V slovenskem družbenem prostoru je religija od nekdaj pomembna tema. Politična ločnica, po kateri pri nas razlikujemo med levim in desnim, je v veliki meri določena glede na razumevanje družbeno-politično-ekonomske vloge religije, predvsem Rimskokatoliške cerkve (RKC). Ta je bila v zgodovini zmeraj ambivalentna: po eni strani je skozi stoletja pomembno prispevala k razvoju slovenske kulturne in nacionalne identitete, a hkrati je ves čas igrala tudi bolj sporne vloge - vse od časov pokristjanjevanja južnih Slovanov, preko brezkompromisne protireformacije, do z antikomunizmom prežetega nasprotovanja vsesplošnemu uporu proti okupatorju med drugo svetovno vojno. Predvsem slednje je, še dodatno potencirano s komunistično ideologijo novega režima, botrovalo zapostavljanju religije nasploh (in še posebej RKC) v času Jugoslavije. To se je do začetka sedemdesetih let skoraj popolnoma izpelo, samostojna slovenska država pa je v odnosu do religije takoj izoblikovala jasno prakso, ki je temeljila na ustavnih načelih svobode religijskega delovanja (tako zasebnega kot javnega), enakopravnosti verskih skupnosti in ločitve države in religij. A ta praksa skozi poldrugo desetletje obstoja neodvisne države ne sledi enotnemu trendu, temveč se okoli leta 2000 v nekaterih točkah sprva zgolj nakazano, kasneje pa bolj očitno prelomi v nekaj drugega.

Sprememba v odnosu Republike Slovenije do religij jasno sovpada z zamenjavo direktorice vladnega Urada za verske skupnosti, ki se je zgodila v kratkih mesecih Bajukove vlade. Konkretne rezultate je ta kadrovska sprememba razkrila v naslednjem Drnovškovem mandatu in se dokončno v vsem svojem bistvu opredmetila v minuli Janševi štiriletki. Z današnje perspektive so osnovni obrisi tega političnega preloma jasni, prav tako pa so jasni njegovi glavni nosilci. Zato je vprašanje, kdo bo v naslednjih letih vodil Urad za verske skupnosti, vse prej kot nepomembno.

Prelom v odnosu slovenske države do religij

Spremembe v delovanju urada v novem desetletju so bile jasno opazne kmalu po tem, ko je njegovo vodenje prevzel dr. Drago Čepar. Najprej je bilo zaznati zapiranje urada vase, vse bolj se je zdelo, kot da je ta specializirana vladna strokovna služba namenjena predvsem sama sebi. Da je nekaj zares narobe, pa je postalo jasno leta 2003, ko sta dve manjši verski skupnosti sklicali tiskovno konferenco, na kateri sta javnost obvestili o nedelovanju Urada za verske skupnosti, hkrati pa preko svojih odvetnikov državi zagrozili s tožbo. Kmalu se je izkazalo, da na odgovor čaka kar deset religijskih skupin, ki so v skladu s takrat veljavnim zakonom prijavile svoje delovanje, pristojni organ pa jim na to dolge mesece ni niti odgovoril. Pritiski domače in celo mednarodne javnosti niso bili dovolj, direktor se je zganil in vloge obravnaval šele po neposrednem ukazu nadrejenega državnega uradnika, tj. generalnega sekretarja vlade.

Kmalu je postalo očitno, da se je razvoj odnosov med državo in verskimi skupnostmi v Sloveniji od leta 2000 naprej odklonil v nekakšen ekskluzivizem, v katerem država bolj in kakovostneje skrbi zgolj za odnose z nekaterimi verskimi skupnostmi, druge pa tako v simbolnem kot tudi praktičnem smislu vse bolj zapostavlja. Na simbolni ravni se to najbolj zgovorno kaže v vpeljevanju terminološkega razlikovanja med cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi, čeprav za kaj takega, kot že leta na vse mogoče načine opozarjamo nekateri družboslovci, ne obstajajo utemeljeni razlogi - cerkev namreč v teoriji predstavlja zgolj enega od idealnih tipov verskih skupnosti (občutek največje med cerkvami, da ne spada v isto formalno kategorijo kot velika večina drugih verskih skupnosti, tega dejstva ne spremeni).

