel sredi devetdesetih seciral sedanjega strankarskega kolega, sodijo med ostrejše epizode v zgodovini slovenskih polemik. Z odprtim pismom, ki ga je še kot zunanji minister oktobra 2008 poslal predsedniku republike dr. Türku, si je nakopal zamero predsedniške palače. A med člani notranjega kroga sodobne slovenske politične elite bi težko našli osebnost, ki ji dr. Rupel po letu 1990 ne bi poslal vsaj enega pisma.

Mediteranski geni

Dr. Dimitrij Rupel je pripadnik prve povojne generacije. Rojen je leta 1946. Njegove družinske korenine segajo v Trst in občasno se dozdeva, da je v njegovem temperamentu nekaj mediteranskega - tudi nagnjenost k polemikam na odprti sceni ni tipična lastnost zaprtih prebivalcev podalpskega sveta, pač pa prej sodi v mediteransko kulturno okolje. Odraščal je ob glasbi - oče je bil vrhunski violinist in pedagog, brat pa flavtist. Četudi se zdi, da se je zelo mlad zapletel v polemike z delom nacionalne elite, to ni ustavilo njegove akademske poti. Po diplomi se mu je uresničila želja vsakega ambicioznega študenta - vpisal se je na podiplomski študij sociologije na ugledni bostonski Brandeis University. Mimogrede, to ni bil njegov edini študijski odhod v tujino; že leta 1966 je leto dni študiral v britanskem Essexu. Je pa res, da je leta 1972 njegovo perspektivno akademsko pot presekal odhod v JLA. Ta izkušnja je morala biti precej travmatična. Armijska partijska organizacija je namreč ugotovila, da je Dimitrij Rupel prepojen s proameriškimi nazori, zato so ga izključili iz zveze komunistov.

Če bi trdili, da je bil Dimitrij Rupel do leta 1972 enfant terrible, po letu 1972 pa disident, bi pretiravali. Doktoriral je hitro, pri tridesetih. Leta 1980 je postal docent na FSPN. In oblastni krogi so požrli tudi idejo, ki jo je sooblikoval, da namreč Slovenija potrebuje novo revijo - torej Novo revijo. Pomembnemu delu kritične mlajše generacije se je strahovito zameril leta 1979, ko je kot recenzent revije Teleks razsul prvo ploščo skupine Pankrti, češ da gre za izdelek, ki ga "morate preslišati". Je pa res, da je na začetku osemdesetih let vendarle zaznal subverzivni potencial punka in je stopil v vrste tistih, ki so branili glasno in provokativno mladinsko subkulturo.

Karizma disidenta ga krasi od leta 1987, ko je bil kot urednik Nove revije odstavljen, saj tedanja vladajoča politika ni mogla prebaviti 57. številke Nove revije s prispevki za slovenski nacionalni program. Arhivsko gradivo službe državne varnosti, ki je danes dostopno javnosti, kaže, da so mu organi, zadolženi za varstvo starega političnega sistema, namenili znatno pozornost.

Paradoks države

Če se je čas Ruplovih javnih polemik začel pred dobrimi štirimi desetletji, je dve desetletji kariere, torej polovico polne delovne dobe, posvetil aktivni politiki. Januarja letos je minilo 20 let od ustanovitve Slovenske demokratične zveze - bil je njen prvi predsednik, maja 2010 bo minilo 20 let od trenutka, ko je postal prvi slovenski zunanji minister. Od tedaj njegovo delovno knjižico praktično brez prekinitve hranijo v kadrovski službah državnih organov. Delal je skoraj z vsemi predsedniki slovenskih vlad. Bil je Peterletov, Drnovškov, Ropov in Janšev zunanji minister. In bil je Pahorjev svetovalec. Ni pa bil član ekipe predsednika vlade dr. Andreja Bajuka. Kako to? Leta 2000 je bil še član LDS.

Je pa v odnosu dr. Rupla do države skrit nenavaden paradoks. Je velik zagovornik spoštovanja države. Poudarja, da je treba državi priznavati avtoriteto. Ugotavlja, da je odnos Slovencev do države premalo spoštljiv. In da ima ta negativni odnos zgodovinsko ozadje, saj je bila država za Slovence zgodovinsko nekaj, kar je bilo tuje. Prestolnice so bile nekje daleč - bodisi na Dunaju bodisi v Beogradu. V oceni, da bi morali državno avtoriteto bolj spoštovati, ni nič mediteranskega.

Ko pa se je državni aparat v zadnjih petih letih dvakrat lotil preiskav njegovega domnevno spornega ravnanja, je v tem zaznal spletko.

Ko ljudje, ki iskreno verujejo v pravno državo, izvedo, da se z njimi ukvarjajo organi odkrivanja in pregona, najamejo odvetnika in čakajo, da bo pravna država naredila svoje.

Dr. Rupel ravna nekoliko drugače. Seveda angažira odvetnika. A hkrati sede za računalnik in napiše pismo. Bodisi tožilcu bodisi ministrici.