Pogum sem zbrala ob branju vaše zgodbe, gospod Igor, ko sem jokala. Jokala iz več razlogov. Zelo se me je dotaknilo vaše pripovedovanje, ob katerem sem začutila, kako zelo ste ljubili svojo ženo in jo spoštovali. Pomislila sem na svoj zakon in odnos, v katerem tega občutka nisem bila deležna. Potem sem se še spomnila na svoje poti v Pediatrično kliniko, kjer me je čakal triletni sin, ki so mu ugotovili raka na ledvici. Ko sem izvedela za diagnozo, se je v meni vse zrušilo. Po začetnem šoku sem se pobrala in usmerila vse svoje moči v njegovo ozdravitev. Zato vas razumem, kaj ste takrat ob ženini bolezni doživljali.
Poročila sem se zelo mlada. Tudi mož je bil še mlad. Jaz sem takrat še hodila v šolo, on pa je pravkar začel delati. Tako se ve, da nisva imela ničesar in sva za začetek stanovala še pri njegovih starših. Pri mojih ni bilo mogoče, saj se je oče po mamini smrti, ki je umrla za levkemijo, ko sem bila stara enajst let, poročil z žensko, ki mi je bila mačeha v pravem pomenu besede. In tako sem bila prav srečna, ko sem zanosila, da sem se lahko poročila in odselila. Toda začetno navdušenje je kmalu splahnelo. Mož se je v začetku še držal besed, da me po poroki ne bo več udaril, zakon pa si je razlagal po svoje. Predvsem je on obdržal svojo svobodo, meni pa je kot neizkušeni mladenki dopovedoval, kakšna mora biti zakonska žena. On je kot gradbenik delal na terenu in prihajal domov, ko se mu je to zahotelo.
In tako sem dočakala srečen dan, ko se je rodil prvi otrok. V času, ko sem bila v šoli, ga je pazila tašča, po enem letu in pol pa smo se preselili v majhno kletno stanovanje v mesto. Kmalu za tem je moral mož na služenje vojaškega roka v Ljubljano.
Ko se je vrnil, si je zaželel dela na terenu nekje daleč od doma. In tako se je odpravil v Prekmurje. Od tam je prihajal domov dvakrat na teden, pa še to včasih ne, ko je obtičal v kakšnem baru. Nič novega, saj je rad flirtal z ženskami kar vpričo mene.
Potem se je rodil še drugi sin. Jaz sem pred tem končala prvo stopnjo tehnične šole in začela delati, študij pa sem nadaljevala še na drugi stopnji. Tako sem bila ves čas zelo zaposlena in se nisem več toliko obremenjevala z moževimi nočnimi pohodi. Obenem pa smo še dobili večje stanovanje in tudi s selitvijo in opremljanjem sem imela kar dosti dela, saj je mož razen tega, da je delal na terenu, imel še obveznosti v vojski.
Kot mlada družina z ne velikimi prihodki sva si vse skupaj opremila na kredit, kar se opreme tiče, jaz pa sem se še lotila šivanja, barvanja… In tako smo si uredili lepo malo vrstno hišico. Naenkrat pa se je vse, čeprav v odnosu ni bilo vse tako sijajno, porušilo. Drugi sin je zbolel za rakom. In začela so se moja romanja na Pediatrično kliniko v Ljubljano. Za nameček sem pred tem menjala še službo. Toda vse te težave niso bile nič v primerjavi s sinovo boleznijo, kamor sem usmerila vse svoje misli in želje, da bi mu pomagala.
