Rezultati avstrijskih štetij so bili že pogosto predmet znanstvenih razprav in preverjanj. Dezinformacije pa zbujajo nestrpnost v slovenski in hrvaški strokovni in laični javnosti. Tudi bojazen, da se politični pogajalci obeh strani ali tuji arbitri ali mediatorji ne bodo dali podrobneje podučiti o pravih podatkih, ampak bodo verjeli navedbam hrvaških medijev, ni odveč, opozarja Miheličeva.
Podroben pretres in primerjava navedb hrvaškega Nacionala z avstrijsko uradno objavo štetij leta 1910 za Koper, Izolo in Piran po navedbah Miheličeve kaže, da je Nacional pri vseh treh mestih upošteval le ožjo mestno naselbino in ne območja celotne občine. Kot število Hrvatov pa je v vseh primerih navedel kar število vseh prebivalcev v mestu, namesto da bi iskal hrvaško govoreče prebivalstvo v rubriki "državljani po pogovornem jeziku - srbski-hrvaški".
Kot še pojasnjuje Miheličeva, je bilo v Avstriji leta 1846 prvič opravljeno "moderno" štetje prebivalstva, ki naj bi ugotovilo "narodnostno" pripadnost oz. pogovorni jezik prebivalcev. Štetja, ki so upoštevala pogovorni jezik, so se nato od leta 1880 ponavljala vsakih deset let do izbruha prve svetovne vojne, zadnje je bilo leta 1910. Osrednja cesarsko kraljevska statistična komisija je rezultate štetij redno objavljala, tako da so preverljivi, še navaja predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU.
Politična občina Koper z okolico je tako imela po objavljenih podatkih dunajske statistične komisije za štetje leta 1910 12.310 prebivalcev, od katerih jih je 9340 govorilo italijansko, 2278 slovensko, 154 srbohrvaško, ostalo so bili nemško in drugače govoreči ter nedržavljani. Politična občina Izola je imela po uradni avstrijski objavi 8461 prebivalcev, 6215 jih je prijavilo kot pogovorni jezik italijanščino, 2097 slovenščino in dva hrvaščino, ostali so bili nemško in drugače govoreči ter tujci. Ob avstrijskih štetjih v letih 1880, 1890, 1900 in 1910 pa je piranska občina v povprečju izkazovala 82,7 odstotka prebivalstva z italijanskim, 13,5 odstotka s slovenskim, 0,3 odstotka s srbohrvaškim in 3,5 odstotka z drugim občevalnim jezikom in nedržavljanov.