Praktičnih primerov neenakega in celo diskriminatornega obravnavanja verskih skupnosti se je nabralo za omejeni prostor tega prispevka preveč, zato navedimo le nekatere najbolj pereče. Ob intenzivnem reševanju zahtev in želja nekaterih največjih verskih skupnosti je država pretežnemu številu drugih (ki se po številu članov sicer res ne morejo meriti s prvimi, a to nikakor ne more in ne sme vplivati na njihovo pravico do religijske svobode ali do ustavno zapovedane enakopravnosti) z nerealnimi registracijskimi kriteriji v praksi onemogočila pridobitev formalnega statusa verske skupnosti. Da država v zadnjih letih ob zgledni skrbi za nekatere religijske institucije hkrati zanemarja religijsko področje v njegovi heterogeni celoti, lahko sklenemo tudi iz primerov sklepanja sporazumov med državo in nekaterimi verskimi skupnostmi (Evangeličansko, Binkoštno in Srbsko pravoslavno cerkvijo, z večjo izmed obeh islamskih skupnosti in z Budistično kongregacijo Dharmaling) o njihovem pravnem položaju. Ti sporazumi se namreč razlikujejo od tistega z RKC predvsem po tem, da nimajo nobene vsebinske vrednosti, saj z njimi država podpisnicam ni uredila nobene izmed njihovih posebnih potreb, temveč jim zagotavlja samo tisto, kar tako ali tako pripada vsem registriranim verskim skupnostim. Sporazumi imajo tako zgolj simbolno vrednost, ki pa podpisnice ločuje od drugih, ki jim država ni namenila niti te simbolne pozornosti. Tako smo v Sloveniji v zadnjih letih dobili kar nekaj različnih kategorij verskih skupnosti: registrirane in neregistrirane, tiste s podpisanimi sporazumi (med katerimi ima eden zaradi mednarodnega statusa prav posebno pravno veljavo) in tiste brez njih.

Zato že omenjena podpora podaljšanju mandata direktorju Urada za verske skupnosti s strani Sveta krščanskih cerkva, ki ga poleg Rimskokatoliške sestavljajo še Evangeličanska in Srbska pravoslavna cerkev, ni posebno presenečenje. V novih razmerah, v katerih je država začela na različne načine razlikovati med verskimi skupnostmi, so se največje in najvplivnejše med njimi povezale in si skupaj prizadevajo za ohranitev nekaterih privilegijev (z ekonomsko terminologijo bi njihovo združenje poimenovali kot nekakšen oligopol). To je seveda razumljivo in v nekaterih pogledih povsem legitimno. A ko v pismu predsedniku vlade "Svet krščanskih cerkva izraža željo, da vodstvo urada in njegova kadrovska zasedba ostaneta nespremenjena", in poudari še, da bi "vsaka sprememba otežila sporazumevanje in uspešno sodelovanje v prihodnosti", so razlogi za skrb več kot očitni. Slovenska ustavna ureditev namreč vsebuje načelo ločitve države in religij, pri čemer velja posebej poudariti, da to načelo velja v obe smeri enako: država je ločena od religij in religije od države.

Poudarek se morda zaradi samoumevnosti zdi komu odveč, a glede na to, da se predstavniki nove oblasti na poskus tako neposrednega vpliva na kadrovanje (še?) niso odzvali, njegova dodatna ponazoritev ni čisto brez smisla. Samo poskusimo si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi vlada pred izbiro denimo tajnika Slovenske škofovske konference poslala pismo s podporo enemu izmed kandidatov (in pribila, da bo ob neupoštevanju te podpore nadaljnje sodelovanje oteženo).

