Ljubezen do bližnjega

Mi, Slovenci, smo dobri ljudje, niti mravlje ne pohodimo nalašč, za zapuščene in zavržene kužke in mucice pa vzorno poskrbimo v udobnih zavetiščih.

Mnogi med nami so vegetarijanci. Raje jedo solato in praženi krompir, zabeljen z rastlinskim oljem, kot da bi zaradi njihove ješčosti izgubljale življenja uboge živali.

Še bolj svoje bližnje ljubijo tisti, ki odločno nasprotujejo nošnji krznenih in usnjenih oblačil ter obutve. Seveda tistih, ki nasprotujejo, ne morejo ljubiti, saj zaradi svojih nasprotovanj nikakor ne morejo biti bližnji.

Ljubimo Rome, južnjake, celo izbrisane, ljubimo drugoverce in tiste, ki niso v naši politični stranki. Pravoslavcem smo omogočili gradnjo ob njihovi cerkvi, muslimanom bomo bržkone dovolili postaviti minaret, če pa tega ne, vsaj molilnico.

Naš dragi Borut ljubi celo herojskega Janeza in ta mu ne ostaja dolžnik, ljubezen mu vrača, čeprav na nekoliko svojski način… Mirno lahko zapišem, da smo Slovenci narod, ki zna ljubiti. Naj v dokaz navedem le desettisoče šopkov, ki nam jih bodo trgovci prodali za valentinovo, da o bombonjerah merci sploh ne izgubljam besed. Ker smo po zanesljivih podatkih Svete rimskokatoliške cerkve v veliki večini njeni pripadniki, je seveda tudi povsem pričakovano, da svoje bližnje ljubimo, čeprav to pogosto ni prav lahko.

Kako naj, na primer, normalen človek ljubi svojega soseda, ki mu gre bolje kot njemu? Denimo takega, ki ima lepšo hišo, lepši avto, lepšo ženo in morebiti celo bolj pridne otroke? Kako naj ga ljubi, če ga pozna do obisti in kar je še huje: kako naj ga ljubi, ko vendar ve, da tudi sosed pozna njega in ima o njem prav tako slabo mnenje? Svojega bližnjega je pač veliko lažje ljubiti, če ta "bližnji" živi in biva čim dlje stran.