Eden od turističnih vodičev slovenske agencije nam je nekoč zaupal, kako je v Budvi natakar, ki ni prepoznal uveljavljenega srbskega nogometaša, podvomil, ali ta lahko plača za veliko naročilo šampanjcev. "Nogometaš je vzel 2000 evrov iz denarnice in jih vrgel v natakarja, češ, naj si niti ne drzne podvomiti. Končni račun je potem plačal s kartico," nam je povedal Luka.

Nočno življenje in pitje alkohola si po vsej verjetnosti v nekoliko večji meri lahko privoščijo športniki v moštvenih in ne individualnih športih, saj se učinek igralca na tekmi ali tekmovanju nekoliko skrije. Ni pa nujno. Alpski smučar Bode Miller, denimo, je znan po tem, da kaže znake, kot da se požvižga na to, da v njegovem športu o uspehu odločajo tudi stotinke. Pred leti je Millerjev sponzor Nike v oglaševalski kampanji pozival ljudi, naj se pridružijo Bodeju, novinarka Washington Posta Sally Jenkins pa se je pri tem v svojem članku vprašala: "Kje? V baru?"

Starejši ljudje, povezani s športom, znajo povedati, da je bilo življenje športnika pred dvajsetimi, tridesetimi leti precej bolj živahno od današnjega. Morda so prejšnji športniki zaostajali le po odmevnosti škandala. Lep primer je formula ena. Nekdanji svetovni prvak, zdaj že pokojni James Hunt, ki je naslov osvojil leta 1976 po hudi bitki z Nikijem Laudo, bi bil za današnje dirkače bolj slab vzornik. Popil je ogromno piva, cigarete je prižigal eno za drugo, na najbolj divjih zabavah pa ni nikdar manjkal. Že Ayrton Senna je bil popolno nasprotje: obseden deloholik (čeprav je znana zgodba, ko je po zmagi na domači dirki v Braziliji leta 1993 v luksuzni diskoteki Limelight veseljačil do petih zjutraj, op. p.), Michael Schumacher pa je bil na splošno nočna mora za klubske paparace, saj je menda hodil spat že ob desetih zvečer.

Koliko nočno življenje vpliva na učinkovitost športnika oziroma koliko ga potrebujejo, je težko reči. Nekako gre po načelu 100 ljudi, 100 čudes. Nekateri športniki namreč ne potrebujejo veliko spanja, spet drugi lahko spijejo pet kozarcev piva, pa se jim to prav nič ne pozna. Kljub temu nihče ne vidi rad, da se o tem poroča v medijih. Znana je zgodba, ko smo maja leta 2005 v ljubljanski diskoteki uzrli enega od slovenskih reprezentantov, ki je dejal: "Mene tukaj nisi videl!" Pogosto se zgodi, da že pri intervjuju ob "žgečkljivem" vprašanju o nočnih aktivnostih športnik ugasne diktafon. Novinarji seveda bolj ali manj zatajijo, kdo se nahaja v klubu ali diskoteki ob neprimerni uri, čeprav bi morda tudi predstavnike sedme sile moralo včasih zanimati, kaj počnejo nekje na plesišču ob dveh zjutraj. Nedavno tega sta slovenska novinar in športnik s kamerami v rokah žugala eden proti drugemu, češ, že jutri boš na Youtube ali v časopisu, pri čemer pa je treba poudariti, da sta se pri tem samo šalila.

Sicer pa ločimo dve vrsti ponočevanj in pogostejša so tista po tekmi. Nekoč nam je eden od slovenskih športnikov zaupal, zakaj gre po izjemnih naporih, ki jih povzroči tekma, še v nočno življenje: "Če greš takoj domov, se boš zaradi adrenalina v postelji samo prevračal, včasih tudi do dveh zjutraj. To se še posebej dogaja, ko tvoje moštvo zmaga." Primer ponočevanja pred tekmo smo nazadnje zabeležili v lanski sezoni, ko naj bi se eden od igralcev ljubljanskega kolektiva pred "manj pomembno" tekmo, ki je bila na sporedu ob 16.30, zabaval kar do štirih zjutraj. Na tekmi se ni vpisal med strelce, njegovo moštvo pa je kljub temu zmagalo. Tovrstni dogodki so redkost, saj se igralci večinoma že pred sezono dogovorijo, kdaj gredo lahko ven (in ponavadi gredo skupaj), verjetno pa je treba razumeti še nekaj. Kolikor ponočevanje negativno vpliva na športnikovo telo, toliko bolj ga zabava sprosti, zato morda lahko rečemo, da je skupni učinek pozitiven. Košarkar Krke Davor Marcelić, ki bo maja dopolnil že 40 let, nam je pred leti dejal, da bi mnogi športniki telesno zdržali še nekaj sezon, a niso mogli duševno, kar gre verjetno pripisati pomanjkanju socialnega življenja.

Po slovenskih klubih smo povprašali, kakšne kazni doletijo športnika, če ga zalotijo nekje zunaj v diskoteki, klubu ali celo kazinoju, kot se je zgodilo nedavno tega v Ljubljani. Oziroma, kaj piše o tem v klubskem pravilniku, ter ali so morali kakšnega igralca tudi kaznovati. Iz nogometnega kluba NK Maribor odgovarjajo: "Imamo klubski pravilnik, ki striktno določa pravila obnašanja za vsakega posameznika. Številke o višinah in oblikah kazni pa so v domeni kluba. Se je že zgodilo in smo uspešno rešili vsako tovrstno zadevo." Podobno pravijo v rokometnih klubih RK Celje Pivovarna Laško in RK Krim (da, tudi športnice niso izjema), pri hokejskem društvu HDD Tilia Olimpija pa so imeli celo primer opomina pred izklučitvijo. "V HDD Tilia Olimpija ni pravilnika, ki bi govoril o ponočevanju igralcev. Ima pa vsak igralec v svoji pogodbi tudi člen v katerem piše, da mora v času tekmovalne sezone živeti športno. V nasprotnem primeru lahko o kaznih odloča klubska disciplinska komisija. Sicer je potrebno omeniti, da je tekmovanje v ligi EBEL izjemno naporno, saj imamo po tri tekme na teden. Z gostovanj se moštvo v Ljubljano največkrat vrača v poznih večernih urah ali pa že kar v zgodnjih jutranjih. Prav zaradi takšnega ritma je težko določati tudi uro prihoda domov. Imeli smo že primer, ko vse ni bilo tako, kot mora biti. Takrat je igralec dobil zadnji opomin pred prekinitvijo pogodbe," nam je zaupal tiskovni predstavnik Tilie Olimpije Tomaž Langerholz. No, verjetno še najbolj pošten in najmanj skrivnosten odgovor so nam posredovali iz košarkarskega društva Geoplin Slovan. "Imamo klubski pravilnik, sprejet na upravnem odboru. Ta pravilnik med ostalimi sankcijami, če pač govorimo o disciplinskih ukrepih, našteva tudi - ponočevanje po 24. uri: 400 do 600 evrov kazni, vendar ne v vseh primerih. Za novo leto je, denimo, logično, da se član kluba lahko znajde nekje zunaj. V posebnem primeru izredno hudega prekrška, katerega posledice lahko trajajo več mesecev, o kazni lahko odloča upravni odbor. Toda takšnega primera še nismo imeli," je povedal direktor Slovana Janez Maher.