Charles Darwin je na otočju med drugim naletel na štirinajst vrst endemičnih ščinkavcev. Čudil se je kljunom, katerih oblika se je stopnjevala skladno z njihovo uporabnostjo, od trenja plodov do lovljenja žuželk. Vsaka od ptic je zasedala svojo prehranjevalno nišo in Darwin je zaslutil, da bi oblike njihovih kljunov lahko bile neposredno povezane z zapolnjevanjem teh niš. "Najbolj zanimivo je njihovo popolno stopnjevanje," je zapisal. "Med največjim in najmanjšim je še nič manj kot šest vrst z neopazno manjšajočimi se kljuni. Spričo tega stopnjevanja in raznotere strukture pri eni sami majhni, tesno sorodni skupini ptic na tem otočju, bi človek res skoraj mislil, da so vzeli eno vrsto in jo modificirali za različne namene."

Na podobne pojave je naletel tudi v drugih deželah, ki jih je obiskal med petletnim potovanjem z ladjo Beagle. Tedaj še ni na glas razmišljal o tem, da bi videz živali lahko spreminjali naravne zakonitosti; vedel pa je, kako pasme domačih živali glede na njihovo funkcijo izpopolnjuje človek. Za vse drugo je veljala domneva, da so vrste organizmov nespremenljive, odkar jih je ustvaril Bog. Njegova slutnja novega spoznanja je bila tako intrigantna, da je minilo triindvajset let, preden si jo je upal polno razgrniti. Leta 1959 jo je izdal v knjigi z naslovom O nastanku vrst z naravnim izborom ali ohranjanje boljših ras v boju za obstanek.

"Zamisel, da je življenje posledica postopnega razvoja, je bila sicer tema številnih razprav že v poznem 18. in v začetku 19. stoletja," pravi živinorejec in genetik z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Peter Dovč. "Z objavo svoje knjige pa je Darwin zbral prepričljive argumente, ki podpirajo evolucijsko teorijo." Biolog in genetik dr. Srdjan Novaković z ljubljanskega Onkološkega inštituta poudarja, da je Darwin v fosilih našel dovolj trdnih dokazov za teorijo prenosa lastnosti s staršev na potomce. "Zavedal se je aktivnega spreminjanja potomcev v okviru tistega, kar so podedovali od staršev, ter naravnih silnic, ki so to spreminjanje pogojevale. Obrnil je teorijo o stvarniku kot mističnem nadnaravnem bitju v teorijo o stvarniku, ki je v nas samih in v naravi, ki nas obdaja. Zavrtel je Zemljo okoli Sonca."

Darwin je na glavo postavil temeljni mit, ki človeštvo spremlja od samega začetka: mit o stvarjenju sveta in življenja na njem. "Ko bodo pravilnost v tej knjigi zastopanih nazorov na splošno priznali, bo nastal velik prevrat v naravoslovju," je zapisal v zaključku svoje knjige. "Vrste se rodijo in izumirajo počasi iz vzrokov, ki še vedno učinkujejo, ne nastajajo pa s čudežnim ustvarjenjem." Stvarstvo se je ob njegovih besedah zatreslo v temeljih.

Od kod življenje?

Kljub trdnemu prepričanju v svojo teorijo je Darwina mučilo mnogo dvomov. Eno od pomembnih vprašanj, na katera ni imel odgovora, je, kako je življenje nastalo. V resnici nikoli ni zares ovrgel misli, da je nekoč, na samem začetku, posredoval Stvarnik. Morda bi bil potolažen, če bi vedel, da dokončnega odgovora ne bomo poznali niti sto petdeset let kasneje.

"Teorij o nastanku življenja je veliko," se je v začetku tega tedna po čelu pogladil ugledni biolog dr. Boris Sket z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Sedeli smo v njegovem laboratoriju, polnem stekleničk. Pogovor "v živo" je potekal tako rekoč "in vitro". "V laboratorijih sicer danes poskušajo ponoviti nastanek življenja, vendar razmer, ki so vladale na zemlji, ne bomo mogli nikoli natančno ponoviti. Da o razpoložljivem času ne govorimo," pravi Sket. Ker biologi še niso našli res prepričljivega odgovora, lahko verjamemo, da je življenje nastalo po eni od obstoječih hipotez. Te se deloma dopolnjujejo, deloma si celo nasprotujejo. "Ne glede na to pa je daleč najmanj verjetna hipoteza, da je bilo življenje ustvarjeno," poudari profesor Sket.

