Formula za preživetje opere

"Blazna resnost na neresni podlagi, strahotno soočenje časov, vsebin, stilov v kompilaciji nekakšne postmoderne opcije, ki na zvočnih citatih gradi novo, resnično všečno in poslušljivo zvočno akropolo," je zapisal J. Štucin o ustvarjalnosti skladatelja, aranžerja in producenta Gregorja Strniše, ki je svojčas igral tudi pri Pankrtih. Na zadnji jugoslovanski turneji je vskočil namesto Boruta Činča, sicer klaviaturista skupine Buldožer, prav to druženje pa mu je bilo navdih za All Capone Štrajh Trio. Bil je tudi klaviaturist skupine Srp.

Kako ste zabredli tako globoko v opero?

Verjetno je bila to posledica koncerta All Capone Štrajh tria v Slovenski filharmoniji, šlo je za drugi koncert leta 1998. Za to priložnost sem napisal hudomušni cikel glasbenih gegov z naslovom 7 kurze stuke in v enem smo potrebovali operno pevko. Takrat sem spoznal sopranistko Katjo Kovalinko, ki je bila v bistvu moj prvi stik z opero. Bil je hec: napovedali smo jo v skladbi Domoljubna in ob spremljavi režiserja Jaše Jamnika. Jamnik jo je nato pripeljal na oder, sedel za klavir, dal intonacijo, počakal, da je odpela, in jo potem tudi pospremil z odra. Skratka - spremljal jo je.

Pozneje je nastala tudi skladba Čovjek teremin. To pomeni, da smo vzeli elektronski vibrajoči inštrument teremin in človeka, torej Katjo Kovalinka, ter ju s posebnimi žicami po sistemu domače pameti povezali, nato sem jaz kot glasbenik igral na "njo". Naslednja predstopnja opere je bil komad Yesterday, ki ga je Jaša Jamnik prevedel v Gestern. To je bilo všeč tudi režiserju Matjažu Bergerju in nas je povabil na neko prireditev v Koper. Ker je bila Katja Kovalinka takrat zasedena, je vskočila Irena Yebuah Tiran in tako sem spoznal še njo. Sledil je tudi koncert Lublana je bulana, zamislil sem si opernega pevca in sem se po nasvetu Katje obrnil na Aleša Marčiča, ki se je ravno vrnil s študija v Gradcu. Priredil sem devet pesmi Pankrtov in tisti koncert je bil precej odmeven. Celo zagrizeni kritiki so takrat prikimavali.

Odkrili ste formulo, kako opero narediti gledljivo.

Že moj oče me je enkrat prigovarjal, naj napišem kakšno opero, a se mi je to takrat zdelo smešno. Ko pa sem spoznal te tri operne pevce, Katjo, Aleša in Ireno, sem očitno spoznal prave ljudi. Z Iztokom Lovrićem, piscem libreta, sva v stikih že leta 1992, ko sem si ogledal njegovo predstavo Schwarz, Columbus, Capone, ki jo je naredil ob 500-letnici odkritja Amerike in je po mojem mnenju najboljša predstava njihovega teatra Grapefruit. O operi sem potem začel razmišljati bolj resno in sem Lovriću leta 1997 omenil, ali bi napisal kakšen libreto. Potem je ideja zamrla, leta 2005 pa sem ga še enkrat spodbudil in nastajati je začela Mnemosyne. Od vsega začetka smo delali skupaj, se veliko družili, pogovarjali, poslušali arije, medtem ko smo recitative in glasbo prilagajali sproti, zato predstava deluje tako kompaktno.

Chamber oziroma pocket opera je v tujini precej razširjena in ravno sem bral v New York Timesu, da so v New Yorku zaprli zelo zanimiv majhen teater Amato Opera v stilu našega Gleja. Tam so uprizarjali vse prave opere z zelo okleščenimi sredstvi.

Mnemosyne ni zanimala naših dveh nacionalnih opernih hiš?

