Polenšak je zanimiva vasica na obronkih Slovenskih goric. Tam, pravijo, je revščina tako ali tako pustila svoje mlade, in tam, tako mi je rekel tudi dornavski župan Rajko Janžekovič, je socialnih problemov za cel vagon. Že tako ali tako. In potem jih z repom udari še kakšna dodatna nesreča, tako kot jim je lansko jesen prinesla točo, ki je ljudem dotolkla že tako večinoma preperele in ostarele strehe. To so Slovenske gorice.

Kosti v juhi

Sonce je bleščalo na snegu, ki ga je v tistih hribih nametalo skorajda pol metra, tako da sva s kolegom Martinom komajda privozila po ozki cesti do konca vasi. Skorajda zadnja hiša v vasi je njena. Pozdravila sta nas dva psa, spoštovanja vredni veliki mrcini, tako da sem se tudi sam, čeprav se s štirinožci dobro razumem, kar nekaj časa obotavljal, ali bi stopil ven ali počakal, da se na vratih stare kmečke hiše pojavi kakšno človeško bitje.

"Kar pridita ven, nista nevarna," naju je končno pozdravila ženska srednjih let, oblečena skorajda spomladansko, v trenirki, tenki jopici in plastičnih natikačih, ki jih je obula na golo kožo. Roke je stiskala v naročju, očitno jo je zeblo. Zato smo kar pohiteli v hišo, skozi vežo v toplo kuhinjo, kjer se je na starem štedilniku ravno kuhalo kosilo. "Takole si kuhamo, kar imamo. Svinjske kosti v juhi, da ima vsaj malo okusa in da dobimo nekaj toplega, potem pa krompir in radič. To, kar imamo in kar mi uspe čez leto pridelati na vrtu," pripoveduje Dragica Kekec, ki v stari hiši živi z dvema nedoraslima otrokoma. Tilen jih ima sedem, hodi v drugi razred osnovne šole na Polenšaku, Tamara se iz dekletca počasi spreminja v mlado dekle, zdaj jih ima dvanajst. Vsak dan jo z drugimi otroki iz vasi in soseščine pobere šolski avtobus in jo odpelje v Dornavo, kjer imajo devetletko.

Dnevi brez gretja

Kuhinja je pospravljena, vidi se, da nekdo skrbi za red, v kopalnici brni star pralni stroj, Tilnova in Tamarina soba sta kot nalašč zanju. Tudi igrače. V Tamarini sobi televizor pa nekaj plišastih punčk iz otroških dni. Spalnici ni kaj očitati. A strop je vse kaj drugega kot primeren. Vegast, kot da se bo vsak hip zrušil na stanovalce. Lanska toča je dobesedno razdejala staro streho, skupaj zbito iz salonitnih plošč, tako da se zdi, kot bi jo razsuli vojaški šrapneli. Pred časom so jo pokrili s polivinilom, začasno, a kaj ko strupen mraz leze skozi vsako luknjo.

"Pred časom so mi odklopili elektriko, ker sem imela dolga za 108 evrov, potem so mi jo priklopili, zdaj imam še vedno dolg, a s čim in kako naj plačam. Dva dni spet ni bilo elektrike, ker je sneg potrgal žice. Greli smo se tako, da smo se skupaj stiskali v postelji, drugače ne bi šlo. Skupaj dobim 410 evrov kot socialno pomoč in mekaj malega dodatka za otroka. A kaj, ko je potem toliko stroškov, poravnam kakšen dolg, tako da nazadnje za življenje ostane malo več kot sto evrov."

Kako naj kupi oblačila

Otroka hodita v šolo, potrebujeta obleke, obutev, potrebujeta zvezke in knjige. "Tilen skorajda nima več kaj obleči, vsak dan je večji, tako da so mu hlače že skoraj za polovico prekratke. Pri Tamari še nekako gre, če ne gre drugače, si obleče moje stvari. Kako naj grem v trgovino, da bi kupila kakšno cunjo. Iz česa? Še šolske stvari sem jim jeseni kupila na obroke," razlaga Dragica.