Ena od ugank evolucijske teorije so obenem nenadne erupcije novih življenjskih oblik. Prehodne stopnje organizmov v fosilnih najdbah manjkajo, in to je Darwina močno mučilo. "Danes si ta pojav razlagamo z odpiranjem novih življenjskih niš ali pa s pojavom mutacij, ki so omogočile razvoj povsem novega načina življenja," razloži Sket. Mutacije povzročajo naravno radioaktivno žarčenje in nekateri drugi dejavniki, življenjske razmere pa so se lahko bistveno spremenile na primer ob padcih meteoritov. Takšen padec je morda uničil dinozavre in odprl boljše možnosti za razvoj sesalcev.

"Bistvo makroevolucije je, da vrsta doseže povsem nov odnos do prostora. Ptiči so se na primer s postopno spremembo sprednjih nog v krila adaptirali za letenje in v istem okolju našli povsem novo nišo," razloži dr. Sket. Že drobna sprememba novi vrsti po statistični verjetnosti omogoča boljše preživetje in večjo rodnost v primerjavi s konkurenti. Metafora rodnosti in z njo povezanega dedovanja pa se je - kot v starodobnem animiranem filmu ilustriran razvoj čudovitih novih bitij, od rib, katerih plavuti so se spremenile v noge, do tega, da so jim zrasla krila ali pa da so se noge ponovno spremenile v plavuti - ohranila v razvoju zarodkov.

Vsak človek je imel v določeni fazi razvoja zametek škržnih rež in pod hrbtom mu je migal repek. Vsak zdrav novorojenček ima v prvih nekaj mesecih reflekse, ki so se ohranili od primatskih prednikov. Značilen je refleks, ki dojenčku narekuje, da se oprime vsega, kar mu ponudimo. Evolucijska teorija pravi, da je sposobnost trdnega oprijemanja kožuha matere mladičem omogočila preživetje. Pri dojenčkih ta refleks sčasoma izgine, do konca življenja pa nas spremlja dejstvo, da si s šimpanzi delimo približno 95 odstotkov genetske zasnove. Četudi ta podatek Darwinu še ni bil znan, pa ga je sorodstvo z opicami, v katerega je verjel, zaradi posmehovanja znanstvenih kolegov stalo veliko živcev.

Darwin: Mojzes se lahko brani sam

Teoretik znanosti, profesor dr. Andrej Ule s Filozofske fakultete v Ljubljani, sicer pravi, da se je Darwin vsaj toliko kot z drugimi znanstvenimi teorijami boril sam s seboj. Končal je študij teologije in je bil močno religiozno usmerjen. "Iz njegovih zapiskov je razvidno, da je ob naravoslovnem moral popraviti tudi svoj teološki nazor," opozarja. "Vendar je resničen spor o evoluciji izbruhnil šele z Darwinovo kasnejšo knjigo o razvoju človeka iz živalstva, saj sama teorija o izvoru vrst 'teološko' še ni bila tako sporna, ker lahko božje stvarjenje živih vrst razumemo tudi kot neke vrste zaporedje božjih 'posegov' v evolucijski proces. Šele ko se je Darwinova teorija evolucije lotila človeka, je izbruhnil vihar. Po prelomnosti je teorija o izvoru vrst primerljiva s kopernikansko heliocentrično revolucijo, po veličini idej pa z Newtonovimi fizikalnimi zakoni. Pri takšnem obratu ne gre zgolj za obračunavanje med različnimi znanstvenimi paradigmami, ampak tudi med filozofijami in ideologijami, ki jih podpirajo. Soočijo se množice trdno zakoreninjenih metafizik in nova znanost, ki se šele postavlja na noge." Takšne znanstvene (r)evolucije so bile v zgodovini lahko tudi, kot pravijo biologi, "letalne". Smrtne.

V ponedeljek, 9. februarja, bo preteklo natanko 390 let, odkar je bil na grmadi sežgan Giulio (Lucilio) Vanini. Nesrečnik je že 250 let pred Darwinom trdil, da je človek ena izmed živalskih vrst in da je sorodstveno najbliže opicam. Inkvizicija mu takšne predrznosti seveda ni mogla oprostiti. Obtožila ga je ateizma, mu odrezala jezik in ga vrgla na grmado. A v soju pojemajočih inkvizicijskih grmad se je že svetlikala slutnja razsvetljenstva, ki je za vrhovnega razsodnika ustoličilo razum in človeku vsaj načeloma priznalo pravico do kritičnega mišljenja.

Darwin, ki se je dobro zavedal "heretičnosti" svoje teorije, jo je odnesel mnogo bolje. Razen silovitih nasprotovanj iz cerkvenih krogov - deloma tudi znanstvenih - mu česa hujšega ni bilo treba izkusiti. "Prizadevam si, da bi odkril dejstva, ne glede na to, kaj je rečeno v Genezi. Ne napadam Mojzesa in mislim, da se Mojzes lahko brani sam," je zapisal ob neki priložnosti. Ob tem je zanimivo, da se Darwin nikoli ni imel za ateista; ob koncu življenja se je štel za agnostika.

