Za evtanazijo bi šlo, pojasnjuje Trontelj, če bi namerno usmrtili nezavestnega bolnika, ki ima še možnost okrevanja - obnove zavesti. Pri Englarovi pa je po poročanju medijev šlo za vegetativno stanje po poškodbi glave. Tako stanje je praviloma nepovratno in je medicinsko ukrepanje navadno omejeno na nego, umetno hranjenje in dovajanje tekočin, preprečevanje preležanin in zdravljenje občasnih infekcij. Cilj je bolj ali manj le podaljševanje življenja; prizadeti ne čuti ničesar, ni sposoben zaznavati niti sebe niti okolice, nima nobene sposobnosti doživljati čustev, ugodja, bolečine, trpljenja. "Tako bitje je za vedno izgubilo lastnosti človeške osebe. Tudi kot biološko bitje ni več celota, saj mu manjka eden najpomembnejših organov, veliki možgani. S stališča tega bitja niti podaljševanje življenja niti smrt zaradi ukinitve hranjenja ne pomenita ničesar. Lahko bi celo rekli, da v tem pogledu ni bistvene razlike med človekom v vegetativnem stanju in tkivno kulturo na gojišču v petrijevi posodici," ponazarja dr. Trontelj. Če s takim nekoristnim podaljševanjem fizičnega obstoja manj bistvenih delov telesa prenehajo, ne moremo govoriti o evtanaziji. "Vrednota, ki jo varujemo, je dostojanstvo človeškega bitja. Težko bi bilo zagovarjati stališče, da k temu kaj prispevamo z vzdrževanjem teh nesrečnih polbitij v nedogled," še meni Jože Trontelj.

Kako v Sloveniji?

Dr. Trontlju sicer ni znan noben primer, ko bi se odločili za prekinitev hranjenja pri bolniku v trajnem vegetativnem stanju.

Teh bolnikov pa je seveda veliko. Tako na primer v Centru za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana občasno zdravijo tudi bolnike po srčnem zastoju, ki se jim okvarijo možgani do te mere, da ostanejo v vegetativnem stanju. "Če ugotovimo, da verjetnosti, da se bolnik zbudi iz kome, ni, zdravljenja ne ukinemo, vendar tudi ne dodajamo novih agresivnim metod zdravljenja," je povedal vodja centra prof. dr. Marko Noč. Take bolnike po določenem času premestijo na neintenzivne bolnišnične oddelke, a jih veliko zaradi pljučnic v nekaj tednih ali mesecih tam umre. "Če nekdo ni pri zavesti in se dokazano ne bo zbudil iz kome, se mi zdi neetično, da ga agresivno zdravimo. Vendar so te odločitve individualne in so stvar lečečega zdravnika in bolnikovih svojcev ter se ne bi smele politizirati," je prepričan Marko Noč.

Pogosteje se s situacijami, ko obstaja tudi možnost prekinitve zdravljenja, srečujejo na intenzivni enoti na nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Gre namreč tudi za druga stanja, ne samo za trajno vegetativno stanje, pojasni mag. Viktor Švigelj, vodja enote; na primer amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), ko bolniku počasi odpovedujejo motorični živci in se zaduši, ko so prizadete dihalne mišice. "To je neozdravljiva bolezen in bolnik ima pravico, da zvrne zdravljenje. Imeli smo bolnika, ki je želel, da ga ne damo na umetno ventilacijo, ko bo prišlo do dihalnih stisk. To voljo pacienta in njegovih svojcev smo spoštovali," je povedal Švigelj, ki hkrati opozarja, da so to "individualne stvari, ki zakonsko niso urejene".

A v tem primeru je volja bolnika obstajala. Kaj bi naredil, če bi ga svojci bolnika v trajnem vegetativnem stanju prosili, da mu ukine umetno hranjenje? Stališče medicinske etične komisije je tukaj spet jasno, saj pravi, da je prav upoštevati prošnjo svojcev in razmisliti o prekinitvi vzdrževanja bolnika, potem ko je diagnoza nepovratnosti postavljena zunaj vsakega dvoma. "Tedaj se mora zdravnik dvigniti nad svojo stroko in znanost, podpreti bolnikove najbližje in se izkazati s humanizmom in pieteto. To ni lahko in nikoli ne bo," je zapisal Jože Trontelj.

Eno je reči, drugo pa narediti

"Sam tega ne bi naredil, ker nimam pravice - ne glede na to, kaj mi rečejo tisti, ki so za to zadolženi," odgovarja Švigelj. "Eno je reči, drugo pa je to narediti. Če je tako, zakaj svojci Englarove niso vzeli domov in ji ukinili hrane brez zdravniške pomoči? Ne vem, ali je pošteno odgovornost za svojo odločitev prenesti na drugega."

Ob tem nevrolog opozarja, da zakonodaja zdravnikom ni naklonjena, da bi prevzemali take odločitve.

Zdravnik bi tvegal kazenski pregon

Na vprašanje, kaj bi bilo lahko kazenskopravno sporno za zdravnika, če bi na željo svojcev ukinil umetno hranjenje bolniku v trajno vegetativnem stanju, nismo dobili enoznačnega odgovora. Na okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani so pojasnili, da bi presojali, ali so morebiti podani znaki kaznivega dejanja predvsem v okviru členov kaznivih dejanja zoper človekovo zdravje. Prof. dr. Damjan Korošec s Pravne fakultete v Ljubljani, ki je tudi član komisije za medicinsko etiko, pa meni, da zdravnik s tem tvega odgovornost za usmrtitvene delikte.

Zmedo okoli odgovornosti zdravnikov deloma rešuje zakon o pacientovih pravicah, saj ureja pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje bolnika, kar je sicer pravno urejeno le v redkih državah. Tako se lahko vsakdo izjasni o vnaprejšnji odpovedi zdravljenju v nekaterih situacijah, kar pomeni, da lahko vnaprej odkloni tudi podaljševanje življenja, če se bo znašel v trajnem vegetativnem stanju. Če se posameznik o tem pisno ne izjasni, po Koroščevih besedah tvega, do mu bodo življenje ohranjali v nasprotju z njegovo voljo. Če bi zdravnik v takem primeru vendarle prekinil zdravljenje, pa to kazenskopravno ostaja sporno.

Vendar je tudi protipravnost takega dejanja vprašljiva, pravi Korošec, saj o tem ravnanju obstaja stališče komisije za medicinsko etiko. Zato bi po njegovih besedah ta problem moralo rešiti slovensko pravo v sodbi, če bi se tak primer zgodil. "Zdravnik bi tvegal pregon zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo, vendar mislim, da bi glede na stališče komisije za medicinsko etiko in duh novega zakona o pacientovih pravicah morala slediti oprostilna sodba," je prepričan Korošec.