Sin se je izlizal. Po začetni kemoterapiji, s katero je bil tumor na ledvici zmanjšan na velikost pesti, so ga operirali in mu razen tumorja vzeli tudi napadeno ledvico in obe nadledvični žlezi. Za tem je dobival še nekaj kemoterapij, jaz pa sem ga zalagala z obilico vitaminov. Vsak mesec sva se še vozila v Ljubljano na kontrolo in takrat me je bilo vedno strah, če bo vse v redu. In bilo je vse do danes. Toda…
Leta 1985 se je mož odločil za privatno dejavnost in jaz sem ga pri tem vsestransko podprla. Mislila sem, da je sedaj priložnost za njegovo spremembo v obnašanju. Vendar sem se zmotila. Po začetnih težavah z denarjem se je položaj izboljšal in mož je dobil moč. Denar! Seveda se je zanj moral zelo truditi, pridobivati dela in jih izvajati. Še jaz sem mu pomagala tako in drugače zraven svojih obveznosti. Skratka, naše življenje je postalo napeto, hitro, ogromno je bilo srečanj, zabav, potovanj. Vedno se je nekaj dogajalo.
In prišlo je leto 1988, ko smo kupili majhno kmetijo, kjer sem se jaz začela ukvarjati z biološko pridelavo. To leto je umrl tudi možev oče in po njem je mož prevzel lovsko opremo, opravil lovski izpit in šel med lovce. Tako moža večino nedelj ni bilo domov zaradi lovskih obveznosti, ki so se po navadi končale pozno v noč.
Leta 1989 sva ustanovila skupno podjetje, kjer sem jaz skrbela za svojo trgovino in splošne, pravne in kadrovske zadeve firme, on pa za svoje področje. V začetku nama je kar uspevalo, če prezrem moževe občasne verbalne izbruhe, agresijo in alkohol, pa še nenehno zaposlenost, ki se je raztegnila dolgo v noč. Toda tudi jaz sem bila kar zaposlena s fizičnim delom na njivah in v trgovini, z nabavo, sejmi, predstavitvami itd. Otroka sta bila že velika, hodila sta v šolo in obiskovala tudi popoldanske interesne dejavnosti.
A trgovino sem leta 1995 zaprla. Takoj sem se vrgla v gradnjo hiše in spet porabila ogromno energije, da sem lahko uresničila določene svoje ideje. Že takrat pa sem začutila, da se z mojim telesom nekaj dogaja.
Neprestano sem bila utrujena, na njivah nisem mogla več delati, ne da bi vmes sedla in se odpočila, tudi daljše hoje nisem zmogla. In tako sem leta 1997 pristala v bolnici, kjer je bila ugotovljena diagnoza multipla skleroza.
Toda kot ob sinovi bolezni, ko sem si rekla, da je vsako slabo za nekaj dobro, tudi takrat nisem obupala. A kaj, ko je bil moj mož takrat že daleč, daleč stran od mene. Ne toliko fizično kot čustveno, miselno, duhovno. Že leta 1992 je navezal stik s petnajst let mlajšo žensko, poročeno in z otrokom.
Pokazalo se je, da veza ne more zdržati, ko bi naj zaživeli resnično skupaj.
Mož, sedaj že bivši, si je takoj našel nadomestilo. Ta ženska je celo trideset let mlajša od njega in ima že tudi enega otroka.
Jaz se borim z boleznijo. Hodim z berglami in odganjam misli, da si bom morala nabaviti invalidski voziček. Ostala sem v hiši, otroka imata vsak svoj dom in že tudi svoja otroka.
V svoje opravičilo me je mož obsojal, kaj vse sem jaz naredila narobe, da si je moral svoj spolni nagon tešiti drugje. V začetku sem se zares počutila krivo, potem pa sem po razgovoru z mnogimi strokovnjaki spoznala, da jaz nisem nič kriva za njegovo početje. Vsak je odgovoren za svoja dejanja.
Na koncu se sprašujem, kako smo sploh ustvarjeni moški in ženske? Ženske svojo rodno poslanstvo izgubijo nekje med 42. in 50. letom, moški pa lahko menda oplajajo tja do 70. leta ali še dlje. Tudi po zunanjosti moški ostajajo dlje vitalni, ženske pa bolj mlahave. Siv moški je šarmanten, siva ženska je stara.
Vse se vrti okoli seksa in lepih teles. Svet je ponorel. Ali pa je nor že od nekdaj? Ali pa se temu reče življenje in vsak živi, trpi svoje, kakor ve in zna. Nika