V Rimu Darwina ali njegove teorije sicer niso nikoli obsodili, zato se mu - za razliko od anglikancev - tudi niso nikoli uradno opravičili, kot so se denimo Galileju in Koperniku. Anglikanska cerkev se mu je ob precejšnjem posmehu znanstvene javnosti opravičila šele lani, natanko 126 let po smrti. Tudi v katoliški cerkvi so potrebovali skoraj sto let, da so sprejeli evolucijsko teorijo in vernim znanstvenikom naposled dovolili sodelovati pri njenem razvijanju.

Prvi se je do evolucije opredelil papež Pij XII.; v okrožnici Humani generis, ki je izšla leta 1950, ji je namenil dva odstavka od štiriinštiridesetih. Po Piju XII. je postopen razvoj mogoč, vendar iz že dane žive materije. "To papeževo stališče predpostavlja stvarnika, ki prikliče svet oziroma snov in v to snov položi sposobnost za razvoj," pojasnjuje odnos Pija XII. do evolucije dr. Bogdan Dolenc, profesor za osnovno in ekumensko teologijo na ljubljanski teološki fakulteti. "K temu papež dodaja, da duša ne more biti sad razvoja, kajti človekova zavest in osebnost sta duhovne narave; dušo Bog ustvari neposredno." Človek je torej rezultat evolucije le v svoji telesni dimenziji. Takšno gledanje je po mnenju moralnega teologa in direktorja Zavoda sv. Stanislava dr. Romana Globokarja rezultat novoveškega dualizma med duhom in materijo. Še vedno je torej ujeto v antagonizem med znanostjo in vero, ki naj bi bil danes presežen.

Kako dokazati lepoto metulja

Korak dlje od Pija XII. je naredil papež Janez Pavel II., ki je bil znanosti na splošno zelo naklonjen. V pismu, ki ga je leta 1996 napisal članom Papeške znanstvene akademije, je zapisal, da se Sveti sedež zaveda, da potrebuje znanstvenike, ki bodo "delali popolnoma svobodno" in Sveti sedež obveščali o znanstvenem napredku. Evolucijski teoriji je v tem pismu priznal, da je več kot le ena od teorij - označil jo je za argumentirano teorijo.

Ključen za evolucijo cerkvenih pogledov na Darwinovo teorijo pa je bil papežev poudarek, da je treba razlikovati različne metode, s katerimi stvarnost spoznavajo znanost, filozofija in religije, kajti vseh razsežnosti človeškega življenja ni mogoče razložiti z znanstveno metodo. Če se postavimo na to stališče, je bilo pojasnjeno, potem Razodetje in znanost nista v nasprotju.

"Gre za to, da je za znanost materija vse, kar šteje. V znanosti je treba vse stehtati, izmeriti, eksperimentalno dokazati. Ampak vsa resnica ni samo znanstvena resnica. Kako boš dokazal nekomu, da ga imaš rad? Ali da sta metulj ali slika lepa? Lahko ju seciraš, izmeriš, analiziraš, lahko ugotoviš njuno kemično sestavo, ne moreš pa znanstveno dokazati njune lepote. Enako je z vprašanji, od kod svet izhaja, ali ima globlji smisel, ali je smotrn, zakaj sem na svetu jaz, zakaj si ti; znanost ne more na to odgovoriti. Na to odgovarjajo filozofija, teologija, umetnost," razlaga izhodišča za miroljuben soobstoj cerkvenih in znanstvenih pogledov dr. Globokar.

Danes zveni to stališče logično in preprosto. Toda zakaj je potem Cerkev potrebovala skoraj celo stoletje, da je reformirala svoje poglede? Zakaj je bil Darwin toliko časa utelešena grožnja Bogu, veri, cerkvenemu nauku o stvarjenju sveta? Ker je morala Cerkev priznati, da Sveto pismo vendarle prihaja od ljudi, ne pa od Boga?

Slednje poudarja profesor sociologije religije na FDV dr. Marjan Smrke: "Biblične razlage sveta, ki je le ena izmed tisoč preprostih, bajeslovnih odgovorov na vprašanje nastanka sveta, se ne da rešiti pred znanstvenim pogledom, ki pove, da je ta - kot vse druge biblične vsebine - človekovo delo. Pozornejše branje Geneze na primer pokaže na protislovja v stopnjah/dnevih nastajanja sveta, ki jih opazi vsak osnovnošolec s temeljnim biološkim znanjem. Tako je najprej ustvarjeno rastlinstvo in šele nato sonce. Le kako je zelenilo tega sveta uspevalo brez fotosinteze?! Biblični stvarjenjski mit je nastal v času in prostoru, izpod peresa ljudi in ne boga, ljudi, ki so zelo verjetno posnemali staroegipčanski stvarjenjski mit, ki vsebuje isto napako - mutacijo v 'evolucijskem' zaporedju."

