"Človek v določenem obdobju ugotovi, da je treba narediti spremembe. Sprejel sem izziv, ki ga nameravam tudi izpeljati." Ko se je konec lanskega leta ugibalo o tem, kdo bo prihodnjih pet let vodil Novo Ljubljansko banko, se je omenjalo tudi njegovo ime, sploh ker je Aljoša Tomaž v preteklosti že vodil banke skozi krizne čase. "Ko se lotim nekega projekta, ga rad tudi dokončam. V tem kontekstu me vodenje NLB ni zanimalo."

Lanski dobiček slovenskih bank bo po ocenah Banke Slovenije za tretjino nižji kot leto prej, letos naj bi se razmere še bolj zaostrile. Kaj vam v času svetovne krize vliva zaupanje, da ste se odločili za zagon banke?

V krizi so se znašle velike finančne institucije in zlasti medbančni trg, na katerem se je porušilo zaupanje med bankami, tako da se prosta sredstva med njimi enostavno ne prelivajo več. Slovenske banke so se v zadnjih letih, zlasti po vstopu v Evropsko monetarno unijo, v tujini veliko bolj zadolževale kot v preteklih letih, v letošnjem letu pa morajo vrniti znaten del teh sredstev. Samo v prvih treh mesecih so morale vrniti okoli 800 milijonov evrov, do konca tega leta pa skupaj 2,4 milijarde evrov. Zaradi tega se je kreditiranje gospodarstva in prebivalstva bistveno zmanjšalo. Trg deluje, res pa je, da se povečuje negotovost kreditne sposobnosti prebivalstva in podjetniškega sektorja, ki izgublja trg. Zlasti so na udaru slovenski izvozniki.

Na novo vstopiti na bančni trg v takšnih razmerah ni težko, saj je povpraševanje večje od ponudbe, vendar je treba imeti ustrezno kreditno analizo in znanje. Na trg smo vstopili s ponudbo storitev za premožnejše stranke, ob čemer velja opozoriti, da finančna kriza z izjemo ene avstrijske banke privatnega bančništva ni prizadela. Oteževalna okoliščina je le, da je stopnja zaupanja do finančnih institucij nižja, vendar računamo, da bomo s kakovostno storitvijo in ustrezno obravnavo strank to nezaupanje odpravili.

Na trg ste vstopili s ponudbo pod blagovno znamko KD Privilege, ki je namenjena strankam z najmanj 300.000 evri v upravljanju. Je v Sloveniji to primerna niša, je dovolj tako premožnih strank, ki bi vam dolgoročno zagotovile uspešno poslovanje?

V svetu je zelo malo tržnih analiz, ki bi pokazale, kolikšen je segment premožnih strank. Pri Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete v Ljubljani smo naročili analizo, ki je pokazala neko oceno, vendar je ne želimo razkrivati. Druge, sicer redke analize kažejo, da je v Evropski uniji premožen približno en odstotek prebivalstva. V Sloveniji je ta odstotek nižji. Če upoštevamo ocene za Evropsko unijo, lahko predvidevamo, da je v Sloveniji okoli 20.000 potencialnih strank naše banke. Predvideli smo, da bomo v treh letih pridobili 50-odstotni delež v tem segmentu prebivalstva.

Kako pa nameravate privabiti premožne stranke?

Te stranke zahtevajo visokokakovostno storitev in posebno obravnavo. Spekter vseh storitev, ki vključujejo tudi davčno in nepremičninsko svetovanje, na slovenskem trgu za zdaj ponuja le Nova Ljubljanska banka, ki pa ni ozko specializirana za tovrstno privatno bančništvo. Veliko naših potencialnih strank ima tako račune v tujini.

So največji lastniki KD Group že vaše stranke?

Imena strank ne smemo razkrivati, je pa za vodstvo Skupine KD Group povsem samoumevno, da bodo postali stranke KD Banke.

