Vsaka od teh družbenopolitičnih organizacij je imela svojo jasno določeno funkcijo: Zveza komunistov je bila glavna in odločilna politična sila in je tudi po ustavi iz leta 1974 imela zagotovljeno vodilno "idejnopolitično" vlogo; ZSMS je bila njen podmladek in "valilnica" bodočih funkcionarjev; sindikati so v državi, ki naj bi jo upravljali delavci in v kateri je bila brezposelnost simbolična, v glavnem skrbeli za regrese, ozimnice, sindikalne zabave, gradnjo sindikalnih domov in organiziranje delavskih počitnic (prvi pravi štrajk je bil rudarski leta 1958, kasneje so se delavski protesti do sredine osemdesetih let in litostrojskega štrajka leta 1987 ter ponovne pluralizacije sindikalnega gibanja vljudno imenovali "prekinitve dela"); zveza borcev je sprva nastala v podporo Titovemu boju proti Sovjetski zvezi in kominformu, potem pa skrbela za interese partizanskih veteranov (precej manj ali pa nič pa za interese drugih v vojni prizadetih skupin) in za ohranjanje partizanskih tradicij, njen neformalen vpliv na odločanje o pomembnih javnih zadevah pa je zaradi politične moči partizanske generacije precej presegal dodeljeno ji družbeno vlogo.
Navidezna politična harmonija
Posebno vlogo v sistemu je imela SZDL. V postopnem povojnem razvoju se je (deloma) otresla transmisijske vloge, ki jo je nekdanji OF po vojni dodelila komunistična partija (OF je sprva morala celo sprejeti program KPS kot svoj program). Postala je nekakšen predprostor parlamenta, mešanica civilne družbe s številnimi odbori in sekcijami (na primer za šport in rekreacijo, za otroke in družine, za zamejce, delavce na začasnem delu v tujini…) in politične (oblastne) organizacije. V njej naj bi svoj prostor našli in politično delovali ljudje vseh nazorskih prepričanj, če so se le strinjali s socialistično ureditvijo. SZDL je v skrbništvo in nadzor dobila vse glavne medije in imenovala (predlagala) urednike, od osrednjih časopisov do radia in televizije pa tudi založniških hiš. Ker ni bilo strank in pravih volilnih kampanj (z izjemo zborov volilcev), je skrbela za izvedbo kandidacijskih postopkov za volitve pa tudi sicer za evidentiranje političnih kadrov za vse javne funkcije in s tem namenom imela najobsežnejšo kadrovsko evidenco v republiki ter posebno kadrovsko koordinacijo.
Čeprav je bila SZDL - poleg samoupravljanja in odprtih meja - ena od glavnih specifičnosti jugoslovanskega socializma in izraz njegove večje demokratičnosti v primerjavi z vzhodnoevropskimi državami, pa je bila njena "vsemogočnost" v glavnem navidezna. Ustvarjala je videz demokratičnosti, vtis, da ljudje in "politični subjekti" oblikujejo kadrovsko politiko. V resnici je s svojimi odbori, sveti in kadrovskimi koordinacijami prikrivala dejstvo, da o bistvenih zadevah, vključno s funkcijami, odloča ozek krog vodilnih politikov iz partijskega vrha. Pomagala je zamegljevati vprašanje neposredne odgovornosti oziroma jo nekako razpršiti na številne organe, ki so o kakšni stvari razpravljali.
Pred dobrimi štiridesetimi leti, jeseni 1968, je bil napisan prvi osnutek dokumenta "SZDL Slovenije danes". Nastal je zato, ker je Edvard Kardelj v času praške pomladi ugotovil, da Jugoslavija v procesih demokratizacije zaostaja za Češkoslovaško, kar je bil velik udarec za jugoslovanski prestiž. Rešitev je videl v tem, da se SZDL vrne h koalicijski zasnovi Osvobodilne fronte.