Dr. Dolenc in dr. Globokar v tovrstnih svetopisemskih "zmotah" ne vidita problema. "Sveto pismo se je vse do 19. in 20. stoletja razlagalo dobesedno, začetniško, z omejenimi aparati, ki so bili tedaj na voljo. Spor z Galilejem je sad takšnega nesporazuma. Danes vemo, da Sveto pismo ni znanstveno poročilo, temveč alegorična, simbolična pripoved, ki je ne smemo brati dobesedno, zlasti ne poročil o stvarjenju sveta. Tako jih razumejo le fundamentalisti oziroma tako imenovani kreacionisti. O stvarjenju sveta obstajata dve svetopisemski poročili. Prvo je nastalo v 5. ali 6. stoletju pred Kristusom, ko so Judje šest dni delali, sedmi dan pa počivali. Ta red so utemeljili tako, da so ga pripisali Bogu. Ta je zato svet ustvaril v šestih dneh. Drugo poročilo, ki govori o Adamu in Evi, je nastalo v 10. stoletju pred Kristusom in je prav tako alegorija, ki ne podaja naravoslovnih, ampak verske resnice," pojasnjuje dr. Dolenc. Podobno meni dr. Globokar: "Adam pomeni 'vzeti iz zemlje', Eva pomeni 'mati vseh živih'. Tako so si tedanji ljudje pač razlagali, kako je nastal svet. In nihče danes ne trdi, da sta Adam in Eva zgodovinski osebi. Bistveno v tej razlagi je spoznanje, da je za tem Bog, ki vodi evolucijo, zgodovino in mene osebno." Za dr. Globokarja je ključna dezideologizacija evolucije in stvarjenja: "Vsega ne moremo razložiti niti z evolucijo, ki je znanstvena kategorija, niti s stvarjenjem, ki je teološka kategorija."

Ampak nekoč bodo morda znanstveniki eksperimentalno potrdili "zadnji vzrok"; morda bodo dokazali, da je bil na začetku matematični model ali da se je materija ustvarila sama. Bo to znova (r)evolucioniralo cerkveno učenje?

"Takoj ko znanost reče 'materija je vse', je že na področju metafizike. V to predpostavko je treba verjeti. Znanost, tako kot se je razvila v novem veku, izključuje smiselnost duhovne dimenzije. Zato se je znanost tudi tako pozno zavedla, kako zelo lahko človeku škodi. Pri religiji pa ne gre v prvi vrsti za vedenje, da Bog je; gre predvsem za oseben odnos z Bogom. Pomembno je, da verjamem, da me ima Bog rad, da se lahko obrnem nanj, da osmišljuje moj obstoj, da je zaradi njega vredno iz svojega življenja kaj narediti. To je stvar religije. Ali je bil Bog tisti, ki je naredil organsko materijo, ali je torej s palčko ustvaril svet, ni v jedru religije. Če namreč na te stvari gledamo na tak način, potem Boga postavljamo za mašilca lukenj v našem znanju. To je sicer precej običajna pot, po kateri se danes razlaga vero in znanost, toda to ni sprejemljivo. Če bomo torej kdaj ugotovili, da je materija večna, zato še ne bomo nehali verjeti, da je za vsem tem Bog," odgovarja dr. Globokar, ki ob tem še poudarja, da bi bilo zgrešeno razločevati med znanostjo in vero tako, da bi rekli, religija naj se ukvarja z dušo, znanost pa s telesom. "Ne, znanost naj se ukvarja s človekom kot celoto, vera pa ga - prav tako z dušo in telesom - kliče v odnos z Bogom."

Pogoste očitke, da razvoj znanosti spravlja Cerkev v zagate in da zato nekoč dobesedne razlage, denimo o Adamu in Evi, spreminja v prenesene in tako "taktizira", Globokar zavrača.

"Razumevanje Svetega pisma se je skozi zgodovino seveda spreminjalo. Toda v evangeliju na primer piše, če te tvoje oko pohujšuje, ga izderi, in vendar ni tega nihče nikoli vzel dobesedno. Vedno se je vedelo, da to pomeni, da se mora človek brzdati v svojem poželenju, če hoče mirno živeti. To je ta religiozna izkušnja, do katere je preko zgodovinskih izkušenj prišel judovski narod; ta religiozna izkušnja se seveda ves čas prečiščuje."

