Velik del knjige pa je namenjen razpravi o splošnih značilnostih umetnosti, pri kateri je kritičen predvsem do različnih oblik sodobne umetnosti, ki so sicer značilne za naš čas, a jih sam ne bi "definiral" kot umetnostne.

Posebnost knjige je, da je napisana kot pogovor z bralcem, kateremu zastavlja vrsto vprašanj: Ali mislite, da družbeno angažirana umetnost res lahko spreminja svet?, So performansi, ki jim je uničevanje življenja (živalskega in tudi človeškega) "umetniško izrazno sredstvo", usmerjeni proti entropiji ali so le bolj ali manj zgodnji znanilci dejstva, da se tudi naša moralno vedno bolj gnila civilizacija giblje v smer skrajne dekadence in morda tudi svojega skorajšnjega konca? Ker avtor na vprašanja v knjigi neposredno ne odgovarja, smo ga po nekaterih povprašali za Dnevnik.

V knjigi zelo jasno opredeljujete razliko med "pravo umetnostjo" in sodobno "alternativno umetnostjo". Lahko razliko opredelite tudi za bralce intervjuja?

Pri tem izhajam iz Pirjevčeve Strukturalne poetike oziroma iz fizikalnega zakona o težnji k neredu ali entropiji. V zaprtem sistemu se vsa energija polagoma pretvarja v toplotno energijo, kar na kraju pripelje do toplotne smrti; ta je na molekularni ravni stanje maksimalnega nereda. Temu procesu (entropiji) se upira življenje, ki nered vsaj do neke mere premaguje s pomočjo komunikacije, z vzpostavljanjem reda. Svoje vrste komunikacija in vzpostavljanje reda je tudi umetnost. Dinamično urejenost lahko odkrivamo v vseh umetniških delih. Takšne usmerjenosti zoper entropijo pa ni vsaj v tistih oblikah "alternativne umetnosti", ki jim kot "umetniško" izrazno sredstvo služi na primer likvidacija človeškega življenja. Ne prisegam na svetost človeškega življenja za vsako ceno, vendar mislim, da je to dar, ki ga moramo ceniti in spoštovati.

Sodobna umetnost je pogosto usmerjena "proti krščanstvu", citirate na nekem mestu kustosa Jurija Krpana. Menite, da lahko tako "protikrščanstvo" v umetnosti razumemo tudi kot običajen, celo zaželen simptom sekularizirane družbe?

Umetnost z ideologijami nima nič skupnega. Ideologija, ki kot gradivo stopi v svet umetniškega dela, gre skozi estetski filter in nujno spremeni svojo naravo. Če pa jo v neprikriti obliki ohrani, pač ne gre za umetniško delo. Vse, kar je tako ali drugače agresivnega, nestrpnega, tendenčnega, je v svoji naravi protiumetnostno. V knjigi sem tudi dovolj poudaril, da so umetnost, znanost in vera samostojna področja ter da je med njimi meja, ki je ne bi smeli prestopati.

"Predstavniki katerega od ideološko nasprotnih si taborov stojijo za 'razvedrilno' oziroma 'alternativno' umetnostjo ter zakaj in s kakšnimi nameni?" je eno od mnogih vprašanj, ki jih zastavljate bralcu. Kako pa si na vprašanje odgovarjate sami?

V knjigi govorim, kako so klerikalci in za njimi liberalci "postavili umetnost na zatožno klop". Za duhovno netolerantnost torej obsojam ene in druge. Kdo stoji za alternativno umetnostjo? To je seveda odvisno od vrste projekta in od ideološke usmerjenosti avtorjev, ki stojijo za njimi. Kakšne vrste projekte podpira na primer Jurij Krpan, je povedal sam, vi pa ste ga citirali v prejšnjem vprašanju. Kateremu ideološkemu taboru so pripadali avtorji "prenarejene" slike brezjanske Marije, tudi najbrž ni težko uganiti.

Iz vašega pisanja je jasno, da vas sodobna umetnost ne "navdušuje, vznemirja ali pretresa". Zdi se, da ne dopuščate niti možnosti, da sodobna umetnost tiste, ki jo spremljajo in občudujejo, vznemirja in pretresa, kot morda koga drugega vznemirja in pretresa Dostojevski, Mozart ali Kandinski.