Dva meseca sem klical v ljubljansko Opero in vsakič mi je uspelo govoriti samo s tajnico, potem pa sem kar sam na cesti ustavil ravnatelja in se mu predstavil, da sem ta, ki ga kliče. Ta produkcija ga ni zanimala. Obrnil sem se na SNG Maribor, takrat so se ravno pripravljali na Carmen, in sem nekajkrat poklical takratno umetniško vodjo Karen Kamensek. Ker je nisem dobil, sem ji poslal DVD in spremno pismo, a ni bilo nobenega odgovora. V SNG Maribor pa smo nedavno vendarle sedli za skupno mizo in korektno spregovorili o možnostih sodelovanja.

Nič dokončnega se še nismo dogovorili, smo se pa vsaj začeli pogovarjati. Na opero Mnemosyne naša glasbena scena pravzaprav sploh ni odreagirala. Z ničimer. Ker pa je slovenski teater vse bolj odprt, so nas najprej povabili na Borštnikovo srečanje in nato še na teden slovenske drame, kjer smo nekoliko nepričakovano zmagali, kajti nismo niti igralci.

Novi čevlji je še bolj miniaturna opera kot Mnemosyne. V čem je posebna?

To opero sem napisal povsem spontano, razmišljal pa sem o dekletu, ki gre v mesto kupit čevlje. Moji operni svetovalki Katji Kovalinka se je to zdelo duhovito in tako se je zgodilo. Posebnost te žepne opere je, da gre za nekakšno ulično gledališče, oskubljeno vseh scenskih elementov; imamo samo špansko steno in uporabimo rekvizite, efekte. Tokrat ne poje Katja, ampak nam je predlagala drugo sopranistko, Natašo Krajnc.

Nastajanje sodobne opere EvroTalci ste napovedali že tudi na tiskovni konferenci več kot štiri leta pred premiero.

Pravzaprav ima naš kolektiv Paramundus kar dve operi v nastajanju, kar se morda sliši smešno, ker nismo institucija. Delovni naslov prve opere je Cirkus Poetikon, žanrsko bi jo lahko uvrstili med opero, variete in kabaret, nastopilo pa bi šest pevcev in igralec skupaj z manjšim orkestrom.

Cankarjev dom v Ljubljani je zainteresiran in bi šel v koprodukcijo, tudi SNG Maribor bi bil pripravljen, da bi lahko gostovali pri njih, ampak glavni problem je, da nam ne uspe najti producenta, torej tistega, ki bi zagotovil denar za nastanek nove opere. Premiera bi lahko bila novembra 2010 v Cankarjevem domu, premiera druge opere EvroTalci pa potem še dve leti pozneje. Za produkcijo EvroTalcev smo v dogovorih z Narodnim domom v Mariboru, postavili pa bi jo v okviru Evropske prestolnice kulture.

Kako to, da kot sodobni skladatelj pišete poslušljivo glasbo? To ni ravno praksa.

Zagotovo pristopam drugače, morda zato, ker sem v mladih letih igral v različnih bendih. Najbolj je name vplivala skupina Srp, smo pa tudi v drugih zasedbah veliko eksperimentirali. Potem me je pot zanesla v gledališče, od leta 1985 do 1993 sem z glasbo opremil več kot petdeset gledaliških predstav, a me sčasoma to delo ni več zadovoljevalo. Tako je nastal All Capone Štrajh Trio, ki bi bil na zahodu gotovo električni bend. Ker pa so bile pri nas običajno vedno težave z ozvočenjem in monitorji, sem torej hotel bend, ki ni potreboval ozvočenja in ki je lahko prenosljiv. Tako je nastala tudi osnova, forma, skozi katero vidim svojo glasbo.

Ko sem skladal Mnemosyne, sem se postavil v vlogo gledališkega občinstva, ne glasbenega. Zdi se mi, da se moraš včasih prav zamejiti, si postaviti meje. Glasba pri Novih čevljih je podobna Mnemosyne, izvajamo jo v živo z nekaj inštrumenti in računalniškimi efekti. Določeni deli so zelo spevni, plesni, po strukturi pa sta si operi podobni. Nisem se še odločil za nekaj ultramodernega. V Paramundusu ta hip pripravljamo še en koncertni projekt, skupaj s Simonom Stojkom, ki na gramofone tako rekoč igra kot na inštrument. Klavirju, kitari, kontrabasu, klarinetu in računalniku se bo zdaj pridružil še DJ.