"Ko je predsednik prišel na obisk, so nam pripeljali vse orodje, stroje za kmetovanje. Moral bi videti, kako je bilo vse urejeno. Vse je bilo popolno. Po končanem obisku pa so nam večino stvari spet pobrali," nadaljuje Fernandez. "Poleg tega smo pred časom posodili nekaj orodja nekemu drugemu centru, a nam ga kasneje niso hoteli vrniti. Zdaj vse delamo z mačetami, z golimi rokami."

Konkretnih imen ali dokazov Fernandez ne omenja, pač pa skupaj s svojimi kolegi za vse težave krivi escualidos, lokalne skorumpirane uradnike, ki naj bi si jemali velike provizije od denarja, ki ga podeželju nakaže centralna vlada. Denarja za nakup strojev naj bi bilo dovolj, a se porazgubi, ko ga uradniki začnejo prerazporejati. Poleg tega kmete muči tudi to, da ne morejo prodati državi vseh pridelkov, ki jih pridelajo na svojem posestvu. "Ker nimamo prostorov, kjer bi lahko pridelek shranili, ga moramo takoj prodati. A vlada, ki je obljubila odkup in distribucijo, tega ne stori. Izgubili smo že veliko pridelka. Ker nismo hoteli izgubiti vsega, smo bili nekaj prisiljeni prodati tudi kapitalistom namesto vladi," potoži Fernandez.

Center Joseja Felixa Ribasa se nahaja v Quebradi Seci, majhni vasici s 300 družinami, ki je oddaljena le kakšno uro in pol vožnje zahodno od Caracasa. Zadnji del poti, ki vodi po dolini severno od El Conseja, je trenutno nekoliko težje prevozen, saj je pred dobrim mesecem reka odtrgala del ceste. Na tistem mestu je ostal le še viseč kos asfalta, ki ga je z avtomobilom komajda mogoče prevoziti. Avtobus tja ne vozi več. Center ob robu vasi se razteza na površini 1100 hektarjev, od česar pa je večina neuporabnega, goratega območja. Za kmetovanje je primernih 97 hektarjev, trenutno je obdelanih le dvanajst. "Na osmih hektarjih smo posejali belo koruzo. Pridelujemo pa tudi paradižnik, papriko, bučke, banane, juko, koriander, repo. Poleg tega imamo tudi trinajst krav in bikov," našteje Fernandez.

Brez lastništva, le dovoljenje za uporabo

Center Joseja Felixa Ribasa je tako kot vsi tovrstni centri v Venezueli nastal na podlagi agrarne reforme venezuelskega predsednika Huga Chaveza, ki je bila uvedena po spremembi ustave, sprejeti na referendumu leta 1999. V členu nove ustave, ki se navezuje na področje zemljiškega lastništva, je zapisano, da je veleposestniški režim v nasprotju z interesi družbe. Pozneje je država z zakonskimi akti natančneje določila svojo vlogo pri prevzemanju zemlje znotraj velikih, tako državnih kot tudi zasebnih posestev ter izvajanju potrebnih postopkov za prerazporeditev zemljiških posesti v produktivne enote. Ključna pogoja, ki morata biti pred prerazporeditvijo izpolnjena, sta: prvič, kot veleposestvo se šteje le posestvo, ki je večje od povprečne velikosti posestev v regiji; in drugič, zemlja mora biti neobdelana.

"Zakon o zemlji je jasen. Je eden izmed najboljših v Latinski Ameriki. A problem je, da se ne izvaja. Ogromno je sodnikov, ki so podkupljeni, da ne dodeljujejo zemlje. Problem je tudi v tem, da so mnogi člani nove elite prav tako lastniki ogromnih posestev. Bili so primeri, ko so predstavniki vojske, generali, polkovniki klicali ministra in ga obvestili, da je neki kos zemlje njihov in naj se ga nihče ne dotika," pravi Lesbia Solorzano, predstavnica Nacionalne kmečke fronte Ezequiela Zamore. Kljub tem manjšim zastojem je bilo po podatkih Nacionalnega inštituta za zemljo (INTI), državne ustanove, ki je pristojna za zaseganje in dodeljevanje obdelovalne zemlje, doslej razdeljenih že več kot štiri milijone hektarjev in pol. Venezuela je tako država, v kateri se izvaja ta čas najbolj obsežna redistribucija zemlje na planetu. Koliko ljudi dejansko obdeluje to zemljo, je povsem nejasno, saj so uradne ocene, ki se opirajo na stare številke članov zadrug, povsem neuporabne.

