Boris Dolničar

"Na območju ljubljanskega predela Ajdovščina, kjer se je od glavne Dunajske (zdaj Slovenske) ceste odcepila Marije Terezije (Gosposvetska) cesta proti Šiški ter Dalmatinova in Sodna (Tavčarjeva) ulica proti vzhodu oziroma osrčju Centra, je bilo vedno zelo živahno.

Poleg kočij in tramvajskih postajališč ter najrazličnejših trgovin in uradov sta k živahnemu utripu tega dela Ljubljane pred slabimi sto leti veliko prispevali tudi gostilna Pri Figovcu in kavarna Evropa," je ob pogledu na tokratni razgledniški motiv jel pripovedovati 79-letni upokojeni pediater, primarij Luka Pintar, dr. med., ki se je rodil na Tavčarjevi 2, od leta 1933 pa ves čas živi na Gosposvetski 1.

Stopnišče "v tla" namesto gostilne

"Zgradba, v kateri je bila vsaj od leta 1876 gostilna Figabirt, je stala na mestu, kjer je zdaj stopnišče v podhod Ajdovščina in hišica Okoljskega merilnega sistema MOL oziroma ploščad, ki meji na Argentinski trg. Za gostilno je bilo veliko dvorišče s hlevi za štirideset konj, kjer so furmani puščali svoje vozove in vprege ter se okrepčali v gostilni, kamor so sicer radi zahajali tudi stari Ljubljančani. Na tem dvorišču je imel v tridesetih letih prejšnjega stoletja mehanično delavnico Jože Kraljič z Iga, ki je pozneje odprl tudi redno avtobusno progo Ljubljana-Ig. Njegov edini sin je metalurg in menedžer dr. Peter Kraljič, ki je leta 1982 postal direktor podružnice ameriškega svetovalnega podjetja Mc Kinsey v Dĕsseldorfu," nadaljuje Luka Pintar.

Gostilna Pri Figovcu je bila znana tudi po tem, da se je v njej leta 1800 kot drugi otrok gostilničarju in podjetniku Mihaelu in njegovi ženi Heleni rodil Prešernov prijatelj, zbiralec ljudskih pesmi in založnik, Andrej Smole, ki so mu leta 1926 na prednji steni odkrili spominsko ploščo. Slednjo je pred rušitvijo rešil arhitekt Jože Plečnik in jo dal vgraditi v obzidje Križank ob Zoisovi cesti.

Ko so sredi prejšnjega stoletja širili križišče na Ajdovščini, so leta 1951 stari Figovec porušili, njegovo ime pa se je preneslo na novo gostišče v pritličju trinadstropne hiše na začetku Gosposvetske ceste, ki jo je leta 1881 kupil veletrgovec Ivan Knez in sem preselil svojo žitno trgovino iz Šiške. Bil je eden prvih narodno zavednih gospodarstvenikov in je leto prej ustanovil Kmetijsko posojilnico za ljubljansko območje, ki je dobila svoje prostore v secesijski zgradbi na vogalu Dunajske ceste in Dalmatinove ulice. Gostilno Figovec zdaj vodi gostinec Dare Simončič, ki v svoji ponudbi z malce nostalgije ohranja tudi njene nekdanje značilne jedi: golaž, vampe in klobase z zeljem.

Jurčič v Evropi

Priljubljeno shajališče Ljubljančanov je bila tudi kavarna Evropa, ki jo je na mestu nekdanje gostilne Pri belem križu leta 1867 po načrtih arhitekta Karla Tietza zgradil trgovec Luka Tavčar. Tu je nekaj časa stanoval urednik Slovenskega naroda, pisatelj Josip Jurčič, pri katerem so se zbirali mladi narodnjaki Fran Šuklje, Josip Vošnjak, Valentin Zarnik, Fran Levec ter Janko Kersnik, ki se je poročil z lastnikovo hčerko Lojzko Tavčar. Kot vidimo na razglednici, ki je bila leta 1915 odposlana brigadnemu peku na območju vojne pošte 325 Franzu Knopu, je tedanja kavarna s svetovljanskim nazivom "Caffe de l'Europe" imela spredaj zaprt prostor in proti cesti dodan vrtni del, ograjen z zelenjem, ki je segal vse do kužnega znamenja sv. Trojice. Kavarna je zatem še večkrat spremenila svojo prednjo stran, dokler je niso ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja zadnjič prenovili in jo pred leti - pod taktirko uglednega ljubljanskega gostinca Luka Lesarja - odprli v malce skrčenem obsegu, a z domiselno ponudbo pijače in hrane v privlačnem kavarniškem okolju.

Na Ajdovščini na srečo malo sprememb

Lepo oblikovan steber z znamenjem sv. Trojice na vrhu iz leta 1844 je dal arhitekt Jože Plečnik ob preurejanju Ajdovščine leta 1932 prestaviti na Kongresni trg pred uršulinsko cerkev.

"Levo od vhoda v kavarno Evropa je bila v času mojega otroštva slaščičarna Novotny in kadar smo bili zelo pridni, smo šli tja lahko po kakšno torto," se spominja naš sogovornik, katerega stari oče, literarni zgodovinar, jezikoslovec in bibliotekar Luka Pintar, se je v Ljubljano priselil iz Hotavelj v Poljanski dolini. Po končanem študiju v Gradcu je najprej poučeval na gimnazijah v Ljubljani (na I. državni gimnaziji, kjer je zdaj OŠ Prežihov Voranc) in Novem mestu, nato je bil skriptor deželne Študijske knjižnice (današnjega Nuka) ter od leta 1909 njen kustos in direktor. Strokovno se je uveljavil predvsem kot prešernoslovec, vključno z izdajo (1900) petsto izvodov "Numerirane krasotne izdaje Poezij doktorja Franceta Prešerna". To je bila hkrati prva slovenska knjiga, ki si jo lahko kupil v prednaročilu.

"Na Ajdovščini se v vseh teh letih na srečo ni kaj veliko spremenilo, le da so v petdesetih letih zgradili stavbo, v kateri je zdaj ljubljansko okrožno sodišče, in Metalkino poslovno zgradbo. Drugih sprememb ni bilo. Pred leti so sicer nameravali pozidati ploščad med Slovensko cesto in Argentinskim parkom, a smo se okoliški prebivalci temu nerazumnemu načrtu složno uprli, tako da je ta ideja zaenkrat zamrla," pravi človek z izostrenim občutkom za opazovanje, ki se je že v dijaških letih zapisal fotografiji in na področju naravoslovne fotografije v petdesetih letih dosegel mojstrstvo, ki ga na Slovenskem uvršča med vodilne ustvarjalce na tem področju.