Ta zadnji incident tako kliče ne le po redefiniciji odnosov med državo in verskimi skupnostmi, ki jo je napovedala koalicijska pogodba, temveč predvsem po (re)definiciji načela ločitve, katerega pojmovanje se je pri nas v zadnjih letih spremenilo. Da je RKC ločitev države in religij trn v peti, lahko sklepamo iz številnih izjav njenih visokih predstavnikov: to načelo naj bi bilo zastarelo, preživeto, religiji sovražno ipd. A to še ne more pomeniti, da ta netočna pojmovanja ene (pa čeprav največje) verske skupnosti sme sprejeti tudi država. Razsvetljensko načelo ločitve vrednostnih sfer je namreč eden glavnih temeljev moderne družbene ureditve. To načelo odpravi in prepreči monopol ene same religije in s tem šele omogoči polnovreden obstoj tudi drugim, tako religijskim kot nereligijskim pogledom na svet, kar je nujen pogoj za religijsko svobodo v pravem pomenu tega koncepta: svoboda ne le za eno, prevladujočo, edino pravo religijo, temveč svoboda za vse, tudi drugačne, za koga čudne ali nemara tudi smešne svetovne nazore.

Seveda v praksi v različnih državah obstajajo precej različni modeli ločitve, na neki način so vsi legitimni, če le izhajajo iz konkretne tradicije (kot jo razume večina pripadnikov družbe) in splošnih kulturnih in družbenih okoliščin. Tako ne gre toliko za to, da bi bilo novo pojmovanje in izvajanje ločitve med religijami in državo, ki smo mu v zadnjih letih priča pri nas, problematično samo po sebi. Glavni problem je v načinu, kako se je to v nekaj kratkih letih spremenilo: brez prave javne razprave, z doslednim ignoriranjem strokovnih argumentov in vseh drugače mislečih, s političnim preglasovanjem (zakon o verski svobodi je bil sprejet z enim glasom večine ob popolni obstrukciji parlamentarne opozicije). Je pa nekako razumljivo, da so oblastniki politični prelom v odnosu naše države do religij izpeljali na opisani način - iz serije kompetentnih javnomnenjskih raziskav v zadnjih desetletjih lahko namreč zanesljivo sklepamo, da so številne točke nove ureditve v nasprotju s tem, kako večina državljanov (in med njimi celo večina katoličanov) razume mesto in vlogo religije (in posebej RKC) v naši družbi.

Glavni akterji politične spremembe na religijskem področju

Z današnje perspektive niso jasno zaznavni le simbolni, vsebinski in praktični obrisi opisanega preloma v odnosu slovenske države do religij, temveč tudi glavni akterji, ki so ga sprožili in izpeljali. Leta 2000 je konservativna vlada v skladu s svojim razumevanjem vloge in mesta RKC v družbi zastavila nekatere aktivnosti, katerih rezultat je bilo tudi imenovanje dr. Draga Čeparja na čelo Urada za verske skupnosti. Čeprav se je že po šestih mesecih na oblast vrnila LDS, je v kontekstu Drnovškove pragmatične politike, s katero je obvladoval velike koalicije programsko tudi zelo različnih strank, po načelu delitve vsebinskih področij religija pripadla konservativni koalicijski partnerici SLS. Tako je lahko Urad za verske skupnosti zaradi nezainteresiranosti levega političnega pola skoraj nemoteno nadaljeval z uresničevanjem konservativne vizije urejanja tega področja (pisanje sistemskega religijskega zakona je naročil pri zasebnem inštitutu malteškega viteza in kasnejšega konservativnega ministra dr. Lovra Šturma).

Ta proces je seveda dobil še dodaten zagon po prepričljivi volilni zmagi SDS leta 2004. Po tem so religijske teme tako rekoč izginile iz javnega prostora, vse bolj obupane kritike redkih družboslovcev pa niso mogle niti za ped omajati dobro utečenih procesov po novem nadvse konsenzualnega reševanja vprašanj, ki jih že vsa leta po slovenski osamosvojitvi odpira RKC.

