Z naslovi prvaka in zmagami je s tem poslal v zgodovino kar tri velike može: Nemca Franka Lucka, Rusa Aleksandra Tihonova in Šveda Ingemarja Stenmarka. Vsakega na svoj način. Slednjega po številu zmag v svetovnem pokalu, ki jih ima sedaj v zbirki že 87, Lucka in Tihonova pa po zlatih kolajnah na biatlonskih svetovnih prvenstvih. Sedaj jih ima v zbriki 14. Ole Einar Bjoerndalen, poročen z nekdanjo biatlonko Natalie Santer, s katero ima tudi domovanje v avstrijski vasici Obertilliach v Karnijskih Alpah, zmaguje s filozofijo popolnosti, športnega boja, rivalstva.

Ko so ga v soboto na tekmi skupinskega štarta v finišu teka strli mladi, komaj 20-letni Avstrijec Dominik Landertinger, njegov starejši rojak Christoph Sumann in Rus Čerezov, je bilo več kot očitno, da so ranili leva. Ko so Vikingi prav z Bjoerndalnom v zadnji predaji za 12 sekund ugnali Avstrijce, veselja ni mogel skriti. "Imel sem veliko željo, da se 'revanširam' Sumannu in kolegom. V soboto nisem bil slab, a fantje so bili boljši. Tokrat je bil nov dan, nova tekma," je priznal v cilju. In takih primerov je še cel kup.

Da bi bil na zadnji tekmi svetovnega prvenstva, šesti v devetih dneh, optimalno pripravljen, je celo zadremal, ko so bili njegovi kolegi že na progi. Novinarji so ga zbodli z vprašanjem, ali je v posebni sobi na štadionu spal zato, ker je bila tekma nezanimiva? Norvežan je odgovoril: "Po težki soboti sem potreboval počitek. Spal sem, dokler sem lahko, že pred tekmo, med čakanjem na svoj nastop pa sem se poskušal malo umiriti in sem kar zadremal. Podobno kot utrujen vojak, ki zaspi takoj, ko le lahko."

Zanimivo, da je še pred leti poudarjal, da mu število zmag švedskega alpskega smučarja Ingemarja Stenmarka ni izziv. "Število njegovih zmag je zanimivo le za vas, novinarje, da naju s tem tem primerjate," je pripomnil na izziv, ki je bil v zraku že nekaj let. Podobna zgodba je tudi s tekem svetovnega pokala na Pokljuki. Ko smo ga decembra 2003 po tekmi v šprintu vprašali, ali je kakšen poseben vzrok, da še nima zmage na Pokljuki, je bil začuden. "Ali je res še nimam? No, bo pa jutri," je odgovoril v smehu. In naslednji dan je zares dobil zasledovalno tekmo, eno petih doslej na Pokljuki.

Bjoerndalen je bil vedno pristaš športnega boja. Vsaj dve plati zgodbe sta zanimivi tudi iz Pjongčanga. Bil je eden od enajsterice, ki je na zasledovalni tekmi tekla okoli mostu namesto čez most, s tem da so bili časovno kvečjemu prikrajšani, a ob pritožbi Rusov prvotno diskvalificirani. Jeze ni mogel skriti niti na trenerja Lofgrena, ki mu ni jasno povedal poteka proge, čeprav so bile krive slabe označbe. Ko so se Norvežani skupaj s Slovenci in še petimi reprezentancami pritožili, ni mogel skriti veselja, ker mu je peti član vrhovne žirije IBU Borut Nunar "prinesel" vest o pozitivni rešitvi pritožbe. To zmago je še posebej cenil. Hkrati pa je tudi ruskemu mogotcu Aleksandru Tihonovu, ki se je doslej hvalil z vizitko najboljšega športnika 20. stoletja in stotimi ulovljenimi medvedi, dal vedeti, da njihovega načina ne odobrava, čeprav ga z ženo vabi na počitnice v Rusijo.

Bjoerndalen je bil poleg Švedov najbolj odločen, da se mora boj proti dopingu začeti tudi v zavesti biatloncev. Ko so Švedi zahtevali izključitev reprezentanc, ki so v svojih vrstah nedvomno sistemsko zavajali z dopingom, so Švedi dobili jasna ruska sporočila s smrtno grožnjo. Bjoerndalen je kljub temu v Trondheimu za sredino marca napovedal skupni sestanek vseh tekmovalcev, da se odločno pogovorijo. Čeprav v lovu za šestim kristalnim globusom za Poljakom Sikoro zaostaja le 23 točk, si bo vzel čas in besedo. In težko mu bodo oporekali.