Kmetom ne dodeljujejo lastništva zemlje, ampak jim jo le dodelijo v uporabo. Carta agraria, dokument, ki kmetom omogoča uporabo zemlje, se ne dodeljuje posameznikom, ampak le zadrugam, v katere se kmetje organizirajo. Če dodeljene zemlje ne bi obdelovali, jim jo lahko tudi odvzamejo. Čeprav kmetje niso lastniki zemlje, kljub temu prihaja do primerov prodaje pridobljenih posestev. "Prodajanje zemlje je nezakonito, a tudi to se dogaja," potrdi Solorzanova. "V regiji Zulia kmetje prodajajo, ker ne morejo pridobiti kreditov, potrebnih za začetek dela. Na nekem posestvu so od šestih hektarjev prodali dva. Zdaj tam gradijo hiše." Kaj pa novopečeni lastniki? Ali se ne bojijo, da jim bo nezakonito odkupljena zemlja odvzeta? "Očitno ne," sogovornica skomigne z rameni.

Na fronti

Ko pogovor s Solorzanovo nanese na konflikte med revolucionarnimi kmeti in veleposestniki, se celotno venezuelsko podeželje pokaže kot vojno območje. "Odkar se je začela izvajati agrarna reforma, smo izgubili 206 tovarišev. Zadnjega pred 15 dnevi v regiji Barinas," pove Solorzanova, ki je prepričana, da so organi, ki bi morali te umore preiskati, povsem neučinkoviti. "Niti en storilec še ni bil obsojen. Imamo poročila o tem, kaj se je dogajalo. Vemo, kdo je bil vpleten. Poznamo njihova imena in priimke. Razpolagamo z dokazi, a dejali so nam, da ti dokazi niso uporabni. Ob naslednjem umoru - bog ne daj, da se zgodi - bomo pripeljali truplo pred vrata tožilčeve pisarne in mu ga pustili kar tam. Morda nam bodo potem bolj prisluhnili."

Poleg napadov, ki se končajo z najbolj tragičnim izidom, je oblika pritiska tudi priprtje kmetov, ki zasedejo neobdelano zemljo. Čeprav niso redki primeri, ko kmetje območja zasedejo kar brez predhodne pridobitve papirjev, je Solorzanova prepričana, da jih ne bi smeli obravnavati kot kriminalce. "Mislim, da smo že presegli število 4500 kmetov, ki so bili obtoženi v sodnem postopku. Zadnji primer je iz regije Barinas, kjer so priprli 18 kmetov na posestvu El Rodeo, velikem okoli 6000 hektarjev. Zemlja ni bila obdelana, zato so se kmetje utaborili kakšnih sto metrov od roba posestva. Nekega dne so se ob enajstih dopoldne pojavili policisti in napadli kmete. Punčki, stari 11 let, so razbili glavo, vodjo tabora in 17 kmetov pa so odpeljali v pripor. Dva tedna smo se borili, da so jih izpustili," razloži Solorzanova. Barinas? Ali ni to regija, kjer vlada "la famiglia" (družina), kot bi rekli predstavniki venezuelske opozicije? Ali ni to regija, kjer sta si štafetno palico na položaju guvernerja na zadnjih regionalnih volitvah podala Hugo de los Reyes Chavez, predsednikov oče, ki je bil guverner zadnja dva štiriletna mandata, in Adan Chavez, predsednikov brat oziroma sin bivšega guvernerja? Ali ne bi bilo pričakovati, da se bo v Chavezovi rodni regiji revolucija najlaže razvijala? "Nič ne naredijo, ker se jim ne da. To ti povem brez strahu," pove Solorzanova. "Čudno je, da je imel Chavezov oče med svojimi pomočniki nekega gospoda, ki se imenuje Pedro Mosqueda, katerega naloga je bila med drugim tudi ta, da je pošiljal policiste, da so pretepali in zapirali kmete."

Preveč gospodarjev

Ko sem prvič obiskal agrarni center v Quebradi Seci, je bila glavna težava organizacija dela na kmetijskih površinah. Center je ob nastanku leta 2003 štel 88 članov, a je članstvo komaj tri leta pozneje zdrsnilo na dvajset ljudi, ki so bili za povrh še sprti med sabo. Razdelili so se v dve skupini in vsaka si je za delo izbrala skrajni rob posestva, tako da sta bili kar najbolj oddaljeni druga od druge. Kmetovalci na spodnjem robu posestva, tik ob vhodu, so takrat dejali, da so si oni zgoraj prisvojili vse stroje, tisti na zgornjem robu, približno kilometer stran, pa so trdili, da si oni spodaj predstavljajo kmečko delo le kot popoldanski hobi in ne kot resen posel. "Zdaj je tu le še ena skupina. Oni zgoraj so odšli. Nismo se razumeli. Kradli so denar. Vrgli smo jih ven," neizprosno obtožuje Argenis Sequera, prav tako zadružnik v Quebradi Seci.

Nezmožnost skupnega odločanja v organizacijah, v katerih sodeluje na desetine enakopravnih članov, vodi do sporov, ki posledično zmanjšujejo število zadružnikov. Pojav je prisoten povsod po državi. Solorzanova je prepričana, da je eden izmed vzrokov za razkroj zadrug tudi ta, da se je vanje poskusilo vključiti ljudi, ki tja ne sodijo. "V prvi etapi reforme je šlo za ljudi, ki so živeli na podeželju, vendar niso imeli bodisi zemlje bodisi sredstev, da bi se ukvarjali s poljedelstvom. Kasneje so poskušali tja pritegniti še ljudi iz mest, kar pa se je izkazalo za neuspešno, saj mnogi niso zdržali na podeželju."

