S stališča slovenskih uvrstitev je bil velenjski spektakel res spektakularen, vsaj kar zadeva slabih rezultatov. Na turnirju za svetovni pokal so razlike med dobrimi in slabimi še bolj vidne, tako da se blišč in beda pokažeta v vsej svoji velikosti. Hudo brezno je nastalo tudi v ženski konkurenci, v kateri je zdajšnja reprezentanca daleč najslabša v času slovenske samostojnosti. Glavnega razloga ni težko najti. Manjka Martina Safran, s katero bi morala NTZS najti skupni jezik, da bi bila Radeljčanka vodja reprezentance, ki bi potegnila slovenski vlak. Četudi je moč slišati "nešteto" izgovorov, je dejstvo znano - Martina Safran je profesionalka, ki je svoje življenje posvetila namiznemu tenisu, slovenska namiznoteniška zveza pa pod vodstvom predsednice in po novem poslanke Silve Črnugelj v zadnjih letih deluje tako amatersko in slabo, da je joj.
Na turnirju so manjkale mojstrovine Bojana Tokiča. Bolezen mu je preprečila, da bi z uvrstitvijo med najboljših 16 vsaj ponovil lanski in predlanski uspeh. Organizatorji so se znova izkazali in so hkrati dokazali, da so "svetlobna leta" pred urejenostjo nacionalne zveze. Če bi iskali šivanko v velenjskem senu, bi lahko napisali le, da so manjkali najboljši evropski igralci kova Boll, Samsonov, Schlager, Person, Kreanga, Primorac in Ovčarov.
"Nekaj zapletov je bilo zaradi višje sile, kot je slabo vreme, a zato turnir po kakovosti ne trpi. Ekipa, s katero ustvarjamo turnir, je odlično utečena. Pozna se, da je poolimpijska sezona, zato imajo nekateri igralci v tem času manjši premor, saj ga poleti niso imeli zaradi OI. Pozna se tudi, da Zagrebčani ne organizirajo več tekme svetovnega pokala, s čimer bi imeli še boljšo konkurenco, saj bi igralci z eno letalsko vozovnico pokrili dva turnirja," je potegnila črto direktorica velenjskega veleturnirja Polona Čehovin Sušin.