Zdenko Roter, Janez Jerovšek, Peter Klinar in Stane Kranjc so stvar vzeli zares in tak program tudi napisali. SZDL naj bi postala nacionalna, politično avtonomna organizacija z opozicijsko funkcijo, ki bi jo koalicijsko sestavljale konkretne skupine (še zlasti naj bi dejavnost obnovila krščanskosocialistična skupina). Uveden naj bi bil politični (nestrankarski) pluralizem na socialističnih osnovah, SZDL naj bi opustila dejavnost nekakšnega zagovornika abstraktnih političnih interesov. Brez konkretnih in aktivnih organizacij ljudje ne morejo dosegati svojih političnih ciljev, samoupravljanje pa je tako zgolj folklora, so tedaj ugotavljali pisci. Program je bil napisan v času, ko so tanki že zatrli praško pomlad, doma pa je bil Kavčičev partijski "liberalizem" na višku, a s prvimi znamenji bodočega poraza.
Zato je Kardelj opustil željo po tovrstnih reformah in vloga SZDL je v sedemdesetih letih v njegovem konceptu "pluralizma samoupravnih socialističnih interesov" dobila približno tako vlogo, kot smo jo opisali.
Težnjo po szdljevski tradiciji navidezne politične harmonije, v resnici pa prikrivanja pravih mehanizmov političnega in še posebej kadrovskega odločanja, je v prejšnjem mandatu s t.i. partnerstvom za razvoj pokazal že Janez Janša. Razlika od prvotne ideje je bila sicer v tem, da podlaga za skupno politično delovanje ni bil več socializem, pač pa naj bi bile to reforme. Marsikaj drugega (zmanjševanje funkcije parlamenta na raven skupščine iz sedemdesetih let, kadrovsko poseganje v podsisteme družbe, ki naj bi bili avtonomni, "moralnopolitični", to je partijsko-ideološki kriteriji pri kadrovanju) pa je močno spominjalo na prejšnje čase.
Boljši bi bil model OF izpred dolomitske izjave
Borut Pahor je na oblast prišel z obljubo, da te prakse ne bo ponavljal, da bo po Janševi "sprostitvi" družbo v resnici sprostil. Ta, Janševi politiki nasproten cilj pa naj bi, kot kaže, dosegel na podoben szdljevski način: z oživljanjem partnerstva za razvoj, s posameznimi simboličnimi primeri kadrovanja iz nasprotnega političnega tabora, ki naj bi dajali videz njegove demokratičnosti in širine (tudi v SZDL so funkcijo ali dve vedno dali kakšnemu bivšemu krščanskemu socialistu), z nekakšnimi kadrovskimi in svetovalnimi koordinacijskimi sveti, ki naj bi pripravljali "podlage" za izbiro kandidatov in zameglili odgovornost za kadrovske spremembe, čeprav jih sama po sebi terja že parlamentarna demokracija, a se jim je v predvolilni propagandi vnaprej odrekel in se je zato po volitvah znašel v zadregi.
V kriznih časih nekaj solidarnostne tradicije OF in SZDL ter občutka za skupno dobro gotovo ne škodi, če bo to le pomagalo prebroditi težave. Ne gre pa pozabiti, da smo se leta 1990 tudi zaradi zgolj navidezne demokracije prejšnjega sistema odločili za klasični parlamentarizem, kjer imata opozicija in oblast vsaka svojo vlogo in odgovornost, in da je tudi civilna družba danes organizirana drugače, kot je bila nekoč. Časi romantičnih in neponovljivih osemdesetih, ko sta se mešala staro in novo in smo bili lahko hkrati "vsi vse" (ter bili za to - prosto po Miheljaku - celo nagrajeni s kavo s smetano, pa ne iz premierjevega žepa), so pač minili.
Recesija ne more biti homogenizacijski dejavnik, ki bi nadomestil nekdanjo Jugoslavijo, nekakšen povod za lažno "poštimovstvo" namesto jasne razdelitve vlog in trdega, a korektnega soočanja interesov in iskanja najboljših rešitev. To, kar gledamo danes, ni nova praksa, ki domnevno "lomi" prejšnjo, pač pa "predprejšnji" vzorec. Če pa že gremo nazaj, bi bil boljši model OF kot SZDL. In to tisti izpred dolomitske izjave. Zgodovinska vloga Komunistične partije Slovenije bi bila danes ocenjevana precej manj protislovno, če bi v kriznih vojnih in povojnih časih zmogla korekten odnos najprej in predvsem do svojih koalicijskih partnerjev, s katerimi so se skupaj zavezali usodnim narodnopolitičnim ciljem. A kaj, ko zgodovinski spomin njene naslednice, kot kaže, sega le do devetdesetih let, ko naj bi se pod sedanjim vodjem rodila na novo.