Kot je pojasnil Jamnik na novinarski konferenci v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, se je policija z Barbara rovom prvič srečala sredi devetdesetih let, "ko je na območju Policijske uprave Celje potekala intenzivna preiskava glede Teharskega taborišča".
Med grobišči, kamor naj bi odvažali ljudi iz Teharij, se je omenjal tudi Barbara rov, je povedal in dodal, da je takrat policija skušala zbrati nekaj bolj natančnih podatkov. "Vendar smo prišli do tega, kar vemo tudi danes, da je v rudniku grobišče. Zbrani so bili domnevni podatki o žrtvah in to je bilo tudi vse," je dejal.
Policija je, pravi Jamnik, prav zato v sredo pozvala ljudi, da jim kdor koli, ki poseduje kakšno informacijo glede Barbara rova, to sporoči. "Čeprav je to nenavaden poziv, je tudi preiskava povojnih pobojev nenavadna in nekonvencionalna preiskava," je dodal.
Poziv je po njegovih besedah še zadnja možnost, da bi prišli do uporabnih podatkov, ki jih je še mogoče preveriti. "Imamo informacijo, da se je nekaj ljudi že javilo," je poudaril.
Jamnik je dejal, da jim svojci pobitih ne morejo pomagati pri preiskavi. "Svojci ne vedo, kje so bili njihovi bližnji umorjeni," je povedal. Ob tem je pojasnil, da jim podrobnosti pobojev lahko povedo samo tisti, ki so sodelovali pri teh pobojih.
***Fotogalerija: Temačna in strašljiva notranjost Barbara rova***
Vodja akcije Sprava je tudi povedal, da policija glede prikritih grobišč v Zaplani, Mariboru, Celju, na Pohorju in Lescah ni mogla še nobenega posameznika "z imenom in priimkom" z dokazi tako obremeniti, da bi to zadostovalo za vložitev kazenske ovadbe.
To ni slabo delo policije, je zatrdil, ampak rezultat načina izvedbe teh povojnih pobojev. Pri tem je Jamnik omenil konspiracijo, "brisanje sledi, in ob zaznavi, da kdaj te zadeve pridejo na dan, uničenje vse dokumentacije, ki kogar koli od domnevnih storilcev bremeni".
Po njegovih besedah morajo biti dokazi za sodišče trdni in preverljivi. "Dokazi, ki temeljijo na ustnih virih, so za kazenski pregon domnevnih storilcev premalo," je dejal in poudaril, "da je bistvena listinska dokumentacija, ki pa je ni".
"Za kazenski postopek je uporabna izjava in vedenje ljudi, ki so sodelovali pri pobojih. Tisti, ki so sodelovali pri izvedbi, pa ne govorijo. Mogoče bo kdo le zbral pogum in povedal kakšno stvar," je povedal.
"Vse nas zanima, kdo so žrtve v Barbara rovu," je pojasnil, a obenem zatrdil, da z ugibanjem o žrtvah ne bomo prišli naprej, saj z ugibanjem delamo zmešnjavo. "Počakajmo na sodne medicinske raziskave, ko bomo dobili odgovor o številu, spolu, starosti, narodnosti in načinu smrti," je dodal.
Glede ovadbe, ki jo je v zvezi s pobojem v Barbara rovu vložil Roman Leljak, je Jamnik dejal, da to ovadbo "razumejo tako kot klice ljudi, ki nam bi radi pomagali". Kot je zatrdil, bodo navedbe v njegovi ovadbi preverili.
Direktor Muzeja novejše zgodovine Jože Dežman pa je dodal, da so imeli do sedaj že vsaj pet primerov, "ko so prišli podatki o kraju prikritega grobišča na smrtni postelji pri slovesu od življenja". Po njegovih besedah ne bi našli grobišča na Storžiču, "če ne bi mati na smrtni postelji svojemu sinu povedala, kje je prikrito grobišče".
Dežman je še povedal, da so po odkritju posmrtnih ostankov v Barbari rovu prejeli elektronski sporočili, "eno je od gospe iz Litije, ki išče dedka, drugo je opozorilo nekega človeka o grobišču v Rimskih toplicah". "Tak dogodek sproži bolečino in intenzivno razpravo," je poudaril.