Nasprotno: moderna umetnost, ki to je, se pravi modernizem in postmodernizem, me nikakor ne pušča hladnega, projekti, ki so za vas sodobna umetnost, pa mi niso dovolj znani, da bi o njih lahko sodil. Poznam pa programe avantgardnih smeri, iz katerih so se rodile različne oblike "alternativne umetnosti". Sami avantgardisti so poskušali delovati na recipiente predvsem s šoki, ki z resničnim doživljanjem umetnosti seveda niso v nobeni zvezi, kaj "navdušuje, vznemirja ali pretresa" vas pri recepciji omenjenih projektov, tako lahko le uganjujem. Preveč navduševanja je največkrat znamenje površnega doživljanja, saj je umetnin, ki so res "kvalitetne", relativno malo. Vsaj zase lahko trdim, da zadnje čase pri poslušanju glasbe bolj občudujem dobre izvajalce in dirigente kot pa sama dela. Ali ta zaživijo ali ne, je zelo odvisno od njihove interpretacije. Zlasti dela starejših avtorjev naravnost kličejo po sodobnejši interpretaciji. Moja načela pri recepciji umetnin so: odprtost, kritičnost in tolerantnost do okusa drugih; vsaj področje umetnosti naj ostane prostor za svobodno (osebno, intimno) "življenje". Da se moja recepcija umetnosti, tako kot pri vseh recipientih, nenehno spreminja, se razume.

Kakšen je "moralno ozaveščen človek", o katerem razmišljate, in kakšno vlogo sploh ima morala v umetnosti?

Morala v umetnosti je zame povezana z iskrenostjo umetniške komunikacije, z njeno nezlaganostjo, v vsakdanjem življenju pa z razumevanjem soljudi. Sestavni del umetniške strukture je - seveda tudi njena etična dimenzija, ki pa je daleč od vsakdanjega moraliziranja.

Kaj je danes "bolj kultiviran poslušalec glasbe," ki ga omenjate?

Zame je bolj kultiviran poslušalec glasbe tisti, ki je sposoben sprejemati glasbo vseh vrst - na primer klasično, ljudsko, popularno itn. - obenem pa jo zna tudi vrednotiti, se pravi ločiti dobro glasbo od slabše.

Z bogatimi izkušnjami so podkrepljeni vaši pogledi na to, kakšno bi moralo biti kakovostno šolstvo. V kolikšnem obdobju in kako, menite, se bo slovenski šolski sistem preobrazil po vzoru uspešnih sistemov, kakršen je na primer finski?

O usodi našega šolstva odločajo ljudje, ki so dediči prejšnjega, socialističnega šolstva, zato sem v pogledu njegove prenove pesimist. Manipulacija z učenci, dijaki in študenti je bila, je in verjetno bo v interesu vladajočih političnih elit, ki si ne želijo preveč duhovno osveščenih podložnikov. Predvsem pa: Slovenci nismo Finci, smo med seboj sprti, drug drugemu sovražni - agresivni in nekulturni. Manjka nam tudi kvalitetnih, za pedagoško delo resnično usposobljenih pedagogov. Pravi pedagogi morajo imeti učence ali dijake radi, jim biti mentorji, ljubiti svoje delo, predvsem pa se sami nenehno izobraževati.

Kako bo sedanji sistem take pedagoge ustvaril?

Mislim, da noben narod nima dovolj ljudi, ki bi se rodili z vsemi lastnostmi, ki bi jih moral imeti dober pedagog. Naša družbena klima, ki šolnikom po vojni ni bila naklonjena, je povzročila negativno selekcijo, ki se danes nadaljuje. Na Finskem gredo za pedagoge najboljši dijaki, saj je pri njih ta poklic cenjen in ustrezno vrednoten, pri nas se za ta poklic praviloma odločajo le tisti dijaki, ki niso sprejeti na "elitnejše" fakultete. Za estetsko vzgojo, ki jo predpisujejo Unescove smernice, bi morali že pedagoge izobraževati po povsem drugačnih študijskih programih, kot jih sedaj. Nisem slišal, da bi kdo o tem sploh razmišljal, čeprav bi pri tem predmetu morali začeti prenovo učnih načrtov najprej na univerzi.