Še bolj kot evolucijska teorija je cerkvene kroge v drugi polovici 19. stoletja pretresalo nekoliko kasnejše Darwinovo spoznanje, da človek, za katerega se je dotlej mislilo, da je bil "ustvarjen po božji podobi", ni krona stvarstva, temveč le njegov del. Dr. Dolenc priznava, da je bilo to spoznanje v resnici pretresljivo. "Šlo je, kot pravijo, za eno od treh novoveških osramotitev ali razžalitev človeka. Kopernik je pokazal, da Zemlja ni središče vesolja, Darwin, da je človek po telesu le višje razvita žival, Freud pa, da človekovo ravnanje vodijo nagoni. Toda v resnici nobeno od teh spoznanj ni ponižalo človeka. Cerkvi zato niti ni bilo tako težko sprejeti tega, da je človekov organizem sad razvoja, kot morda kdo misli danes. Ni pa mogla sprejeti ateističnega darvinizma, ki je človeka razlagal izključno mehanicistično, kot da je vse le sad slepega naključja in boja za obstanek. V tej točki se je Cerkev postavila na stališče teodiceje - obrambe Boga."

Od kreacionizma do inteligentnega načrta

Svojevrstna obramba Boga je tudi bolj ali manj skriti namen zagovornikov kreacionizma, ki je konec osemdesetih let mutiral v teorijo ali gibanje inteligentnega načrta (intelligent design). Tako kreacionisti, ki kot edino zveličavno resnico o nastanku sveta priznavajo le svetopisemsko resnico, kot zagovorniki inteligentnega načrta, intelektualno zamaskirane in politično prikladnejše različice kreacionizma, so produkt ameriškega konservativizma, zlasti krščanskega fundamentalizma. Obojim je trn v peti teorija o evoluciji oziroma njeno poučevanje v ameriških šolah. Svet je preveč kompleksen, da bi ga lahko pojasnili z evolucijsko teorijo, se glasi ključni dokaz zagovornikov inteligentnega načrta, zato bi morali v šoli poučevati oboje.

Eden njihovih najbolj znanih "argumentov" - pripisujejo ga Fredu Hoylu - pravi, da je možnost nastanka življenja na Zemlji enaka možnosti, da orkan iz odpadkov na smetišču po naključju sestavi boeing 747. Z drugimi besedami, da pač ni verjetno, da bi tako kompleksni sistemi, kot je denimo oko, nastali kar tako, po naključju, brez vrhovnega načrt(ovalc)a, da bi torej mutacija in naravna selekcija lahko pripeljali do tolikšne naravne raznolikosti.

Evolucija je bila v Ameriki na udaru že v prvi polovici 20. stoletja. Prepovedali so jo v zvezni državi Tennessee in leta 1925 na kasneje ekraniziranem "opičjem procesu" obsodili učitelja, ki se je tej prepovedi postavil po robu. Kasneje so učenje evolucije omejevali še v nekaterih zveznih državah. Leta 1968 je ameriško vrhovno sodišče razveljavilo tiste predpise, ki so to omogočali. Kreacionisti, ki so se morali sprijazniti s tem, da otroci v vseh šolah spoznavajo Darwinov nauk, so ubrali drugo pot: zahtevali so, da se v šolah poučujeta tako "kreacionistična" kot evolucijska znanost.

Njihovim prizadevanjem ji bil zadan hud udarec leta 1987, ko je vrhovno sodišče razsodilo, da je poučevanje kreacionizma, četudi je le dodatek v kurikulumu, neustavno, saj pomeni kršitev prvega amandmaja, ki zahteva ločitev cerkve od države. Kreacionisti so se nato osredotočili na domnevne luknje v evolucijski teoriji in zahtevali, da je treba to učencem povedati. Center za promocijo tovrstnih idej, ki so se združevale v gibanju inteligentni načrt, je postal konservativni Discovery Institute, ki so ga ustanovili v Seattlu leta 1990.

Čeprav zagovorniki tega gibanja poudarjajo, da jim gre za znanstveno razpravo, članka o tem v dvajsetih letih ni objavil niti en sam znanstveni časopis. Tako kot astrologije ni mogoče učiti ob astronomiji, tako tudi ni mogoče zagovarjati stališča, da je o inteligentnem načrtu kot odgovoru na domnevne luknje v teoriji evolucije treba poučevati v šolah. A pri tem, kot kažejo vrsteči se sodni procesi, bodo zagovorniki inteligentnega načrta vztrajali.