Življenje ji je res obrnilo hrbet, nekaj je s svojimi ne prav premišljenimi potezami dodala še sama. A kaj, ko je z vsakim korakom hotela narediti nekaj dobrega, vendar se je prepad revščine le še poglabljal. "Hišo imam pod hipoteko, vsak mesec bi morala za dolg odšteti 370 evrov, vendar zdaj ne gre, tako da sem dolžna že 1300 evrov. Najhuje je, da sem brez službe. Junija so me odpustili iz Box marka prav takrat, ko bi me morali po dveh letih sprejeti za stalno. Pa sem morala na cesto. Julija sem se pogodbeno do konca septembra zaposlila v Perutnini Ptuj. Težava je v tem, da v teh koncih ni služb za ženske, pravijo na zavodu, samo za moške je še nekaj prostora. Kako bom naprej, ne vem."

On živinozdravnik, ona znanstvenica

Dragica je stara 38 let, v najboljši delovnih letih, a kaj ko dela ni. "Rada bi delala, verjemite, samo da bi kaj dobila." Pravi, da mora zdaj najprej hišo urediti. Kako ji bo to uspelo, ne ve, a ve, da bo to naredila. "Veste, jaz bom tako ali tako tu ostala, to je hiša mojih starih staršev. Kam naj grem? Za otroka bi rada poskrbela, da bi se šolala naprej, oba sta pridna. Tamara pogosto pravi, da bi bila rada znanstvenica, Tilen pa je pravi umetnik, lepo riše. Zato vidim lepšo prihodnost vsaj zanju, da bosta nekoč nekaj imela, da si bosta nekoč nekaj ustvarila."

Ko se tako pogovarjava, se Tilen zunaj po snegu preganja s psoma, k Tamari pa je prišla na obisk prijateljica. "Ko bom velik, bi bil rad živinozdravnik. Hja, imamo zdaj pujska doma in tri pse. Prej smo imeli tri želve, kuščarja legvana, morske prašičke," hiti pripovedovati z od mraza zardelimi lici in, kot se spodobi za fantiča njegovih let, sunkovito vleče nazaj skozi nos. Tamara je že skoraj dekle, pred njo je počasi konec osnovne šole in potem odločitev, kam in kako naprej. "Ja, naprej bi rada šla v šole, a še ne vem natančno, kaj bi bila. Verjetno mi bo čez dve leti bolj jasno. Če bo kakšna možnost za naprej, seveda."

Revščina je, je pa ljubezen

Dragici so dva starejša otroka pred leti že vzeli in ju dali v rejništvo na Koreno. Bili so časi, ko z nekdanjim partnerjem življenje ni bilo najbolj prijetno. "Enemu je sedemnajst let, drugemu osemnajst. A teh dveh ne dam iz hiše. Samo preko mojega trupla bosta šla. Če se trudim, se trudim zanju. Morda nimamo nič drugega, imamo pa ljubezen. Mnogi ne vedo, kaj to pomeni." Ob teh besedah se oba otroka tesno stisneta k materi. Ne, to ni zaigrano!

Na Polenšaku se ne dogaja veliko. Zimske dni večinoma preživijo doma, malo ob televiziji malo v kuhinji, otroka se z živalmi podita po vrtu, Tilen se rad sanka na starih saneh. Spomladi in poleti je več dela na vrtu, a konec koncev iz njega tudi nekaj dobijo. Da se preživijo. "Drugega ni. Imamo pujska, vendar je še premajhen, od mesa imamo zdaj samo prašičje kosti za juho, bolj za okus. Ja, Tamari zdaj grozno manjka, da se ne more vsaj malo postaviti kot odrasla punca. Pride k meni in se mi potoži, pove mi, kako so druge oblečene, pa me prosi, da bi ji kaj takega kupila. Kako naj ti kupim, ljubo dete, če ni denarja... Najhuje mi je bilo, ko je Tilen pred časom namazal kruh z nekaj masla, prišel k meni in rekel: ‚Mami, kaj si huda, če toliko pojem?’ A vseeno verjamem, da jima bo nekoč bolje."

Solze ji navrejo na oči, a se premaga: "Edino, kar potrebujem, je, da si plačam hipoteko in popravim streho. Nič drugega, potem bi lahko normalno živeli, če bi si našla eno službico. Drugega nam ne manjka. Če drugega nimamo, imamo ljubezen. To šteje največ."