Angel smrti ne miruje
Pogovor z dr. Vukušićem, zaposlenim na kliniki za psihološko medicino največje zagrebške bolnišnične ustanove KBC Rebro in svetovalcem podpredsednice hrvaške vlade, Jadranke Kosor, ministrice za družino, branitelje in medgeneracijsko solidarnost, se je sicer bolj ali manj vrtel okoli posledic vojne na Hrvaškem, dotaknil pa se je vseh vojn po svetu. Vse puščajo v vojakih in veteranih neizbrisne sledi. Od vietnamskega Khe Sahna do Vukovarja, od zalivske vojne do Afganistana, od strelskih jarkov prve svetovne vojne do morišč Srebrenice se vleče isti sindrom, to je rak duše, kakor ga imenuje John Blehm, veteran vietnamske vojne in avtor knjige Angel smrti. Dr. Herman Vukušić je vsekakor primeren sogovornik za to. Ne samo zato, ker se je skoraj vsa leta svojega poklicnega udejstvovanja ukvarjal s posttravmatskimi stresnimi motnjami hrvaških veteranov, ampak ima izkušnjo vojne tudi sam za seboj: takoj po diplomi na medicinski fakulteti v Zagrebu se je pridružil braniteljem v Dubrovniku in osemnajst mesecev preživel v ozračju vojne. Prav ta izkušnja ga je odvrnila od prvotne namere, da postane ginekolog. Vojna na Hrvaškem je s posledicami stresa zaznamovala skoraj 60.000 veteranov, do leta 2002 jih je 1150 naredilo samomor. "Angel smrti" jih je na bojiščih zgrešil, po koncu vojne so se sami zatekli k njemu.
Samomori, državna skrivnost
Kaj sproži v človeku, ki preživi vse vojne viharje in morije, tak zlom, da naredi samomor? Zakaj si je tako smrt izbralo tako veliko hrvaških veteranov?
"Hrvaška glede tega ni nobena izjema. Zgodba ima vzorec, ki se vedno znova pojavlja: vojska, administracija, oblast, vse si prizadevajo, da bi skrile število samomorov, ker v njih vidijo neko slabost. Tako je bilo tudi v ZDA, ko se je po vietnamski vojni ubilo veliko veteranov. Dokazano pa je, da je samomor povezan s stresom: večji ko je stres, ki mu je izpostavljen vojak, večje je tveganje, da ga bo naredil. Na Hrvaškem imamo dva fenomena: večji invalid, večje je bilo tveganje; in drugi, tako imenovana sekundarna viktimizacija, ko žrtev ponovno postane žrtev. Judith Levis Herman je to lepo pojasnila v knjigi Travma in okrevanje: žrtve travme se morajo vedno boriti s predsodkom, da so lažnivci, prevaranti, simulanti. Žrtev, ki v sebi čuti globoko psihično bol, se zato počuti nesprejeto, tujo in odveč. Primer za to so nizozemski veterani druge svetovne vojne, za katere so menili, da so ‚cmerave babe’ in zavračali pojem psihotravme. Eden največjih primerov te vrste, čeprav javnosti malo znan, so žrtve holokavsta: ko so po koncu vojne odšli v Izrael, so jih tam pričakali z odporom, ker so dovolili, da so jih obravnavali kot živino. To je trajalo polnih 30 let. Ali pa primer preživelih po atomskih bombah na Hirošimo in Nagasaki, ki so jim rekli hibakše, nečisti: do njih so se obnašali tako zviška in prezirljivo kot v Indiji do najnižje kaste. Na Hrvaškem se je na veterane, ki so nosili posledice težke psihične travme, dolgo gledalo kot na slabiče, samomori pa so veljali za državno tajno. Na žalost je bila to posledica različnih okoliščin. Kakorkoli, postopek za dokazovanje invalidnosti zaradi psihičnih travm in za priznanje invalidnosti je bil tako sramoten, da je mnoge pognal v obup in samomor. Zakon, ki je bil še dediščina nekdanje Jugoslavije, so spremenili šele leta 2004."
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)