Vaša usmeritev k premožnejšemu sloju prebivalstva je kljub vsemu nekoliko presenetljiva. Storitve, ki jih je doslej ponujala KD Group, torej upravljanje vzajemnih skladov in borzno posredništvo, so namreč usmerjene k najširšemu krogu prebivalstva, nagovarjali ste upokojence, mlade družine, študente...

S privatnim bančništvom nadgrajujemo ponudbo za stranke, ki jih sedanja ponudba ne zadovoljuje več. V drugi polovici leta pa bomo začeli ponujati tudi klasične bančne storitve za širši krog prebivalstva, ki bodo poleg obstoječih storitev Skupine KD Group vključevale osebne račune, posojila, depozite, kartično poslovanje in druge storitve, ki sodijo v sklop komercialnega bančništva, ter elektronsko bančništvo. Skupina KD Group ima približno 650.000 strank in če bi nam jih uspelo pritegniti samo 65.000, bi bilo to več kot v večini slovenskih manjših bank. Tem strankam bomo storitve ponujali preko mreže KD Finančna točka po vsej Sloveniji.

KD Group je v KD Banko vložila deset milijonov evrov kapitala, do konca leta naj bi ga še deset. Kakšen obseg poslovanja je sploh mogoč s tako nizkim kapitalom?

Za naš poslovni model bi ta kapital moral zadostovati za prva tri leta poslovanja, saj se ne nameravamo ukvarjati s kreditiranjem gospodarstva. V privatnem bančništvu bilančna vsota ni bistvena, bistvene so izvenbilančne aktivnosti. Čez čas bo banka prevzela upravljanje premoženja za celotno Skupino, to je za zavarovalnici Adriatic Slovenica in KD Življenje, kot tudi upravljanje premoženja vzajemnih skladov družbe KD Skladi.

Bančni sektor je trenutno že sam po sebi na udaru. Kako gledate na to, da politika javno kritizira nekatere poslovne odločitve bank, kot je na primer financiranje menedžerskih odkupov podjetij, in javno napoveduje izredne revizije poslovanja?

Ne vem, če smo se po osamosvojitvi že naučili, kaj je normalno in kaj ne, ko se govori o finančnem sektorju. Precej javne razprave je na primer o tem, kaj narediti s problemom financiranja Istrabenza in skupine Pivovarne Laško. Nekateri govorijo o tem, da bi bilo treba določena podjetja spraviti v stečaj, drugi, da morajo banke prek danih posojil postati lastnice podjetij. Moje mnenje je, da je treba pri odločanju upoštevati tudi posledice za slovensko gospodarstvo. Treba se je vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi propadla Laško in Istrabenz, če bi izginila delovna mesta, ki jih danes ponujata? Revanšizem zaradi tega, ker je nekdo pač obogatel, ne sme vplivati na poslovne odločitve. Spomnil bi rad, da so banke tem podjetjem dajale posojila v obdobju takoj po vstopu Slovenije v Evropsko monetarno unijo, ko so imele nenadoma na razpolago poceni finančne vire. Podobno je bilo na Portugalskem in v Španiji. Hkrati je bilo to obdobje velike gospodarske rasti v Evropski uniji in velike rasti zadolževanja podjetniškega sektorja, države, bančnega sektorja, prebivalstva. Banke so med seboj tekmovale pri povečevanju tržnega deleža. Podjetja, ki se omenjajo, so bila dolga leta stranke naših bank, zato so se morale odločiti, ali bodo spremljale menedžment pri lastninjenju ali pa bodo stranke prepustile drugim, zlasti agresivnim tujim bankam. Drugo vprašanje pa je, ali so bila tveganja, do katerih pride s spremembo okoliščin na trgu, pravilno ocenjena.

Prej ste dejali, da ne smemo z revanšizmom gledati na to, da so posamezniki obogateli z lastninjenjem podjetij. Toda ali ni šlo pri procesih lastninjenja tudi za moralni hazard?

