Ob svetovnem dnevu ledvic posvečamo letos posebno pozornost krvnemu tlaku, saj je zvišan krvni tlak lahko vzrok pa tudi posledica kronične ledvične bolezni. Najpogostejši vzrok za kronično ledvično bolezen v svetu je sladkorna bolezen, sledi pa zvišan krvni tlak. Ta je zelo pomemben pri vseh bolnikih s kronično ledvično boleznijo, ker vodi v nadaljnje poslabšanje delovanja ledvic, in to ne glede na osnovni vzrok ledvične bolezni.

Zvišan krvni tlak (arterijska hipertenzija) je danes ena največjih težav v medicini. Med odraslimi ima zvišan krvni tlak od 37 do 50 odstotkov ljudi, s staranjem pa število bolnikov še narašča. Kljub prizadevanjem zvišan krvni tlak ugotovijo le pri polovici obolelih. Še manjši je odstotek bolnikov, ki so zdravljeni (do 37 odstotkov), in še manj je tistih, ki so zadovoljivo zdravljeni in imajo urejen krvni tlak. Teh je zgolj 10 do 15 odstotkov.

Arterijska hipertenzija kot vzrok kronične ledvične bolezni

Nobenega dvoma ni, da je zelo visok in neurejen krvni tlak (maligna hipertenzija) vzrok končne ledvične odpovedi, ki potrebuje nadomestno zdravljenje z dializo ali presaditvijo ledvice. Bolj je nejasno, ali lahko arterijska hipertenzija brez zapletov dejansko povzroči končno odpoved ledvic.

Arterijska hipertenzija in poslabšanje delovanja ledvic

Na poslabšanje delovanja ledvic pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo vplivajo številni dejavniki. Arterijska hipertenzija sodi med tiste, na katere lahko vplivamo. Številne raziskave so dokazale, da je pri preprečevanju poslabšanja delovanja ledvic najpomembnejše prav znižanje oziroma ureditev krvnega tlaka.

Kronična ledvična bolezen kot vzrok arterijske hipertenzije

Poznamo dva tipa arterijske hipertenzije, ki je posledica sprememb na ledvičnih žilah ali ledvicah. V primeru, da gre za zoženje ledvičnih žil in njihovih vej, govorimo o renovaskularni hipertenziji. To hipertenzijo ugotovimo pri 3 odstotkih bolnikov s hipertenzijo, pri nekaterih je mogoče vzrok (zožitev ledvične žile) odpraviti in tako pozdraviti bolnika.

Če pa gre za kronično bolezen ledvičnega tkiva in je arterijska hipertenzija njena posledica, govorimo o renoparenhimski hipertenziji. Kronična ledvična bolezen je poenostavljeno vzrok za povečano zadrževanje soli in tekočin pri teh bolnikih, posledica pa je povišan krvni tlak. To obliko hipertenzije ima približno pet odstotkov bolnikov s hipertenzijo.

Dejstvo pa je, da je arterijska hipertenzija navzoča pri 80 ali celo 90 odstotkih bolnikov s končno ledvično boleznijo.

Srčno-žilne bolezni, arterijska hipertenzija in kronična ledvična bolezen

Najpogostejša zapleta oziroma posledica dolgotrajnega zvišanega krvnega tlaka sta možganska kap in ishemična bolezen srca, katere končna manifestacija je srčni infarkt.

Bolniki s kronično ledvično odpovedjo so znatno obremenjeni s srčno-žilnimi boleznimi. Ob začetku dializnega zdravljenja ima znake teh bolezni 40 do 75 odstotkov bolnikov. Pogosta navzočnost srčno-žilnih bolezni že ob začetku dialize govori v prid temu, da je že obdobje kronične ledvične bolezni pred zdravljenjem z dializo stanje visokega tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni. Raziskave so potrdile, da se začne strmo povečevati tveganje za srčno-žilne zaplete kot tudi tveganje za smrt, ko upade ledvično delovanje (ledvična funkcija) na približno polovico normalnega.

Zdravljenje arterijske hipertenzije

Ko imamo pred seboj bolnika s povišanim krvnim tlakom, se moramo zmeraj vprašati, kakšen ciljni tlak želimo doseči pri njem. Če ima bolnik zgolj arterijsko hipertenzijo, je želen krvni tlak 140/90 mmHg ali manj. Pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo ali s sladkorno boleznijo želimo doseči krvni tlak, nižji od 130/80 mmHg. Če bolnik izloča beljakovine v seču, mora biti tlak še nižji, pod 125/75 mmHg. Bolj nejasen je želeni krvni tlak pri dializnih bolnikih. Nekateri priporočajo nekoliko višje vrednosti kot pri drugih bolnikih (do 150/90 mmHg), drugi pa menijo, da tudi za dializne bolnike velja, da nižji kot je tlak, bolje je.

Pri zdravljenju je ena najpomembnejših in hkrati najtežjih nalog sprememba življenjskega sloga. Zajema spremembo prehrane, zmanjšanje telesne teže, povečanje telesne aktivnosti, izogibanje številnim razvadam (kajenje, alkohol). Brez tega si ni mogoče predstavljati, da bi lahko ustrezno nadzorovali sladkorno bolezen, hipertenzijo in normalizirali serumski holesterol. Sprememba življenjskega sloga je izjemnega pomena tudi pri bolnikih s končno ledvično boleznijo.

Pogosto samo s tem ne moremo odpraviti vseh dejavnikov tveganja, zato se zdravnik prej ali slej odloči za zdravljenje z zdravili. Za ureditev krvnega tlaka je pogosto treba predpisati več zdravil. S tem se seveda veča verjetnost medsebojnega neželenega učinkovanja kot tudi verjetnost, da bolnik zdravilo pozabi vzeti. Žal je veliko raziskav pokazalo, da bolniki v velikem odstotku ne upoštevajo navodil; seveda ob tem krvni tlak ostaja neurejen, kronična ledvična bolezen napreduje in bolnik nima zaščite srca in ožilja.

Prof. dr. Radovan Hojs, dr. med., je zaposlen na Klinika za interno medicino UKC Maribor.