"Dva meseca sem se poskušal stoodstotno pripraviti na novo sezono, a ni šlo. Vsaka stvar me je motila in včasih tudi po štiri dni nisem sedel na kolo. Že nekaj časa sem razmišljal, v meni se je nabiralo. Motivacije ni bilo več. Bolje, da sem se odločil sedaj, kot da bi slepil sebe in ekipo do poletja. Dirkal bi še. To je bilo vedno 'luštno'. A kaj, ko je treba do dirk napraviti še vsaj 90 odstotkov drugih stvari. Mučila sta me križ, bolela dvakrat zlomljena ključnica," je Jure Zrimšek nizal razloge za svojo nenadno odločitev.

Zrimšek je eden največjih talentov slovenskega kolesarstva, ki mu je nemara le en padec spremenil kariero. Kolesarske gene je povzel po očetu Francu, ki je bil z reprezentanco peti na svetovnem prvenstvu v moštvenem kronometru. Šest od sedemnajstih Juretovih let v kolesarstvu pa je bil tudi njegov trener. "V tisti generaciji nas je bilo 20, ostala sva le z Nosetom. Oče pa nas ni naučil le vseh osnov kolesarstva, pač pa tudi vsega ostalega. Sedanja generacija ne zna niti obročnika očistiti, zamenjati zračnice," je razkril popotnico, ki so mu jo kasneje obrusili Janez Jagodic, Sandi Papež, Srečko Glivar, Bogdan Fink in zadnjih sedem let Milan Eržen.

Pod Erženovo taktirko je tudi osvojil največje uspehe: zlato na evropskem prvenstvu na dirkališču, bron in srebro na evropskih prvenstvih do 23 let v kronometru, 2002 v Bergamu in 2003 v Atenah, peto mesto na svetovnem prvenstvu 2003. Talenta ni kazal le po telesnih sposobnostih, pač pa je imel izreden instinkt za dogajanje v karavani. "To so bili lepi časi. Takrat, ko ti gre, je vedno lepo. Pa če je bilo samo to, da sem bil v vetru na čelu, za mano pa dolga kolona in je bilo vsem hudo," je iskrice bogate kariere navrgel vedno zgovorni kolesar iz Žabje vasi, ki pred televizijskim ekranom ne zamudi nobene biatlonske tekme.

Zalet med velike profije, kamor bi po talentu zagotovo sodil, mu je prav v trenutkih vrhunske forme najprej vzel hud padec v šprintu etape na dirki Po Sloveniji na Ptuju in čez manj kot eno leto na isto ključnico še v Belgiji, ko je že izkušal dvoletni kruh profija v italijanski ekipi Acqua Sapone. "Morda sem šel v Italijo prezgodaj in ravno v času, ko stanje v ekipi ni bilo najboljše. Izkusil sem nekaj velikih dirk v Belgiji (3. mesto na GP Rudy Dhaenens je dosegel dan pred padcem, op. a.), Franciji, Španiji, Italiji. Doživel spektakle, ko pride na štart 20.000 ljudi. Prav na severnih klasikah mi je bilo najlepše dirkati. Tam se vidi, kdo zna tekmovati z glavo, pa čeprav pedala vrtijo kot drvarji, recimo Tom Boonen. To je pravo nasprotje italijanskega pozerskega stila," se je smejal.

Mnogim bo žal, da ga je zajel sindrom Martina Derganca - sindrom prezgodnjega slovesa. Jure Zrimšek je bil vedno tisti, ki je znal dirko opisati slikovito, uganiti vse trike in se boriti v duhu poštene športne borbe. "Neizpolnjena je ostala le želja, da bi v kronometru vozil na članskem svetovnem prvenstvu. Zadnja leta sem dobil vabilo, a vedno prepozno. Če bi imel dovolj časa za trening, motiv za to sem imel, bi verjetno kaj naredil. Gotovo več od 30. mesta." Ko je tik pred 27. rojstnim dnem napovedal slovo biciklu, se je zavedal, da ga čakajo drugačne kolesnice. "Samo z avtomehanično srednjo šolo ne morem biti pameten, čeprav znam veliko stvari in rad delam. Bolje, da grem v šolo sedaj kot čez dve leti." Do jeseni pa ima malo več časa za hčerkico Mio in harmoniko, da se do konca nauči zaigrati Slakovo "V dolini tihi...", kupuje pa tudi tekaške smuči.