Kljub temu, da je Gorenjec (prihaja iz Kranja), železarskega dresa nikoli ni oblekel, je pa dve sezoni nastopal za Olimpijo. Po avanturi v slovenski prestolnici ga je pot vodila v deželo poljubov in dobrega vina, kjer to sezono že peto leto igra za Briancon. Eda, ki je po lanskoletni odsotnosti prejšnji teden spet branil barve slovenske reprezentance, s soigralci v izbrani vrsti čez dva meseca čaka še nastop na svetovnem prvenstvu skupine B v Litvi.

Že peto sezono zapored nastopate za Briancon. Po teh letih ste se najbrž že povsem ustalili v Franciji.

Glede hokeja je super, imamo tudi zelo močno ekipo, bržčas celo najboljšo v zadnjih letih, odkar nastopam za Briancon. Zaenkrat smo še vedno prvi na lestvici, zato upam, da bomo po zadnjih petih prvenstvenih krogih tam tudi ostali, saj bi potem z dobrega položaja štartali v končnico. Če primerjam francosko ligo z avstrijsko, lahko rečem, da moštva pri nas niso tako izenačena kot v Avstriji, vendar je na vrhu pet zelo dobrih ekip. Velika večina teh klubov ima tudi po deset do dvanajst tujcev, ki sicer prihajajo iz Evropske unije, zato je kakovost tudi na tako visoki ravni.

Lani ste bili soigralec z Mitjo Šivicem, ki to leto igra za Grenoble. Se dostikrat obiščeta?

Grenoble je od Briancona oddaljen približno sto kilometrov, tako da sem se enkrat ustavil tudi pri njem. Slišiva se sicer večkrat, a časa za veliko druženja zaradi napornega ritma tudi nimava. Ko pride na vrsto tekma, seveda pozabiva na to, da sva reprezentančna kolega in prijatelja, saj vsak brani barve svojega kluba.

Kakšen je vaš status v Brianconu za naslednje leto?

Želja, da bi ostal v Franciji, seveda obstaja, a v športu, kjer igralci vedno stremimo k napredovanju, nikoli ne veš, kam te bo nesla pot. Imam sicer pogodbo z možnostjo podaljšanja za naslednje leto, tako da upam, da bom ostal v Franciji. Tudi družina se je že povsem privadila na to okolje, počutimo se zelo domače.

Je možna vrnitev v Slovenijo?

Zadnji dve leti sem sicer imel nekaj stikov z Olimpijo, a sem se raje odločil za Briancon. Za naprej pa težko karkoli rečem, možno je vse, saj so slovenska vrata vedno odprta. V karieri sem že veliko prepotoval, saj sem že pri trinajstih letih odšel v Kanado, od koder sem prestopil v Olimpijo, ki je prva navezala stik z menoj. Tega denimo nisem nikoli doživel na Jesenicah, čeprav prihajam z Gorenjske.

Kako se danes spominjate igranja v Kanadi?

Zame je bila to zelo pozitivna izkušnja, škoda je le, da se iz tega ni razvilo kaj več, da bi še danes igral v kakšnem močnejšem klubu. Ko sem bil v Kanadi, sem se naučil veliko, kar sem lahko izkoristil v svoji karieri. Pred več kot desetimi leti sem bil izbran na naboru, dvakrat sem tudi obiskal trening Buffala, a v tistem času sem imel kar precej težav s poškodbami. V življenju je vedno tako, da moraš biti ob pravem času na pravem mestu, a to je zdaj že za menoj, zato se danes z veseljem spominjam svojih let na drugi strani Atlantika.

Lani niste igrali za reprezentanco na svetovnem prvenstvu elitne divizije v Kanadi, tokrat pa ste z izbrano vrsto odšli v Hannover na olimpijski turnir. Ste imeli pred prihodom na Bled kakšne pomisleke?

Lani sem se zelo veselil nastopa za reprezentanco, ki je igrala v Kanadi, a zaradi določenih stvari potem nisem bil v izbrani vrsti. Zato sem imel tudi tokrat nekaj pomislekov pred prihodom na priprave, ampak glede na to, da sem Slovenec in sem vedno z veseljem prihajal na zbor reprezentance, sem se vabilu tudi odzval. Eden izmed razlogov je tudi ta, da se že dolgo nisem videl z reprezentanti, s katerimi se dobro razumemo. Tudi vzdušje je bilo na dobri ravni, a se nam žal ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre.

Ste zadovoljni s selektorjem Johnom Harringtonom?

Pred zborom na Bledu ga nisem poznal, a je name naredil pozitiven vtis. Sicer razvija bolj severnoameriški stil igranja, ima pa novi selektor veliko volje, da bi uspel pri nas. V Hannovru je bilo sicer težko pričakovati, da bi vse njegove zamisli prenesli v našo igro, saj smo imeli le štiridnevne priprave.