V kateri predal gre ta zmaga?

V največjega, zagotovo, saj je ta uspeh najlepši in najbolj cenjen zame. Maraton je tekma preobratov, trme, vzdržljivosti. Šprinti mi sploh niso všeč, moja je "tridesetka" v klasiki. Klasike ne zna teči vsak. Sicer so vse zmage nekaj posebnega, a ta je še posebej sladka zaradi zgodbe.

Tekaški maraton je poligon serviserjev. Koliko odstotka zmage imajo Gianluca Marcollini, Stefan Lichon, Miha Plahutnik in tudi "nadzornik" serviserjev, trener Ivan Hudač? Med tekmo smo jih videli, kako grizejo nohte.

Znova kar precej. A to je zgodbica od pekla do nebes. Ker so organizatorji štadion predčasno zaprli, smo lahko kljub vremenskim preobratom manj testirali. Ko so mi zjutraj namazali smuči, naj bi bilo najbolje, a mi je vseskozi "glajtalo". Priletela sem nazaj v servis in se razburjala, da tridesetih kilometrov samo na roke in hrbet ne morem preteči. Pišta Lichon je na videz hladno dejal, da seveda ne. Potem je bila prava panika. Dvajset minut do štarta sem še vedno testirala pet parov. Na štart so jih prinesli za mano. A sem se pred štartom umirila, češ, 30 kilometrov bo dovolj, da stres mine. (smeh)

Menjava smuči v slogu formule ena se prvič ni posrečila. Kaj je šlo narobe?

Organizatorji so sporočili napačne podatke, kje je moj boks. Nisem ga imela pri številki 1, kot so dejali, ampak pri tabli Slovenija številka 1. Na prvi menjavi sem tako tekla predaleč, a se nisem upala vračati, ker bi me zaradi rumenega kartona iz Lahtija diskvalificirali. Ko pa sem edina krog kasneje vzela nove smuči za zadnjih sedem kilometrov, so bile fantastične. Tako hitro sem jih lovila, da skoraj nisem mogla verjeti. Kot sem rekla, zares je bila to zgodba od pekla do nebes.

S tem malokdaj videnim preobratom se je verjetno spreminjalo tudi vaše razmišljanje. V takem lovu svoje naredi tudi psiha, gotovo niso za vse zaslužne le smuči?

Bila sem praktično odpisana. V glavi sem le razmišljala, kako bi čim manj izgubila. Po menjavi sem bila zadaj 50 sekund. Nato pa nor del nore tekme. Krize, ki pride na vsakem maratonu, je bilo konec. Čutila sem, da postajam fizično močna. Ulovila in odpeljala sem se dvema in si rekla, no, nekaj je. Ulovim Saarinenovo, kar bi bilo za med štiri. In kar naenkrat sem bila spredaj. Zadnji del z dolgim klancem sem razmišljala le o tem, da mi Kowalczykova v napadu ne uide preveč in da jo imam navzdol. Na koncu sem grizla kot zmešana. Kot sopihajoča ekspresna lokomotiva sem priletela mimo trenerja Hudača, da me še videl ni. Res sem letela kot sneta sekira.

Je bilo kaj posebnega spoštovanja do rumene majice?

Ko sem zjutraj prišla na štadion, sem videla, da Justiyna Kowalczyk ni tako nasmejana. Pa sem jo malo zbodla, češ, kje je nasmeh. Že tedaj sem si mislila, da ne bo z lahkoto zmagala. Vedela je, da ima eno najlepših priložnosti, da me ujame. Nenazadnje je svetovna prvakinja. Sedaj sem zmagala v njeni disciplini. Z njo vred so na začetku "tridesetke" meni prepustile pobudo. Ni bilo Kuitunenove, ki bi od začetka navila. Tako nismo šle prehitro in še toliko niso bile pametne, da bi tekle v moji špuri za mano.

Kaj pomeni 91 točk prednosti?

To, da še ni nič odločeno. Doslej je imela Kowalczykova določeno prednost, sedaj je počasi na moji strani. Sledi klasični šprint v Stockholmu in Poljakinja ve, da je to moj teren. Morda se je danes videlo, da jo šprinti tudi utrujajo bolj kot mene. Potem sledi niz treh dni, kjer tudi ne bi smela imeti bistvene prednosti. A če se zgodi le ena napaka, bo šlo vse po zlu. To bo noro.