Strinjam se, vendar se je zdaj pri reševanju finančnih težav podjetij treba obnašati poslovno in se ozirati tudi na narodnogospodarske posledice. Če problem vračanja posojil ni rešljiv, imajo banke možnost postati lastnice podjetij. Seveda če ima podjetje dolgoročno perspektivo. Problem lastninjenja nekaterih slovenskih podjetij je, da so menedžerji zadolžili podjetja, ki so jih privatizirali. Tudi v tujini je bil to eden od modelov lastninjenja, toda pri nas se je zapletlo, ker so menedžerji za posojila za odkupe podjetij zastavljali delnice v času, ko so bile njihove vrednosti na borzi na najvišji ravni. Kljub temu ocenjujem, da to niso nerešljivi problemi.

Zakaj se po vaši oceni bankirji tako upirajo možnosti, da bi posojila konvertirali v lastniške deleže podjetij?

Konverzija terjatev je smotrna šele takrat, ko dolžnik ne more iz prostega denarnega toka servisirati dolga. Dokler nekdo normalno odplačuje obresti za dana posojila, to pač ni smiselno. Pristop, da nekdo poskuša živeti z bolnikom, ne da bi ga takoj poslal na primer v stečaj, da se z njim aktivno ukvarja, da se vodstvu takšnega podjetja omeji obseg odločitev in podobno, je pravi. Vsaj tako smo včasih počeli.

Eden od najtežjih primerov za banke v tem trenutku je Istrabenz, ki 19 bankam dolguje skupaj več kot 900 milijonov evrov. Banke so si do konca tega meseca vzele čas, da poskušajo doseči dogovor, kako zavarovati posojila, ki niso ustrezno zavarovana, in za odločitev, ali in kako reprogramirati posojila. Je sanacija Istrabenza možna ob nespremenjeni vodstveni ekipi družbe, ki je situacijo pripeljala tako daleč?

Konkretnega primera podrobno ne poznam. Mislim, da bi bilo treba vzpostaviti upniški nadzor nad podjetjem, tudi če se banke ne bodo odločile za konverzijo terjatev v lastniške deleže, ampak za repogramiranje posojil.

V začetku 90. let ste bili eden od treh pooblaščencev Banke Slovenije za izvajanje predsanacijskega postopka v Ljubljanski banki, kasneje pa ste kot namestnik generalnega direktorja Abanke vodili projekt samosanacije. Predvsem mlajši ekonomisti vidijo v prenosu slabih terjatev na slabo banko možnost "očiščenja bančnega sistema". Osebno podpirate idejo o slabi banki? Druga možnost, ki se omenja, je nacionalizacija obstoječih bank, prek katerih bi reševali zavožena podjetja. Je ta možnost boljša ali slabša?

Uvodoma ste sami omenili, da bodo lanski dobički bank tretjino nižji kot leto pred tem. Če te rezultate primerjamo z rezultati tujih bank, so to še vedno dobri rezultati poslovanja. Zato ne vidim nobenega razloga, da bi morala katerakoli slovenska banka v sanacijo. Res je, da imajo manjšo kreditno aktivnost, toda vse so likvidne. Leta 1992 smo preučevali več modelov sanacije bančnega sistema. Ključna sta bila tisti, ki je predvideval ustanovitev slabe banke, in tisti, ki je predvideval prenos terjatev na agencijo za sanacijo bank. V Sloveniji smo se odločili za tak model, da smo slabe naložbe bank prenesli na agencijo in ta kasneje na Slovensko razvojno družbo, banke pa so v zameno dobile obveznice. Kot že rečeno, v tem trenutku po moji oceni ni podlage za sanacijo bank, saj obseg slabih naložb ni kritičen. To so pokazali tudi rezultati bank za poslovanje v lanskem letu, ko so morale banke na zahtevo Banke Slovenije vrednostne papirje prevrednotiti na tržno ceno in popravke izkazati v poslovnih rezultatih. Ne vem, da bi se katerakoli od bank soočala s problemom kapitalske ustreznosti.

