Bil je 29. oktober leta 1994, ko je v Zaragozi v dresu Reala Madrida debitiral Raul Gonzalez Blanco. Preprost in povsem neznan 17-letni fant, ki mu na prvi tekmi ni šlo prav nič od rok. Tako je mladi Raul po tekmi doma padel v jok in svojemu očetu potarnal, da nikoli več ne bo dobil priložnosti po tako slabi predstavi. A njegov nogometni oče, takratni trener Reala Jorge Valdano, je vedel, kakšen biser je dobil v roke in je Raula že na naslednji tekmi na mestnem derbiju proti Atleticu Madridu znova postavil v prvo postavo. Priborjen prekršek za najstrožjo kazen, asistenca in nato še sijajen zadetek je bila na tej tekmi statistika mladega napadalca in štadion Santiago Bernabeu ga je v trenutku vzljubil. "Odkar sem ga prvič videl na tekmah mlajših selekcij, sem vedel, da je nekaj posebnega. Takoj sem ga vpoklical v prvo moštvo in kapetanu Michelu naročil, naj pazi nanj. Michel mi je le po nekaj dneh odvrnil, da bo ta mali dečko pazil na ostale, kajti bil je bolj zrel kot velika večina takratne moje članske ekipe. Raul si tudi ni nikoli dovolil, da bi ga iz tira vrgla kakšna napaka. Vsaka njegova rana se je zacelila z neverjetno hitrostjo," se še dandanes Raulovih začetkov spominja Jorge Valdano.

Danes, dobrih 15 let kasneje, je Raul nogometaš, ki si lasti praktično vse rekorde. Müllerja je po številu zadetkov v evropskih tekmovanjih prehitel že v lanski sezoni, z Di Stefanom pa se je po številu zadetkov v dresu Reala Madrida izenačil minuli konec tedna. In to pri številki 307, ki je že sama po sebi dovolj zgovorna, sploh če se ob tem spomnimo, da Raul šteje šele 31 pomladi in ima pred sabo še mnogo let, kar pomeni, da bo vse te rekordne meje potisnil še višje. Verjetno pa je le še vprašanje tekem, kdaj bo zbral tudi največ nastopov v vseh možnih tekmovanjih, saj tudi na tem področju že pošteno trka na vrata vseh možnih rekordov.

"Raul je eden od redkih nogometašev v zgodovini nogometa, ki lahko pridejo na štadion, kjer se gnete 100.000 ljudi, a bo odigral mirno, kot da igra na ulici s prijatelji," je poln hvalospevov na njegov račun tudi Alfredo Di Stefano, ki je v pozni jeseni življenja častni predsednik Reala Madrida. In ni vrag, da ne bo nekoč postal tudi Raul. Slednji sicer v svoji karieri nikoli ni blestel kot najboljši napadalec na svetu, kot najhitrejši nogometaš, kot igralec z najboljšo tehniko ali najmočnejšim strelom. Nikoli ni osvojil niti ene posamične nagrade za najboljše nogometaše, ali imel eno najboljšo sezono, v kateri bi dosegel 40 zadetkov. Raul je preprosto nogometaš, ki zna vse. Svoje zadetke zabija z dveh metrov, z desnico, z levico, z glavo, izven kazenskega prostora, z lobom, s peto... V nobeni nogometni prvini ne izstopa, a zna vse. Nima najboljše sezone, a ima sijajno kariero. Nima najlepšega zadetka, a jih je zabil največ.

Že vrsto zadnjih let je tudi kapetan Reala, svoje avtoritete pa nikoli ni gradil s povišanjem glasu ali z ukazovanjem. Vse svoje soigralce je vedno osvojil s predanostjo, nepopustljivostjo do konca in tudi s tem, da mu kot napadalcu ni nikoli težko priteči v obrambo in ekipo postaviti na prvo mesto pred osebno statistiko. Neizmerno ga spoštujejo vsi nasprotniki, med drugim pa je sedanji trener Barcelone in Raulov bivši reprezentančni soigralec Josep Guardiola ne dolgo nazaj dejal: "Vedno je imel v sebi nekaj posebnega. Po vsem, kar je dosegel, si zasluži spoštovanje prav vseh. Prepričan sem, da se bo tako v Realu kot v nogometu začelo govoriti, da je obstajalo obdobje pred in po Raulu."