Da je iz pravega testa, je dokazala v finalu, v katerem se je dvakrat za pet centimetrov približala novemu osebnemu rekordu in zasedla četrto mesto.
Uspeh športniki podoživljajo različno. Ptujčanka ga je tako, da se je brez dlake na jeziku dotaknila razmer, v katerih trenira. "Milo rečeno so pogoji za trening na Ptuju podpovprečni. Dno je čudno, dvorana pa je prenizka, da bi lahko vadila s polnega zaleta. Povrhu tega je pozimi izjemno mraz. Temperatura se giblje med 12 in 14 stopinjami in v dvorani še zamaka. Tveganje za poškodbe je veliko in mislim, da sem si prav zato lani januarja natrgala mišico na desni nogi," je pojasnila Nina Kolarič, ki se je s trenerjem Gorazdom Rajherjem na dvoransko evropsko prvenstvo dva tedna pripravljala tudi v Budimpešti. "Kako sem lahko na eni tekmi popravila osebni rekord za 30 cm? Kot sem pred prvenstvom povedala, sem imela velike težave s prestopi. Pred Torinom sem našla pravi občutek, zato sem vedela, da lahko skočim precej dlje. Nisem razmišljala, kako daleč, a gotovo vsaj šest metrov in pol."
Dvoranske sezone slovenska rekorderka na prostem (678 cm) do letošnjega leta še nikoli ni tekmovala v celoti. "Vedno sem imela kakšno težavo s poškodbami. Letos je šlo prvič brez. Še vedno precej raje tekmujem na prostem, v naravi. A če bom dosegala še dobre rezultate, mi bo tudi dvorana kmalu prirasla k srcu," odgovarja 175 cm visoka in 60 kg težka atletinja ptujskega atletskega kluba.
Slabega nastopa zaradi bolezni na olimpijskih igrah v Pekingu še ni pozabila. Njen nastop na največji tekmi je bil dolgo časa vprašljiv, ko pa je poleti z državnim rekordom izpolnila normo A, je bila kitajska vozovnica čista kot solza. "V Pekingu sem tri dni pred nastopom zbolela. Noge so hotele svojo pot, imela sem vnetje sinusov, bolelo me je grlo in ušesa. Bila sem res odlično pripravljena, zato se olimpijskih iger spominjam z grenkim priokusom. A ko sem tako izčrpana skočila 640 cm, sem vedela, da sem dala od sebe maksimum," je pojasnila atletinja, ki se je pred tremi leti poskusila tudi v mnogoboju, a ga je kmalu opustila. "Moje roke niso narejene za mete. Krogla in kopje nista šla nikamor, zato sem se vrnila k moji disciplini," odgovarja Ptujčanka, ki pa se iz Pekinga vendarle ni vrnila brez naziva. Slovenski športniki so jo namreč izbrali za najlepšo atletinjo. "Bolj kot nazivi mi pomenijo rezultati. Ti štejejo," pravi 22-letna skakalka.
Pred zadnjim skokom finala se je tako vživela v skok, da je publiki namignila, naj jo spodbuja s ploskanjem. "To storim takrat, ko tako čutim. Je pa res, da me je včasih strah, da se ne bi osramotila," je priznala skakalka. "Seveda si želim tudi v poletni sezoni narediti korak naprej. Če bom izboljšala osebni in državni rekord (678 cm - op. p.), bo lahko sezona zelo uspešna," je zaključila rdečelaska.