Politični akterji opisanega preloma torej prihajajo z desnega pola slovenskega političnega prostora, glavni operativni izvajalec pa je bil ob pragmatični nezainteresiranosti levice Urad za verske skupnosti s svojim direktorjem na čelu. Zato velja Čeparjevo zatrjevanje, da si zaradi dosedanjih dosežkov zasluži vnovični mandat za vodenje urada (Dnevnik, 13. januarja 2009), analitično osvetliti z nekaterimi dejstvi. Urad je zadnjih devet let deloval zelo zaprto, strokovnih argumentov pri svojem delovanju ni niti iskal niti upošteval, glasu manjših verskih skupnosti ni bilo slišati. Prepogosto se je bilo težko izogniti občutku, da je urad v bistvu predvsem servis RKC.

Posledica tega je seveda tudi leta 2007 sprejeti zakon o verski svobodi, ki je problematičen v mnogih točkah, predvsem zaradi privilegiranja največjih in - nepotrebnega ter nedopustnega - zapostavljanja manjših verskih skupnosti (direktor Urada za verske skupnosti je na to ob neki priliki javno z vso resnostjo odgovoril, da zakon ni diskriminatoren, ker velja za vse enako!). Prav tako je zakon v številnih točkah zelo nenatančen in nejasen (namenoma?), kar v praksi omogoča in celo zahteva arbitrarne uradniške presoje in rešitve. O neenakopravnem obravnavanju različnih verskih skupnosti v praksi govori diskriminatorno razdeljevanje sredstev za socialno zavarovanje duhovnikov: nekaterim verskim skupnostim je urad to finančno pomoč brez jasnih kriterijev delil, na zahteve drugih pa ni niti odgovoril.

O vprašljivih strokovnih kompetencah pričajo tudi sodne odločbe v primeru Cerkve svete preproščine (dve odločbi upravnega sodišča in ena odločba vrhovnega sodišča), ki dokazujejo, da ima direktor težave z razumevanjem nekaterih temeljnih načel področja delovanja svojega urada, ustavnega določila o enakosti pred zakonom in splošnega upravnega postopka. Na nerazumevanje vloge religije, države pa tudi medijev v sodobni demokratični družbi kaže primer vložitve kazenske ovadbe proti umetniški skupini Eclipse in celo proti medijem, ki so o umetniškem dogodku poročali, ker naj bi s svojo umetniško (re)interpretacijo ptujskogorske Marije žalila čustva vernikov.

Ta isti visoki uradnik, ki ovajanje umetnikov in medijev razume kot "izpolnjevanje zakonske dolžnosti" (Čepar v Mladini, 16. maja 2008), več kot dve leti preprosto ni odgovarjal na uradne vloge verskih skupnosti, ki so prijavile delovanje, čeprav je to ena od osnovnih nalog njegovega urada (prijava delovanja pa je bila po takrat veljavni zakonodaji za verske skupnosti celo obvezna). Ko je leta 2004 v volilni kampanji na listi politične stranke, katere aktivni član je, nastopil kandidat s plakati, na katerih se je pod sloganom "Obranimo Slovenijo" pojavil simbol prečrtane mošeje, je urad molčal. Kot je njegov direktor molčal tudi, ko je kot ljubljanski mestni svetnik nekajkrat spremljal hudo nestrpne izpade kolegov glede gradnje mošeje.

Številna empirično preverljiva dejstva torej govorijo ravno nasprotno od Čeparjevih zatrjevanj: Urad za verske skupnosti je od leta 2000 dalje pod njegovim vodstvom deloval nedemokratično, nestrokovno in nekompetentno, vse prevečkrat na podlagi arbitrarnih odločitev mimo ali v direktnem nasprotju s številnimi opozorili stroke.

Po kateri poti naprej?

