Na tem mestu bi rad tudi sam prispeval drobec k tej razpravi. Takoj naj povem, da se bo moj predlog na prvi pogled zdel malenkosten in stvar principov. Toda zavedati se moramo, da je ravno kazenska zakonodaja področje najbolj občutljivih posegov v človeško življenje. In prav način regulacije teh posegov ločuje ureditve, med katere se radi ponosno prištevamo, od tistih, ki jih obsojamo in odklanjamo. Vselej poudarjamo, da gradimo na kulturi človekovih pravic, in prav zaradi tega so pri kazenski zakonodaji načelna vprašanja tista, ki jih ne moremo postaviti v ozadje in se zadovoljiti s tem, da zakon nekako funkcionira.

Načelna vprašanja odpira in rešuje KZ na samem začetku besedila. In prav tu je obstoječa rešitev nezadovoljiva. Gre za opredelitev značaja kazenskega pregona, ki ga vselej opredeljuje dvoje vprašanj: prvič, ali ima država le pravico kaznovati, in drugič, ali ima tudi dolžnost kaznovanja. Iz načel demokratične politične morale izhaja, da ne zadostuje pritrdilni odgovor le na prvo vprašanje, da država ima pravico kaznovati, dokler pri tem spoštuje človekove pravice. To ni dovolj. Država ne razpolaga z odločitvijo, ali bo preganjala kazniva dejanja. Država kazniva dejanja preprosto mora preganjati.

Tako v prejšnjem kot tudi v novem KZ lahko zasledimo v zvezi z omenjenima vprašanjema neuravnoteženost - v prid prvega. Če prejšnji zakonik o dolžnosti kaznovanja sploh ne spregovori, pa v novem najdemo mimobežno pripombo, ki nakazuje v to smer. V členu, posvečenem definiciji kaznivega dejanja, beremo: "Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje…" (čl. 16). Gre za rabo izraza "nujno", ki značaj materije postavi na višjo raven od "koristnih", "upravičenih", "smotrnih" zakonskih regulacij. To je hvalevredna sprememba in pomeni velik korak naprej. Toda žal zakonik te drže ne ponovi na mestu, kjer se tozadevno vprašanje izrecno odpre, v členu z naslovom "Uveljavljanje kazenske odgovornosti". V njem preberemo: "Kazenska odgovornost v Republiki Sloveniji se sme uveljavljati ob spoštovanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin…" (1. čl). Vsebina te dikcije obtiči le pri legitimiranju pravice države do pregona. O dolžnosti pa znova molči.

Na prvi pogled se zdi, da obstoječe rešitve zadostujejo osnovnemu namenu. Če se zakon primerno izvaja, ljudje uživajo ustrezno zaščito in vsako nadaljnje odpiranje problemov se ponuja kot prazno teoretiziranje. V nadaljnjih vrsticah bi rad razložil, zakaj menim, da ta rešitev ni ustrezna.

Če se zadovoljimo s tem, da KZ omeni le pogoje, pod katerimi je legitimno izvajati pregon, ne omeni pa dolžnosti tega pregona, je kazenski pregon postavljen na raven vsakodnevnih politik. Kot je na primer politika spodbujanja določene vrste kmetijstva, ki jo lahko zakonodajalec uredi tako ali drugače. Ali pa sploh ne. Na nesprejemljivost spusta KZ na to raven opozarja že preprosta intuicija. Jedro problema pa je naslednje: taka obravnava KZ vpeljuje načelni razkol med interesi države in interesi posameznikov, in sicer v točki, kjer edino tega razkola ne sme biti. V kazenski zakonodaji.

Državni interesi kajpak lahko pridejo v kolizijo z interesi posameznikov. Odlika demokratične države je prav v tem, da se zaveže k spoštovanju niza individualnih pravic, ki jih bo v izvrševanju svojih politik vselej spoštovala. Tako tudi v KZ beremo, da se sme kazenska odgovornost uveljavljati le "ob spoštovanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin" (čl.1). Toda to ni značilnost le kazenske zakonodaje, pač pa slehernega predpisa. Gre za samoumevni "kako" funkcioniranja demokratične države kot take. Posebno obeležje kazenske zakonodaje je v njenem "kaj": obstoj kazenskega pregona je nujen in ne le "upravičen", kot odzvanja iz dikcije obstoječe zakonodaje. Tudi druge politike (gospodarske, okoljske, varnostne) so utemeljene in upravičene. Toda v našem primeru gre za neko popolnoma drugo raven. Lahko si zamislimo državo, ki nima določene kmetijske politike, države brez kazenske zakonodaje pa nikakor ne. Država brez zaščite na primer nedotakljivosti življenja ni država. Zato država nima le pravice preganjati kazniva dejanja, pač pa tudi brezpogojno dolžnost.

