Po začetku kariere v Tuzli, kjer je preživel prvi dve sezoni, se je za dve leti in pol (prvič) preselil v Union Olimpijo, igral za njene mlajše selekcije in takrat prejel tudi slovensko državljanstvo. Eno leto je bil posojen v Kranj k Triglavu, nato je odšel v Bologno k Virtusu (in bil posojen v Belgijo), sledila je selitev k Slovanu in od tam znova k Olimpiji, kjer igra svojo drugo člansko sezono. V času, ki ga je preživel v Sloveniji, pa se je dobro naučil tudi slovenskega jezika, saj je na vsa vprašanja odgovarjal v izjemno tekoči slovenščini.

Kje se skriva razlog za vašo eksplozijo v tej sezoni, ko vas v primerjavi z zadnjo praktično ni za prepoznati?

Huh, po mojem mnenju predvsem to, da sem mentalno bolj dozorel in na vse skupaj zdaj gledam malce drugače. Predvsem pa je bilo pomembno to, da sem se na sezono zelo dobro pripravil, saj sem med "počitnicami" zares garal, veliko treniral individualno in vse skupaj je botrovalo temu, da zdaj kažem precej boljše predstave, kot so bili ljudje od mene vajeni v prejšnjih sezonah.

Ste eden redkih košarkarjev, če ne celo edini, ki si za svoje igre v še eni slabi evroligaški sezoni zasluži pozitivno oceno. Kljub pompoznim napovedim pred začetkom sezone sta dva izmed štirih ciljev, uvrstitev med najboljših 16 v evroligi in na sklepni turnir četverice v ligi NLB, namreč ostala neizpolnjena...

Razočaranje je veliko in od tega ne smemo bežati. Je pa potrebno v račun vzeti vse dejavnike. Dejstvo je, da smo se na sezono dobro pripravili in trdo trenirali, a smo imeli veliko težav s poškodbami, ob tem pa moštvo sestavlja cel kup posameznikov, ki so sicer izjemno nadarjeni, a so se prvič srečali s tako visoko stopnjo tekmovanja in pač plačali davek neizkušenosti. Vse skupaj je nato prineslo to, kar je, a sezone še ni konec. O preteklosti ne smemo razmišljati, pred nami je še nekaj tekem v ligi NLB, v kateri moramo popraviti klavrn vtis, čakata pa nas še tudi prvenstvo in pokal, ki ju moramo nujno osvojiti. Po koncu sezone pa bo čas za dokončne sodbe in ocenjevanje sezone kot celote.

Kje imate po vašem mnenju še največ rezerv in prostora za napredovanje?

Vedno se lahko igra še bolje. Po mojem mnenju imam največje rezerve pri fizični pripravljenosti, saj je jasno, da se na tekmah, predvsem tistih bolj zahtevnih, prehitro utrudim in moram zamenjati menjavo. Tu vidim največjo luknjo in čez poletje bo moj glavni cilj ta, da dvignem svojo fizično pripravljenost ter sezono pričakam bolje pripravljen.

Pri Olimpiji ste v zadnjih treh sezonah trenirali pod vodstvom treh trenerjev (Bečirovič, Džikić, Zdovc, op. p.). Pri kom ste najbolj napredovali?

Največ me je naučil Aleksandar Džikić. Pri njem sem res spoznal veliko novih stvari in zelo napredoval, sicer pa skušam od vsakega trenerja odnesti kaj pozitivnega. Tudi Jure Zdovc mi je že pokazal nekaj stvari in čeprav je tu kratek čas, se vidi, da gre za velikega strokovnjaka.

Kakšne spremembe pa je v vašo igro vnesel nov trener?

Pri njem se še bolj igra po globini, tako da imamo centri še večjo vlogo, kar mi je seveda všeč, saj na ta način dobim še več žog. Dejstvo pa je tudi, da daje večji poudarek igri v obrambi.

Že sredi sezone so se pojavile govorice, da si vas za drugi del evrolige želi kar nekaj evropskih moštev. Je na tem kaj resnice? Konec koncev ste z Olimpijo pred kratkim podaljšali pogodbo še za dve leti?

Ponudbe so bile, to drži, a se je z morebitnimi kandidati pogovarjal moj zastopnik. Med sezono, če ne bo prišlo do česa nepredvidljivega, kluba skoraj zagotovo ne bom menjal, videli pa bomo, kaj se bo zgodilo po koncu. Možno je, da bom julija odšel drugam, seveda ob primerni odškodnini, ki bi jo prejela Olimpija. To je bil tudi razlog, da sem z njo podaljšal pogodbo. Po sezoni bi bil namreč prost igralec, tako pa bo zdaj v primeru mojega odhoda Olimpija zaslužila. Čutil sem, da to dolgujem klubu, seveda pa je povsem realna tudi možnost, da ostanem v Ljubljani. Tu mi konec koncev nič ne manjka, v naslednji sezoni bi napadli višjo uvrstitev v evroligi... Bomo videli.

Kakšni pa so vaši dolgoročni cilji in želje?

Cilji so še za nekaj let vezani na evroligo, bodisi v Olimpiji bodisi v kakšnem večjem evropskem klubu in v močnejši ligi. Če bom kasneje pripravljen in bom napredoval ter se bodo poklopile nekatere stvari, ki se pač morajo, pa bi rad odšel tudi v ligo NBA.

Kako izkoristite čas, ko niste v košarkarski dvorani?

Treningov je veliko in mi vzamejo veliko časa, tako da vmesni čas v večini izkoristim samo za počitek. Tu in tam rad obiščem kino, skočim na kako pijačo ali pogledam tekmo v kakšnem drugem športu, to pa je tudi vse. Košarka je pač daleč največji del mojega življenja.

Trener Uniona Olimpije Jure Zdovc je tudi selektor slovenske reprezentance in med kandidati za nastop na evropskem prvenstvu na Poljskem se pojavlja tudi vaše ime. Sta na temo že rekla kakšno?

O tem, da bi igral za slovensko reprezentanco, sva se z Juretom že pogovarjala, res pa je, da sem na to temo govoril tudi s selektorjem Bosne in Hercegovine Mensurjem Bajramovićem, ki me je poklical po telefonu in se pozanimal, kakšne so možnosti, da bi igral za njih. Priznati moram, da v tem trenutku še ne vem, kaj se bo zgodilo in za koga bom igral. Sem razdvojen, znašel sem se med dvema ognjema...

Toda dres Slovenije ste v mlajših selekcijah že nosili...

Res je, da sem za slovensko reprezentanco do 20 let že igral, a pri bosanski zvezi so mi zatrdili, da bodo pri Mednarodni košarkarski zvezi sprejeli pravilo, po katerem bi se lahko še enkrat odločali o tem, za katero reprezentanco bi radi igrali. Drži pa tudi, da bi v primeru, če bi se odločil za Bosno, bojda moral predhodno pridobiti dovoljenje slovenske košarkarske zveze. Bomo videli. Če sem odkrit, čutim, da nekaj dolgujem tudi Sloveniji in slovenski reprezentanci, tako da je v tem trenutku najbolj pošten odgovor, ki ga lahko dam, ta, da se še nisem niti približno odločil.