Morebitnih lukenj svoje teorije se je zelo dobro zavedal tudi sam Darwin, ki je zapisal: "Če bi bilo mogoče dokazati, da obstaja kakršenkoli kompleksen organ, ki se ne bi mogel izoblikovati po poti mnogoterih zaporednih, neznatnih modifikacij, bi se moja teorija sesula v prah in pepel. Vendar takšnega primera ne najdem." Ne le Darwin, tudi nihče po njem ga do danes ni našel.

"Za propad celotne ideje o evoluciji bi bil na primer dovolj že en sam fosil zajca v plasti iz predkambrijskega obdobja, to je iz obdobja izpred več kot 540 milijonov let, ko je življenje na Zemlji obstajalo le v obliki bakterij, alg in planktona. Takšnega skoka v kompleksnosti pač ne bi mogli pojasniti z naključno mutacijo," je v spletnem časopisu za tolmačenje znanosti Kvarkadabra leta 2005 zapisal dr. Jure Zupan.

Čeprav v Evropi organiziranih odporov proti poučevanju evolucije v šolah z izjemo Poljske v glavnem ni zaznati, pa je eden od odborov pri Svetu Evrope obravnaval poročilo o nevarnostih kreacionizma v izobraževanju. "Kreacionizem v katerikoli obliki, na primer inteligentni načrt, ne temelji na dejstvih, ne uporablja znanstvenega utemeljevanja, njegove vsebine pa so povsem neprimerne za naravoslovne razrede," so zapisali junija 2007. Inteligentni načrt so v tem dokumentu opredelili kot psevdoznanost. Oktobra 2007 je svet parlamentarne skupščine Sveta Evrope z resolucijo priporočil šolam, naj se uprejo predstavitvi kreacionističnih idej pri vseh predmetih, z izjemo pouka o verah.

V Sloveniji se lahko po dostopnih podatkih o kreacionizmu iz učbenika poučijo dijaki katoliških šol. V učbeniku Pot iskanja 2, ki ga uporabljajo dijaki Škofijske klasične gimnazije Šentvid pri predmetu vera in kultura, so v poglavju kreacionizem ali evolucionizem naštete tudi "različne znanstvene razlage o nastanku sveta". Dodano je pojasnilo, "da večina znanstvenikov - od astronomov do pealeontologov - vidi v evoluciji najbolj verjetno teorijo", poglavje pa se zaključi z mislijo, da "danes Cerkev sprejema nauk o evoluciji, ki upošteva tako Boga Stvarnika kot notranji razvoj ustvarjenih bitij". Po mnenju dr. Globokarja kreacionistične teorije delajo zgolj zmedo, ker poskušajo tudi religiozno izkustvo utemeljevati znanstveno oziroma priznavajo le svetopisemske resnice. S tem, poudarja, omejujejo znanstveni pristop do resničnosti.

Dr. Dolenc je bolj odprt za argumente zagovornikov inteligentnega načrta (tega je nedavno izčrpno predstavil dunajski kardinal Christoph Schönborn, ki sicer odločno zavrača kreacionizem). Kot pravi, težko reče, da je teza, ki jo zagovarjajo, zgolj teološka ali filozofska razlaga. "Ne moremo vsega, kar je, recimo človeške zavesti, razložiti zgolj z naključjem ali z naravno selekcijo; težko je razložiti izvor in stalnost nove kvalitete, na primer to, da se dobra lastnost stalno deduje." V inteligentnem načrtu vidi "obrambo razuma, znamenje zaupanja, da je človeški razum sposoben v stvarstvu razbirati smisel, urejenost, smotrnost". Znanost odkriva strukture, zakonitosti, povezave, ideja inteligentnega načrta pa je, da vsega tega ni mogoče razložiti brez nekega usmerjevalca, meni dr. Dolenc. Toda kdo je potemtakem ustvaril Boga? "Če je bil Bog ustvarjen, potem ni več Bog. Bog je zadnji izvor vsega," na "klasično" vprašanje odgovarja dr. Bogdan Dolenc.

Praoče genetike

Študija, leta 2005 objavljena v reviji Science, je pokazala, da v štiriintridesetih zahodnih državah povprečno le okoli šestdeset odstotkov ljudi evolucijsko teorijo sprejema kot resnično. Pripravljenost za razumevanje in zavestno privzemanje znanstvenih resnic se zdi profesorju Uletu psihološki problem. "Če kdo ne verjame v evolucijo, še ne pomeni, da verjame v kreacionizem. Vmes je množica osebnih pogledov na naravo. Podobno velja za vrsto naših pogledov na fizikalna gibanja in kozmos. Tu so naši laični pogledi pogosto zelo blizu Aristotelu; vedno znova se moramo prepričevati o osnovnih fizikalnih dejstvih, denimo o zakonu vztrajnosti. Učimo se sicer o tem, da Zemlja kroži okoli Sonca, ampak naš vsakodnevni spontani pogled skozi okno nam pravi, da Sonce kroži okrog Zemlje."

