Van der Sarjeva celotna kariera ima povsem obraten potek, kot ga ima sicer kariera vrhunskega športnika. Nizozemski velikan je namreč že v rosnih začetkih postal prvi vratar Ajaxa in v dresu takrat enega najboljših klubov na svetu osvojil praktično vse - z ligo prvakov na čelu leta 1995. Že takrat je veljal za enega največjih talentov med čuvaji mreže. S tem je tudi doživel prvi vrhunec kariere. Vse to mu je omogočilo, da je moštvo Ajaxa zapustil ravno v začetku zatona najznamenitejšega nizozemskega kluba in se preselil na Apeninski polotok k Juventusu. Pri Stari dami ga je nato doletela prav posebna čast, saj je postal prvi neitalijanski vratar, ki je branil za ta sloviti klub. A tega pritiska ni zdržal in se je hitro izgubil v medlih predstavah, kaj kmalu pa ga je nato iz prve postave izrinil znameniti Gianluigi Buffon.

Van der Sar je prihajal v najboljša leta, ko nogometaši prikazujejo najbolj blesteče predstave v svoji karierah, a se je s klopi Juventusa lahko prodal samo k zelo povprečnemu angleškemu prvoligašu Fulhamu, kjer se je zlil v to povprečje in bil več ali manj od vseh pozabljen. Ko je leta 2005 Van der Sar štel že 35 let in so ga mnogi že pošiljali v nogometni pokoj, se je nanj spomnil sir Alex Ferguson iz Manchestra Uniteda, ki je zanesljivega vratarja iskal vse od sijajnih časov Petra Schmeichla. Mad Rdečimi vragi in Van der Sarjem se je hitro razvila medsebojna ljubezen, ki je obema pomagala do stare slave. Nizozemec je znova spomnil na svoje najboljše predstave iz začetka kariere, obenem pa je Ferguson dobil še zadnji kamenček v mozaik ekipe, ki jo je gradil nekaj let. Uspeh je bil zagotovljen, Manchester United pa je leta 2008 osvojil tudi ligo prvakov, v kateri je odločilno potezo z ubranjeno enajstmetrovko v finalu opravil prav Van der Sar in tako najpomembnejšo klubsko lovoriko osvojil znova po 13 letih.

Po zadnjih ekipnih uspehih letos Van der Sar postavlja nove meje tudi na osebni ravni z dolgim nizom nepremagljivosti. Zadetka iz svoje mreže ni pobral že vse od 8. novembra lani, kar je po zmagi nad Fulhamom sredi prejšnjega tedna znašalo kar 14 tekem zapored oziroma 1302 minuti. S tem nizom je najprej podrl rekord Petra Cecha v Premier ligi, nato je padel vseangleški rekord Stevena Deatha, zgodovina pa je tudi že britanski rekord Bobbya Clarka. V vrsti sta tako sedaj samo še evropski rekord, ki je v lasti Belgijca Danyja Verlindna, do katerega Van der Sar rabi 89 minut nepremaganosti, ter svetovni, ki pa ga zaenkrat še trdo drži Brazilec Mazarópi, saj ima še kar 427 minut naskoka.