V obstoječi formulaciji KZ se dopušča sklep, da je zahteva po legitimnosti kazenskega pregona izčrpana z zagotovitvijo široke in zanesljive zaščite pravic. Z drugimi besedami, z zamejitvijo države, ki izvaja kazenski pregon. O modaliteti, tj. o (ne)nujnosti takega pregona, pa eksplicitno ne zapiše nič. Brez priznanja te nujnosti, tj. dolžnosti države do kazenskega pregona, je KZ pripuščen v družbo številnih zakonov, s katerimi država sledi svojim interesom. Ti seveda niso nujno identični z interesi posameznikov. Posameznikovi interesi so v tovrstni zakonodaji zajamčeni le negativno: kot "zaščita pred". Kot zagotovilo, da ga mogočno kolesje državnih interesov ne povozi, kar pa mora biti pravzaprav značilnost vseh zakonov. Dopušča se vtis, da z vsebino, s smislom KZ posameznik nima vnaprej nič skupnega. Da se v njej prepozna le, če je podpornik vladajoče politične elite, ki ga sprejme oziroma izvršuje.

Elegantno bi se lahko KZ opisanim težavam ognil tako, da se tozadevnih vprašanj sploh ne bi dotaknil - tako je denimo v primeru nemškega in avstrijskega kazenskega zakonika. Če pa se v zakonik vključujejo členi z naslovom "Uveljavljanje kazenske odgovornosti" oziroma, kot v primeru prejšnjega zakonika, "Podlaga in meja kazenskopravne prisile", se odpre problematika, ki se je ne da odpraviti polovičarsko. Če KZ ne poskrbi, da se izloči iz "banalne" vrste zakonodaje, ostane ponižan in brez državotvornega značaja, ki mu gre. Če kje, potem prav v primeru kazenske zakonodaje razkola med državo in posameznikom ne sme biti. Zaščita najbolj temeljnih interesov človeka kot ranljivega bitja je v osnovi apolitična. Ni dejavnost oziroma politika države, pač pa "je" država. Od utemeljitelja moderne politično-pravne misli Thomas Hobbesa dalje vemo, država brez zaščite temeljne varnosti ni možna. Je ne-država, je padec v naravno stanje. Zato ne zadostuje, če se KZ spomni le potrebe po utemeljevanju pravice do kaznovanja. Prepoznati mora tudi svojo dolžnost, da preganja kriminal. To lahko reši kratka in preprosta dikcija: "V Republiki Sloveniji je zagotovljen pregon kaznivih dejanj", ki se lahko nato nadaljuje z obstoječo, "Kazenska odgovornost v Republiki Sloveniji se sme uveljavljati ob spoštovanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic…".

Vidimo, da lahko drobna (ne)navedba spremeni pomen obsežne celote. To ni vseeno, kadar gre za tako pomembno tematiko, kot je preganjanje kaznivih dejanj. V takih primerih ne gre za nepotrebno dlakocepljenje, tudi kadar vztrajamo pri "principih" zaradi njih samih. Navsezadnje človekove pravice kot temeljna platforma politične morale izrekajo prav to sporočilo: ne zadostuje le okoliščina, da država dejansko izvaja varovanje določenih pravic, da se je oblast v nekem trenutku pač odločila za to zaščito. Zahteva se pripoznanje teh pravic kot neodtujljivih in s tem tudi posebnega statusa zaščite le-teh. Ne zadostuje, da ima država pravico varovati človekove pravice, pač pa je to preprosto dolžna.

Dr. Rok Svetlič je predstojnik oddelka za filozofijo na koprski Fakulteti za humanistične študije.