Od zadnjih volitev je preteklo premalo časa, da bi lahko zanesljivo ocenjevali stališče nove vlade do podedovanega načina delovanja države na religijskem področju. Po v koalicijski pogodbi napovedanem redefiniranju odnosa države do verskih skupnosti, ki je zbudilo oster odziv RKC, se zdaj zdi, kot da se je vlada potegnila nazaj. V nekaterih redkih javnih nastopih so njeni predstavniki razlagali predvsem, kako z napovedanim redefiniranjem niso mislili nič radikalnega, kakšnih vsebinskih idej ali načrtov pa javnosti za zdaj nova oblast ni predstavila. V začetku januarja je vlada ustanovila Komisijo za reševanje odprtih vprašanj verskih skupnosti in za njenega predsednika imenovala dr. Boštjana Žekša. To je glede na dejstvo, da so bili prav vsi dosedanji predsedniki teh komisij pravosodni ministri, presenečenje. Če držijo govorice, da minister Zalar te funkcije ni hotel prevzeti, se upravičeno postavlja vprašanje o vsebinski zainteresiranosti nove oblasti za religijske zadeve (o razlogih, zaradi katerih naj bi bil za vodenje religijske komisije pristojen minister za Slovence po svetu, je res težko ugibati).

O odnosu Pahorjeve vlade do religijskega področja lahko sklepamo tudi iz nekaterih izjav ob njegovih prvih srečanjih s štirimi največjimi verskimi skupnostmi. Tako je na primer ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Alojz Uran po srečanju dejal, da je bil pogovor namenjen temu, da bi vprašanja Katoliške cerkve in države reševali tako, kot je zapisano v vatikanskem sporazumu (Delo, 23. decembra 2008). Za presojo, ali gre zgolj za vljudnostne geste ob prvem srečanju ali za kaj drugega, bo treba še počakati.

Verjetno bolj pomenljiva je premierjeva izjava po srečanju z evangeličanskim škofom Gezo Ernišo, da spremembe religijskega zakona niso prioriteta te vlade (Dnevnik, 29. januarja 2009). Že kar skrb zbujajoča pa je skrajno neprimerna Pahorjeva izjava, da podpira gradnjo islamskega religijskega centra, ki pa "ne more biti tak, da bi s svojo podobo izzival nestrpnost tistih, ki mu nasprotujejo" (Dnevnik, 8. januarja 2009). Začuda je to v slovenski javnosti minilo tako rekoč neopaženo - oglasil se je le bivši varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, ki je opozoril, da se je novi predsednik vlade s to izjavo očitno "pri razumevanju pravic manjšin izenačil s svojim predhodnikom", in se pomenljivo vprašal, "zakaj, hudiča, smo sploh imeli volitve?!" (Vest.si, 13. januarja 2009).

Mogoče malo preuranjeno, a vseeno ne čisto neumestno vprašanje. Po slabem desetletju, kar smo skrenili s konec osemdesetih let zastavljene poti, smo zdaj namreč na novem križišču. Bo Pahor zmogel preseči mik pragmatičnega motiva po zadovoljitvi interesov najmočnejših akterjev na religijskem področju, si s tem sicer nakopal glasno kritiko peščice večno nezadovoljnih sociologov in kritičnega dela civilne družbe, v političnem smislu pa zaprl eno izmed nevarnih front - a hkrati dokončno pohodil načela, na katerih je od začetka zgradila odnos do religij slovenska država? Gre namreč za dva povsem različna koncepta pojmovanja religije in njene vloge v družbi: prvi izhaja iz pluralistične, multikulturne narave sodobnega sveta in temelji predvsem na formalni enakopravnosti svetovnih nazorov, drugi pa je s svojim poudarjanjem zgodovinske vloge religije in večstoletne povezanosti Slovencev z RKC neprimerno bolj arhaičen.

Velik del odgovora na vprašanje, ali pred volitvami obljubljena odgovornost za spremembe seže tudi na religijsko področje in se bo nova vlada obrnila nazaj k prvemu konceptu, bo znan že v prihodnjih dneh z imenovanjem direktorja Urada za verske skupnosti.

Dr. Aleš Črnič, FDV, vodja Religiološke sekcije Slovenskega sociološkega društva