Profesor Sket obenem opozarja, da si ljudje težko predstavljamo, da je naš obstoj zgolj naključje, četudi je v resnici tako. "Mutacije genov so popolnoma neusmerjene. Sprožajo se napake pri podvajanju kromosomov, ki nimajo nobene zveze s tem, kaj bi določena žival ali rožica potrebovala. Kasnejši naravni izbor pa je seveda strogo usmerjen." Že zelo drobna mutacija nekega gena lahko podeli enemu od tekmujočih osebkov ogromno prednost - da se bo lažje prehranil ali lažje ustvaril potomce.

"Četudi Darwin ni poznal osnovnih elementov, ki skrbijo za prenos dednega materiala, je s pomočjo sklepanja dojel, da se nekaj takega dogaja," pravi dr. Novaković. "Odkril je osnovne naravne zakonitosti za razvoj vrst in oblikoval podlago za razmišljanje o dedovanju kot biološkem procesu, ki vključuje prenos materije." O tem govori tudi neobičajna povezava z družino Crick. "Walter Crick, angleški čevljar, je Darwinu poslal hrošča, ki je imel na nogi pritrjeno drobno školjko. Razpravo o tej školjki je Darwin napisal dobra dva tedna pred smrtjo. Walter Crick pa ni bil nihče drug kot ded Francisa Cricka, ki je skupaj z Jamesom Watsonom (leta 1953, op.p.) odkril strukturo DNK," pripoveduje Novaković.

Poznavanje molekulskih mehanizmov, ki povzročajo generiranje genetske variabilnosti, pomembno prispeva k razumevanju mehanizmov naravne selekcije, opozarja tudi dr. Dovč. "Darwinova opažanja in zaključki so temeljili na presoji pojavnih lastnosti osebkov, pripadnikov posameznih populacij, in so pomenili pomembno vzpodbudo pri iskanju mehanicistične osnove naravne variabilnosti. V svoja razmišljanja je že vključeval pojem dednosti, vendar pa modela dedovanja enostavnih lastnosti, kot ga je razvil Gregor Mendel, začetnik genetike, ni poznal. Če je Darwin intuitivno in s številnimi konkretnimi primeri postavil teorijo, ki je pomembno spremenila tedanje razumevanje življenja na zemlji, je Mendel s svojim analitičnim, statistično podkrepljenim pristopom prispeval koncept, ki v pomembnih delih podpira Darwinovo teorijo."

"Odkritje DNK ter kasnejše razkritje zgradbe človeškega genoma in genomov drugih organizmov je na začetku tega stoletja prineslo spoznanje, da smo si različna bitja po številu genov in po njihovi zgradbi razmeroma precej podobna, kar potrjuje Darwinovo domnevo, da vsi izhajamo iz skupnih prednikov," o povezavi med Darwinovimi in najsodobnejšimi biološkimi odkritji pripoveduje profesor genetike dr. Radovan Komel, vodja centra za molekularno biologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. "Uveljavlja se pogled, da so številne lastnosti, glede katerih se organizmi razlikujejo, lahko tudi posledica različnega časovnega in od okolja odvisnega vklapljanja enakih ali zelo podobnih genov pa tudi različnih kombinacij vklapljanja velikega števila genov. Funkcijska genomika celico obravnava kot sistem trenutnega izražanja in medsebojne komunikacije vseh genov našega genoma. Takšna fiziološka oblika celice je seveda odvisna od trenutnih zunanjih in notranjih dejavnikov organizma ter njihovega spreminjanja. Naravni izbor ohranja spremembe, ki so blagodejne za organizem in mu omogočajo večjo prilagodljivost in preživetje v spreminjajočih se razmerah."

Svobodna volja - naravno orožje

Naključno spreminjanje dednega materiala in spontano porajanje novih življenjskih oblik pa sta za naše osebno dojemanje sveta še vedno problematična. "Darwinizem je še posebej težko prebaviti, saj se ne ujema z nekaterimi našimi intuicijami o življenju in človeku," pravi dr. Andrej Ule. "Spontano si predstavljamo evolucijo kot smotrn proces, ki ima svoj cilj. Potem je videti, kot da smo cilj evolucije prav mi sami in kot bi evolucija ne tekla tudi mimo nas."