Toda vrednost podjetij še naprej pada, težav s poslovanjem in posledično odplačevanjem posojil je vedno več. Nekateri opozarjajo, da se bo zaradi tega povečal obseg slabih terjatev, zaradi česar bi se lahko že ob polletju pokazala potreba po ustanovitvi slabe banke.

Banka Slovenije je precej stroga pri pregledu poslovanja bank. Menim, da velikih presenečenj v nekaj mesecih ne more biti.

Če bo treba kljub vsemu poseči po ukrepih za delno sanacijo bank, na kaj bi bilo treba paziti?

Ko smo leta 1993 prenesli terjatve iz Ljubljanske banke, je banka dosegla štiriodstotno kapitalsko ustreznost. Danes nižje kapitalske ustreznosti, kot je osem- ali devetodstotna, ni mogoče imeti, na kar bo treba posebej paziti. Še enkrat bi opozoril, da se je treba ozirati tudi na narodnogospodarske posledice, predvsem na grožnjo izgube delovnih mest. Zelo pomembno pa je, da se slabe terjatve upravlja z ekonomsko logiko in niso predmet političnih interesov. Banke imajo o poslovanju podjetij mnogo več informacijskega kapitala kot "agencija" ali "slaba banka". Zato je smotrno, da se čim dlje same ukvarjajo s slabimi naložbami.

Mimogrede, ali je bil kdaj izračunan celotni strošek sanacije bank na prebivalca? Obstajale so ocene, da je ta znesek znašal 1,3 milijarde nekdanjih nemških mark.

Osebno se te številke ne spomnim. Do danes po mojih informacijah še nihče ni naredil končnega izračuna, kakšen je bil strošek sanacije. Nihče na primer ne ve, kolikšen del terjatev je bil dejansko unovčen, treba bi bilo upoštevati dividende, ki jih je država dobila od NLB, še vedno je lastnica Adrie Airways...

Glede na to, da boste strankam ponujali celovito ponudbo svetovalnih storitev, nas zanima, kaj kažejo vaše analize o nadaljnjem razpletu svetovne krize?

Verjetno poznate napovedi Evropske centralne banke, ki kažejo, da bo dno krize doseženo ob polletju letošnjega leta in bomo raven gospodarske rasti, ki je bila dosežena lani, ponovno dosegli v letu 2012. To pomeni, da nas čaka štiriletna depresija. Če te napovedi držijo, in za zdaj ni razlogov, da bi o tem dvomili, je to za rast dejavnosti KD Banke zelo dobro, saj smo na trg vstopili v času, ko je na dnu, in je lahko pred nami obdobje rasti, čeprav počasne.

So krizne razmere pritrdile odločitvi Slovenije, da ni privatizirala celotnega bančnega sektorja in ga prodala tujcem?

Če pogledamo na primer Latvijo ali Madžarsko, je bila odločitev, da nismo v celoti prodali bančnega sektorja, brez dvoma prava. Lani je samo v dividendah odteklo v tujino 900 milijonov evrov, Lek je na primer lastnikom izplačal več kot sto milijonov evrov dividend. Če država ne bi imela lastne ekonomske hrbtenice, bi bile težave, s katerimi se srečujemo danes, bistveno večje.

So v kriznih časih državne banke boljši podpornik gospodarstva kot tuje banke? Lahko država kot lastnik bank od njih zahteva, da podjetjem v težavah nudijo boljše pogoje?

Predvsem so bolj odgovorne, saj delujejo v domačem prostoru. Glede pogojev pa bi morale imeti banke ne glede na lastništvo enake kriterije.

Toda decembrsko poročilo Banke Slovenije je pokazalo, da so tuje banke in podružnice tujih bank med prvimi zmanjšale obseg kreditiranja.

Tako je, razlog pa je v tem, da so svojo kreditno rast temeljile le na virih svojih mater v tujini. V kriznih situacijah pa matere v prvi vrsti skrbijo zase. Zato je za državo pomembno, da ima stabilen lasten finančni sistem.