Samozadostnost v živilskem sektorju

V vasi Trapiche del Medio, kakšnih dvajset minut vožnje od Quebrade Sece, deluje še en agrarni center za endogeni razvoj, poimenovan po Antoniu Ricaurteju. Zemljo, ki je bila dodeljena centru, je država odkupila od sinov preminulega veleposestnika Eugenia Mendoze, ker je v osmih letih, kar so jo podedovali, niso obdelali.

Rojer Leon, ki je v centru zadolžen za finance, pove, da se njihovo posestvo razteza na 160 hektarjih, od katerih jih je 120 primernih za poljedelstvo. Od 208 članov, kolikor se jih je vpisalo v center ob njegovi ustanovitvi leta 2005, jih je ostalo le še 40. Razdeljeni so v štiri zadruge, v Leonovi zadrugi Portachuelo je ta čas 12 članov. "Veliko ljudi je odšlo, ker niso imeli izkušenj s kmečkim delom. Udeležili so se sicer tečaja v okviru programa Veulvan Caras, a to ni dovolj. Ne moreš postati kmet kar na nekem tečaju," pove Leon. Večina zadružnikov, ki še vztrajajo, je bila pred tem zaposlena v bližnjih nasadih sladkornega trsa. Če se želi kdo na novo pridružiti zadrugi, mora najprej skozi šestmesečno preizkusno dobo, nato pa se zadružniki odločijo, ali je novinec primeren za vstop.

Z delovanjem centra je Leon zadovoljen. "Posejali smo 80 hektarjev bele koruze. Ob prejšnji žetvi smo vse prodali Venezuelski agrarni korporaciji (CVA), ki odkupuje pridelke za prodajo v Mercalovih trgovinah," razloži Leon. Ideja, ki poganja agrarno reformo, je znotraj državnega, centralizirano vodenega sistema doseči samozadostnost na področju oskrbe s ključnimi živili. V Venezueli, ki še vedno uvaža večino živil, naj bi samozadostnost dosegli prek tako imenovanih socialističnih podjetij, ustanovljenih v okviru državne CVA, ki od kmetov odkupujejo pridelek in ga predelujejo v končne izdelke. Prek distribucijske mreže nato država omogoči, da se krog, ki vodi od domačih kmetov do kupcev, sklene. Izdelki, ki končajo na policah Mercalovih trgovin, se v skladu s Chavezovo politiko socialnih projektov prodajajo po znižanih cenah. "Država regulira cene. Za en kilogram črnega fižola so nam plačali 1,1 bolivarja. V Mercalovih trgovinah ga nato prodajajo za 1,8 bolivarja. Če greš v navadno trgovino, boš videl, da črni fižol stane 2,6 bolivarja," pravi Leon. Po menjalnem tečaju na črnem trgu vrednost dolarja trenutno znaša 4,3 bolivarja.

Kljub nižji odkupni ceni kmetje iz centra Antonia Ricaurteja pridelke prodajajo izključno državi, saj je ta v celoti financirala njihov projekt. "Dobili smo vsa semena, dva traktorja, sejalni stroj, brano," našteje Leon. Ali bi bila zadruga sploh sposobna delovati samostojno, brez državne pomoči? "Zdaj na začetku zagotovo ne, a upamo, da bomo z leti postali povsem avtonomni. Pravkar se s Kmečko banko dogovarjamo za pridobitev kredita, ki nam bo pomagal na poti do samostojnosti."

Negotova prihodnost

Kljub številnim pritožbam so kmetje dobili veliko državne pomoči. V Quebradi Seci so z javnimi sredstvi financirali nakup strojev, orodja, semen in - morda še najpomembneje - tudi bivališč za novonastale kmete. "Tu v Quebradi Seci so zgradili 97 hiš, kakšne tri kilometre stran, v naselju Loma del Medio, pa še 37 hiš. Vse so bile ob vselitvi tudi opremljene," je povedal Carlos Tovar, eden izmed tamkajšnjih zadružnikov.

Država je torej vložila ogromno sredstev v zagon podeželja, kako se bo to razvilo, pa ostaja še naprej nejasno. Po začetnem zanosu je število zadružnikov drastično upadlo; mnoga na novo razdeljena posestva ne prinašajo tistega, kar se je od njih pričakovalo; učinkovitost sistema, ki ga država vzpostavlja za predelavo in distribucijo živil, je zaradi slabega poslovanja in tudi propada nekaterih podjetij vprašljiva. Čeprav priznava številne napake, ki se pojavljajo pri izvajanju reform, je Solorzanova še vedno optimistična glede celotnega projekta. "V desetih letih je bilo veliko narejenega. Dodeljeni so bili zemlja, stroji. Tega ne moremo zanikati. Kljub težavam smo napredovali," zatrdi.