Čeprav v Gazpromu po srečanju s predsednikom slovenske vlade in ministrom za gospodarstvo niso skrivali razočaranja nad domnevno premaj hno politično voljo za nadaljevanje pogovorov o gradnji plinovoda, ki bi nahajališča plina v Rusiji prek Bol garije, Srbije, Madžarske, Grčije, Avstrije in tudi Slovenije povezoval z Italijo, sta slovenska in ruska stran po naših informacijah v zadnjih dneh vendarle zbližali stališča. Po neura dnih informacijah naj bi namreč Slovenija načelno pristala, da bo plinovod gradilo in upravljalo podjetje, ki bo v solastništvu slovenskih energetskih družb in Gazproma.
Gre za enega izmed temeljnih pogojev, ki ga je slovenski strani postavil ruski energetski velikan. Gazprom bo namreč podjetja skupaj z lokalnimi partnerji ustanavljal v vseh državah, ki ležijo na trasi morebitnega plinovoda, s čimer bo posledično obvladoval tudi dostop do dobavljenega plina. Kot smo že poročali, so na ministrstvu za gospodarstvo še pred mesecem dni vztrajali pri stališču, da ustanovitev skupnega podjetja ni nujna za sodelovanje pri gradnji plino voda. Ali in zakaj je Slovenija spremenila svoje stališče, nam včeraj ni uspelo izvedeti. Na ministrstvu so nam tako na konkretno vprašanje od govorili le, da »bodo pogovorili z Rusi potekali šele jutri«.
Kljub temu naj bi slovenska stran še vedno vztrajala pri večinskem, 51-odstotnem lastništvu bodočega podjetja, pri čemer bi bila v kvoti slovenskih lastnikov le Petrol in Geoplin, ne pa tudi kranjsko podjetje Comita, sicer pomemben Gazpromov dobaviteljev komunikacijske opreme za plinovode, ki ga zastopa poslovnež Aljoša Ivančič. Prav tako je slovenska stran pripravljena plinovod graditi le v okviru obstoječega domačega omrežja, a brez odgovora ostaja vprašanje, ali je pri zmogljivostih, ki jih želi Gazprom (okrog deset milijard ku bičnih metrov plina), to sploh teh nično možno. Za zdaj ni znano, ali je v zameno pripravljena ruski strani po gojno ugoditi pri dveh preostalih po gojih – omejitvi odprtega dostopa do plina v ceveh plinovoda, ki ga zah tevajo pravila Evropske unije (EU), in nespremenjenemu davčnemu polo žaju skupnega podjetja v obdobju petnajstih let po ustanovitvi. Naši viri sicer zatrjujejo, da bosta navedena pogoja relativno lahko rešljiva, če bo sta obe strani našli skupni jezik pri ostalih vprašanjih.
Vse kaže, da se bodo torej pogajanja z Rusijo z nekaterimi izjemami na daljevala na točki, kjer jih je lani jeseni »pustila« prejšnja vlada, natančneje minister za gospodarstvo Andrej Vizjak. Njegov naslednik Matej Lahovnik namreč tudi mesec dni po Millerjevem obisku še vedno ni predlagal novih izhodišč za pogajanja, ki jih je še v začetku januarja želel korenito spremeniti. Ali to pomeni, da je vlada kljub drugačnim napovedim po no vem z Rusijo pripravljena podpisati tudi zavezujoči sporazum, bo zelo verjetno znano že v naslednjih dneh.