Kaj vas je najbolj presenetilo v finančni krizi?

V začetku 90. let se je začelo obdobje globalizacije finančnega sistema in tudi postopne deregulacije tega sektorja. Zrasli so veliki finančni konglomerati, katerih bilančna vsota presega bruto domači proizvod držav, iz katerih izhajajo. Si predstavljate, kaj lahko stori švicarska država, če se zruši UBS? Ali Nemčija, če pade Deutsche Bank? Najbolj pa me je presenetilo, da regulatorji, zlasti na ameriškem in britanskem trgu, niso zaznali tveganj, če pa so jih, se sprašujem, zakaj niso ukrepali. Presenetilo me je tudi, da so uprave bank v želji po maksimizaciji dobičkov tako podcenile tveganja. Sprašujem se, kako to, da se nismo nič naučili iz zgodbe o Enronu, ki je v podjetniški sferi primer tega, kar se danes dogaja v finančnih institucijah.

Slovenski finančni trg nadzira več regulatorjev, od Banke Slovenije, Agencije za zavarovalni nadzor do Agencije za trg vrednostnih papirjev...

Podpiram predloge vlade, da se regulatorji združijo pod okriljem Banke Slovenije.

Ali vaša podpora izhaja iz osebnih zamer, ker vam Agencija za zavarovalni nadzor, potem ko ste dolga leta vodili Abanko Vipa, po letu čakanja ni podelila licence za vodenje Adriatica Slovenice?

Nikakor, ampak zato, ker bi lahko samo takšen regulator vsaj približno kvalitetno nadziral trg. Trenutno tveganja na ravni skupine, kot je naša, ki vključuje zavarovalnice, vzajemne sklade in zdaj še banko, ne nadzira nihče. Drugi pragmatičen razlog za združitev regulatorjev je, da ima samo Banka Slovenije ustrezne ekipe nadzornikov in analitikov. Poglejte samo, kakšna navodila dobivamo letos za vrednotenje naložb v bilancah! Slovenski inštitut za revizijo je dal svoja priporočila, Banka Slovenije jih je za banke dodatno zaostrila, Agencija za zavarovalni nadzor za svoje nadzorovance pa omilila in izdala mnenje, po katerem lahko zavarovalnice pri vrednotenju naložb naredijo, tako rekoč kar želijo. Če ima na primer finančna skupina zavarovalnico in banko, to pomeni, da lahko naredi popolnoma različna vrednotenja naložb, čeprav so tveganja, ki so povezana s finančnimi trgi, enaka za banke, zavarovalnice, sklade in pokojninske družbe. Poleg tega bi bilo nujno, da bi regulatorje povsem umaknili od vpliva politike.

Govorite iz lastnih izkušenj, saj se je veliko špekuliralo o tem, da vam v času vlade Janeza Janše Agencija za zavarovalni nadzor licence ni podelila iz političnih razlogov?

Po moji oceni je v Sloveniji centralna banka edina institucija, ki ima tradicijo, ustrezne analitske in nadzorne ekipe in je dovolj odmaknjena od vpliva politike.

Se država ustrezno odziva na krizo? Mnogo je očitkov, da je prepočasna in premedla.

Tako kot druge evropske države smo najprej razširili državno jamstvo za hranilne vloge, kar je preprečilo odtekanje prihrankov iz naših bank. Ukrep je bil dober, saj domače varčevanje raste, kar pomeni zaupanje v bančni sistem. Država je nato bankam dala jamstva za najemanje posojil v tujini, tak ukrep poznajo tudi druge evropske države, vprašanje je le, ali smo ga sprejeli pravočasno. Tretji najavljeni ukrep, ki še ni zaživel, je jamstvena shema za zavarovanje kreditov gospodarstvu, ki bo odpravila negotovost med bankami in gospodarstvom. Nad ukrepom za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa sprva nisem bil navdušen, saj bi bil v času likvidnostne krize bolj učinkovit odlog plačila davkov. Toda kolegi iz gospodarstva mi pravijo, da je ta ukrep zmanjšal odpuščanje. To pa je pozitivno, saj bi povečanje brezposelnosti porušilo rast domačega povpraševanja, ki za zdaj še ni drastično padlo.

