Janez Gradišnik se je rodil 22. septembra 1917 v Stražišču pri Prevaljah. Diplomiral je leta 1940 v Ljubljani. Dve leti je bil v nemškem ujetništvu in v pregnanstvu v hrvaškem Bjelovarju, spomladi 1945 se je znašel v ustaškem zaporu v Zagrebu. Po osvoboditvi je bil do leta 1948 tajnik na ministrstvu za Slovenijo v Beogradu, potem pa do leta 1952 urednik pri Državni založbi v Ljubljani. Od tedaj je živel kot svobodni književnik.
Janez Gradišnik je literarno pot začel kot sodelavec medvojne krščanske revije Dejanje. Svetovno nazorsko je bil blizu krščanskim socialistom in Edvardu Kocbeku, v pisanju pa še najbližje psihološkemu realizmu.
Leta 1949 je izdal zbirko novel Pot iz noči, v šestdesetih letih so sledile novele v zbirki Ura spomina, v osemdesetih Plamenica in druge. V njih kot psihološki realist obravnava moralnoetična vprašanja medvojnega obdobja.
Pisal je tudi za mladino. Od leta 1969 je bil glavni urednik revije Prostor in čas, v kateri so med drugim objavljali Anton Slodnjak, France Bučar, Jože Mahnič in drugi, in ki so jo oblasti leta 1974 zatrle.
Gradišnik je bil ves čas tudi vnet, strog razpravljalec o jezikovnih vprašanjih. Na to temo je izdal publikacije Slovenščina za Slovence, Slovenščina za vsakogar, Še znamo slovensko, Naš jezik in druge.
Gradišnik sodi med najpomembnejše posredovalce tujih jezikovnih kultur in književnosti v slovenski jezik. Tako je sestavil Slovensko-nemški in Nemško-slovenski slovar. Med najboljše prevode, kar jih imamo, pa sodijo prav njegovi prevodi Joycevega Uliksesa, Mannove Čarobne gore, Musilovega Moža brez posebnosti, romana Bulgakova Mojster in Margareta, prevodi Kafke, Hesseja, Galsworthyja in drugih, že leta 1950 tudi Hemingwayjevega romana Komu zvoni.
Janez Gradišnik je leta 1987 prejel Sovretovo nagrado za življenjsko delo, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada in leta 2008 Prešernovo nagrado, je še poročal Radio Slovenija.
