"Meni so bile stare skakalnice bolj všeč, ker sem na njih zmagoval. Tudi hoja po stopnicah, ker tedaj še ni bilo sedežnic, mi pri 16 letih ni predstavljala posebej velikega napora. Takrat je bilo vse skupaj organizirano bolj po domače, zdaj je zelo profesionalno izvedeno, predvsem pa je za tekmovalce veliko bolje poskrbljeno," dodaja Peterka, ki je leta 1997 kot edini Slovenec doslej zmagal v skupnem seštevku turneje, čeprav so ga hoteli avstrijski prireditelji na finalni preizkušnji v Bischofshofnu sestreliti z vrha tako, da so serijo po njegovem nastopu razveljavili, ker naj bi skočil predaleč.

"Tedaj je bil psihično tako trden, da ga ni moglo zmesti prav nič, čeprav je bil po prekinitvi zelo razburjen, da se mu godi krivica," se spominja Jelko Gros, tedaj glavni trener slovenske reprezentance, zdaj pa strokovni komentator na TV Slovenija. Gros je ob razveljaviti seveda kar s trenerske tribune čez ograjo s kričanjem protestiral pri žiriji, da se nekateri člani še danes spomnijo njegovega izbruha jeze zaradi nešportne poteze. "Prireditelji novoletne turneje so dolgo časa živeli na stari slavi, saj so bili pogoji na nekaterih tekmah drugje po svetu trikrat boljši kot v Nemčiji in Avstriji. Končno so stvari uredili in zdaj so skakalnice med najlepšimi na svetu. Ko sem bil trener, sem imel vselej kepo v želodcu, ki je sedaj, ko sedim za mikrofonom, malce manjša. Razlika je v tem, da zdaj po koncu tekme obrnem list papirja, takrat pa me je bolela glava od slavja ali razočaranja," je slikovit Gros, v dveh obdobjih selektor slovenske reprezentance, zato je na turneji doživljal uspehe in neuspehe, ki pa so bili v primerjavi z letošnjimi dosežki celo super dosežki.

V prvih letih turneje je bilo še veliko romantike, danes je postal skrajno profesionalen posel. Na začetku so skakalci s prizorišča na prizorišče potovali z nočnim vlakom, jedli sendviče in med vožnjo izvajali vragolije, danes se prevažajo z najmodernejšimi kombiji, avtomobili, luksuznimi avtobusi, največji zvezdniki zaradi sodelovanja v televizijskih oddajah letajo med skakalnicami celo s helikopterji. "Ko sem pred dobrimi 20 leti prvič prišel na turnejo, sem bil kar malce razočaran glede na tisto, kaj sem videl na televiziji in sem pričakoval. Tedaj smo sezone začenjali s tekmama v Thunder Bayu v Kanadi in Lake Placidu v ZDA, kjer smo vse reprezentance bivale skupaj v enem hotelu. Na turneji so reprezentance razmetali po različnih hotelih in gostiščih, kar je ostalo še danes, za nameček tedaj ni bilo žičnic ob skakalnicah, ki so smo jih imel na tekmah v Severni Ameriki. Hoja po strmih stopnicah v okornih skakalnih čevljih je bila naporna, še posebej, če si moral hiteti, ker so serijo razveljavili in si tekel še enkrat na zaletišče, kamor si na vrh priplezal preznojen in z visokim srčnim utripom," pripoveduje Matjaž Zupan, ki je turnejo doživel v vlogi tekmovalca (na eni izmed njih si je poškodoval meniskus, ko se je v hotelski sobi sklonil, da pobere pomarančo) in trenerja. Najbolj mu je ostalo v spominu, da je bilo ob njegovem debiju na turneji na štartni listi kar 126 tekmovalcev (danes jih je polovica manj), zato so bili na skakalnici po cele dneve od zore do mraka.

Tekmovalci se šele zadnje desetletje preoblačijo v ogrevanih hišicah, pred tem so to počeli pod milim nebom, zato je okolica skakalnice spominjala na razmetane tabore, saj so na drevesih viseli kombinezoni, bunde, rokavice, kape... "Slovenci, ki so tedaj nastopali še pod jugoslovansko zastavo, smo bili že veliki frajerji, saj smo bili ob Avstrijcih edina ekipa, ki je imela s seboj avtodom, da smo se preoblačili na toplem," se spominja Zupan.

Če so v prvih letih najbolj pogumni skakalci na tekmo šli neposredno izza šanka po burnem silvestrovanju, v zadnjih letih nekateri tekmovalci sploh ne dočakajo polnoči, ker želijo biti spočiti na tekmi. Nekateri odidejo v posteljo, navijejo budilko, da vstanejo opolnoči za voščilo in nazdravijo. "Ker smo razmetani po različnih koncih, tudi ni skupnega silvestrovanja vseh reprezentanc. Vsak se znajde po svoje, če imaš sploh še kaj volje ob napornem ritmu treningov, tekem in selitev. Pripetilo se nam je že, da so nas nastanili v hotel v hribih, do katerega je bil dostop le z gondolo, kar je pomenilo velik logistični zalogaj in izgubo časa," dodaja Zupan in pripomni, da ima turneja še vedno organizacijske spodrsljaje, zato so nekatere ostale tekme boljše organizirane kot preizkušnji predvsem na avstrijskem delu.

Moderna tehnologija je olajšala delo na vseh področjih, a v časih ko še ni bilo računalnikov, mobilnih telefonov in interneta, je bilo veliko več druženja med funkcionarji, trenerji, tekmovalci, novinarji... Marsikatero se je končalo v zgodnjih jutranjih urah s skoki s šanka v telemark.