Predsednik vlade in finančni minister napovedujeta, da bo vlada padec gospodarske rasti reševala s povečanimi javnimi investicijami, na primer v železniško infrastrukturo in cestno gradnjo, torej z nekakšnim "New Dealom". Je v sedanji krizi, ki je zajela ves svet, to prava pot?

Gospodarska kriza iz 30. let je bila reševana prav z državnim zadolževanjem in investicijami. V teh dneh je nekakšen "New Deal" napovedal tudi britanski premier Gordon Brown, medtem ko sta se Nemčija in Francija stvari lotili drugače - domačo avtomobilsko industrijo pomagata reševati s subvencioniranjem nakupov novih avtomobilov. Pomembno je, da država investira na tista področja, na katerih lahko doseže največje multiplikativne učinke. Subvencioniranje nakupa avtomobilov je na primer že pokazalo učinke tudi v slovenski avtomobilski industriji (v Revozu) in v podjetjih, ki delajo komponente za evropsko avtomobilsko industrijo, čeprav so sprva zabeležili precejšen padec naročil. V Sloveniji bi lahko bila dejavnost, v kateri bi bili učinki oživitve multiplikativni, gradnja najemnih stanovanj s strani države ali lokalnih skupnosti. Delež najemnih stanovanj, pri gradnji katerih bi lahko sodeloval pomemben del gospodarstva, je namreč pri nas zelo majhen. Je pa potrebna ustrezna mera previdnosti, saj bi bilo dodatno zadolževanje države zaradi večjega proračunskega primanjkljaja vprašljivo. Poglejte, s kakšnimi težavami se danes pri zadolževanju na trgih srečuje Irska. Velike države, kot so ZDA, Nemčija, bodo pobrale večino prostega kapitala na trgu.

Minister za finance je pred časom napovedal pomoč sektorju bele tehnike, ni pa povedal, kako. Po nekaterih informacijah se Gorenju že v kratkem obetajo hude likvidnostne težave, zaradi katerih bi lahko bilo vprašljivo izplačilo plač. Naj država prek lastništva bank poskrbi, da bi Gorenje v tem primeru dobilo ugodno posojilo na primer za izplačilo plač?

Ne vem, kakšen natančno je položaj v Gorenju, toda Gorenje kot tako velik zaposlovalec ne sme pasti. Verjetno bi bilo smotrno, da država Gorenja ne rešuje prek bančnega sistema, ampak prek državne pomoči, kot to počno Američani s svojo avtomobilsko industrijo. Gorenje, ki dela na evropskem trgu, je popolnoma drugačen primer kot na primer Pivovarna Laško, ki bo kljub gospodarski krizi relativno normalno poslovala. Problem Pivovarne Laško je zgolj problem financiranja lastništva, v skrajni sili se bo pač zamenjalo lastništvo.

Ampak, če bi banke posojila do podjetij spreminjale v lastniške deleže, bi potrebovale dokapitalizacijo in v tem trenutku se zdi, da bi lahko samo država spremljala potrebe bank po svežem kapitalu, drugi lastniki bank imajo dovolj težav že sami s seboj.

V tem trenutku je za banke izjemno pomembno, da imajo lastnike, ki so jih sposobni dokapitalizirati, saj je sredstva na odprtem trgu izjemno težko dobiti. Če se bo pokazala potreba, bo država morala poseči po dokapitalizaciji bank, a za zdaj te potrebe ne vidim. Država je iz povsem drugih razlogov - zagotavljanje kreditnih virov bankam - dokapitalizirala SID banko.