Zanimivo je denimo vprašanje, katera od živih vrst, ki se izpopolnjujejo, bi lahko naslednja dosegla človekovi podobno stopnjo evolucije. Možni kandidati se zdijo opice. "Vendar je logično, da opicam to ne bo uspelo, dokler svetu vlada človek," opozarja profesor Sket. "Ta ne bo nikomur drugemu dopustil, da bi se razvil do njegove psihosocialne stopnje evolucije. Tudi živali s podobnimi lastnostmi in zahtevami se v istem okolju izpodrivajo." Naravoslovci tako predvidevajo, da je v boju za obstanek homo sapiens pred 30.000 leti izpodrinil svojega "brata" neandertalca.

Profesor nevrogije dr. Zvezdan Pirtošek z Medicinske fakultete v Ljubljani, pravi, da je bila prednost Homo sapiensa pred neandertalcem bolje razvit čelni reženj možganov. "Če opazujemo razvoj možganov, vidimo, da se je čelni reženj v evoluciji razvil zadnji," pravi. V roke vzame gumijasti model možganov in se s prsti razmišljajoče sprehodi po rožnatih gubah. "V zadnjem delu možganov, ki je bolj poudarjen pri živalih, se zbirajo informacije iz narave, frontalni reženj pa je sedež intelekta, abstraktnega mišljenja in strategij." Ko se je človek med evolucijo postopoma postavljal na noge, se je njegov obrazni del vse bolj umikal prostoru, ki so ga v čelnem delu začeli zapolnjevati možgani. "V sprednjem delu možganov so sposobnosti predvidevanja, ravnanja v prihodnosti in vživljanja v drugega, podlaga za so-čutje. To so dimenzije, ki so v evoluciji prevladale," pravi Pirtošek. Biološke razlage pravijo, da je temeljna prednost človeka njegova družbenost - sposobnost zavedanja samega sebe in svojega bližnjega.

"Seveda pa je pri tem pomembno vprašanje, ali ima človek svobodno voljo ali pa je le orodje (nad)naravnih mehanizmov," se nasmehne Pirtošek. "Ali sem se svobodno odločil, da ravno zdaj želim piti čaj?" se vpraša, ko nazorno poseže po pisani skodelici. Nevroznanstvenik Benjamin Libet, sicer privrženec svobodne volje, je s pomočjo snemanja možganskih valov dokazal, da se možganska aktivnost začne že sekundo do dve pred zavestno odločitvijo in izvedbo dejanja. Sekunda je za nevronske procese "cela večnost", saj jih sicer merimo v desetinkah milisekund. "Libet je bil nad takšnim rezultatom presenečen," se nasmeje profesor Pirtošek. "Rezultati so podpirali tezo, da je svobodna volja zgolj iluzija. Libet je svobodno voljo na vsak način želel 'rešiti' in je možnost našel v poslednjih 300 milisekundah pred izvedbo dejanja. To je ravno dovolj časa, da nekatere namere blokiramo. Svobodni smo torej v izbiri tega, česar nočemo, ne v tem, kaj hočemo. Tudi nekatere bolezni so razložljive z dejstvom, da v možganih, globoko pod skorjo, valovi podzavedno morje misli, čustev, možnih gibov, krikov, impulzov. So dediščina zore naše evolucije izpred mnogih milijonov let. Če so možgani zdravi, bo možganska skorja učinkovito blokirala množico teh občutenj in motoričnih programov. Ko pa nam bolezenski proces prizadane ta del možganov, se bodo na ravni zavednega in izvršenega pojavile prisilne misli, dejanja, tiki, ki jih občutimo kot tuje."

Človek je obenem izstopil iz narave in je njen del. Še vedno je del evolucijskega procesa istega sveta, kateremu se prilagaja in ki se po Darwinovih zakonitostih prilagaja človeku; v naravi so se denimo že razvile bakterije, ki se prehranjujejo s plastiko, enim od vrhunskih dosežkov človekove kulturno-tehnološke evolutivne faze. "Nič takega!" se nasmehne profesor Sket. "Tudi plastika je iz sestavin, ki jih najdemo v naravi." Problem je prej v tem, pravi, da smo šli ljudje v zadnji evolutivni fazi predaleč in smo se prepozno zavedeli, kako lahko okolju škodujemo in kako lahko to, da smo se prepozno zavedeli, škoduje naši vrsti.

"Človeku je bilo z evolucijo v roke položeno mogočno orodje in orožje, naši možgani." pravi profesor Pirtošek. "Tehnološka evolucija, ki je zadnja stopnja v človekovi evoluciji, spreminja okolje. Morda bo privedla do propada sveta in do propada civilizacije. Tega se moramo zavedati in ravnati odgovorno."

Znanstveniki se strinjajo s filozofi, ki pravijo, da je temeljna evolucijska pridobitev človeka sposobnost zavedanja lastnega zavedanja. Kdor torej zavedanje zavedno zanika, deluje proti (svoji) naravi.