Riquelme je Gavčem prvič pomahal v slovo že po svetovnem prvenstvu leta 2006. Občutljivega zvezdnika so takrat preveč bolele ostre kritike na njegov račun, čeprav je bil najboljši asistent mundiala v Nemčiji. Po tolažbo se ni mogel zateči k domačim, ker so ga ti takrat potrebovali bolj kot kadarkoli, saj je hudo zbolela mama enajstčlanske družine. Da bi omogočil mir sebi in družini, se je tako Riquelme pri 28 letih odločil, da konča reprezentančno kariero. Toda čas zaceli vse rane in tako se je Riquelmejevi mami zdravje izboljšalo, zbledela pa je tudi reprezentančna bolečina enega najboljših vezistov na svetu in Riquelme se je leto pozneje odločil za vrnitev v argentinsko reprezentanco.

Vrnitev je bila zanj sanjska, saj je naravnost blestel na Copi Americi, manjkajočo lovoriko iz tega tekmovanja pa je nadomestil leto pozneje na olimpijskih igrah z zlato kolajno. Polna blestečih ter tudi zelo bolečih trenutkov je tudi Riquelmejeva klubska kariera, v kateri je dosegel najvišje zvezde na nebu, a že naslednji trenutek pristal v blatu. Že kot mlad fantič je na začetku svoje nogometne poti pri klubu svojega življenja Boci Juniors popolnoma zablestel in veljal za največjega talenta na svetu. A zgodila se mu je Barcelona, ki je imela na začetku tretjega tisočletja velike notranje težave. Predsednik Blaugrane Joan Gaspart je Riquelmeja pripeljal, da bi pomiril nezadovoljno armado navijačev. Povsem drugače pa je bilo s trenerjem Louisom van Gaalom, ki je Riquelmeju že na prvem treningu po prihodu v katalonsko prestolnico zabrusil: "Nisem jaz tisti, ki sem te želel in res ne vem, kaj naj s tabo počnem." Tako je bila Barcelonina epizoda za Riquelmeja praktično končana, še preden se je dobro začela. Rešilno bilko v obliki Villarreala je zagrabil že naslednje leto. V južnoameriški koloniji pri Rumeni podmornici je v celoti zablestel in z odličnimi igrami prepričal tudi najbolj ostre kritike. Kot vedno v njegovi karieri ga je v najlepših časih nekaj zadelo v hrbet, čeravno si je v večini primerov za to kriv povsem sam. Leta 2005 v polfinalu lige prvakov je proti Arsenalu v zadnji minuti imel na voljo odločilno enajstmetrovko za finale. Še preden je vzel zalet, da bi ustrelil proti golu, se mu je videlo v očeh, da bo zgrešil. To se je res zgodilo in s finalom lige prvakov ni bilo nič. Od tega trenutka se v Španiji ni več pobral, tako da se je odpravil nazaj v rodno Argentino k Boci Juniors. Pri Govnarjih je znova našel ljubezen do nogometa in leta 2007 z osvojitvijo južnoameriške lige prvakov Cope Libertadores ter z naslovom najkoristnejšega igralca tega tekmovanja končno osvojil tudi prvo pravo klubsko lovoriko.

Mnogi so tako pričakovali, da bo Riquelme vrhunec kariere doživel kot vodja argentinske reprezentance na svetovnem prvenstvu prihodnje leto pod vodstvom Diega Armanda Maradone. Toda osebne razlike med dvema tako velikima egoma, kot sta Maradona in Riquelme, so preprosto prevelike. Slednji se je zato odločil, da reprezentančne nogometne čevlje dokončno obesi na klin, Maradona pa bo moral poiskati novo številko 10, čeprav je še pred časom zatrjeval, da ta pripada samo Riquelmeju.