Kdo je tisti, ki najpogosteje napoti otroka k vam?

Običajno je to pediater ali šolski svetovalni delavec, redkeje pa starši ali celo mladostnik sam. Verjetno se starši še vedno težko odločijo zaradi predsodkov - lastnih ali v okolici -, morda tudi strahu ali celo občutkov sramu ali krivde. Vse to izvira iz družbenih stereotipov in jih ovira pri odločitvi, da poiščejo pomoč.

Kako se spreminja družbena percepcija sprejemljivega vedenja in običajnih razlik med otroki? Temu, kar danes strokovnjaki poimenujete hiperkinetičnost, se je pred tridesetimi leti morda reklo "živahnost".

Gotovo je naš pogled, razumevanje, pričakovanje in sprejemanje določenega vedenja v veliki meri pogojeno s časom in družbeno klimo, v kateri živimo. Ne tako dolgo nazaj je na primer otrok s specifičnimi motnjami branja in pisanja, disleksijo, pač veljal za manj sposobnega, čeprav so to lahko zelo bistri otroci, in so ga vzpodbujali le, da bi čim prej začel delati. Danes je šolanje za poklic in izobraževanje bolj pomembno.

Ne gre pozabiti, da je otroška in mladostniška psihiatrija, pedopsihiatrija, zelo mlada veda. Od začetkov, ko je postalo jasno, da otrok ni pomanjšani odrasli, je minilo komaj sto let. Pri nas jo imamo šele petdeset let, leta 1957 je profesor Lev Milčinski organiziral prvo pedopsihiatrično ambulanto, ki jo je vodila prof. dr. Bazilija Pregelj. Znanja, ki se zelo hitro poglabljajo, nam omogočajo, da veliko bolje poznamo otrokove in mladostnikove razvojne mejnike, psihodinamiko in družinsko dinamiko ter s tem tudi prilagajamo svoje pristope. Lažje prepoznavamo odstopanja v razvoju in težave, ki so bile prej spregledane.

Tako danes večkrat prepoznamo otroka s hiperkinetično motnjo, ki zaradi težav s koncentracijo, impulzivnostjo ter nemirom ne more v celoti razviti svojih sposobnosti, zato težje uspešno nadaljuje šolanje, težje se uresničuje, zaradi impulzivnosti je pogosto manj sprejet med vrstniki in to mu povzroča dodatne čustvene težave in občutek manjvrednosti. Zaradi vsega tega moramo uporabiti vse znanje in tem otrokom pomagati. Z zgodnjim usmerjanjem in pomočjo lahko veliko teh težav omilimo ali celo preprečimo.

Torej zdravljenje?

Moram reči, da je pri nas žal še vedno živa bojazen, da otroka napotimo k pedopsihiatru in mu tudi predpišemo zdravila le zato, da bi imeli z njimi manj dela, denimo v šoli ali doma. Ali pa slišimo: no, saj so bili tudi prej taki otroci, pa so brez posebnih obravnav zrasli. Vendar vemo, da so zahteve družbe (družine, šole) do otrok danes res večje in jim povzročajo dodatne težave, zato jim je treba pomagati. Tu nimam v mislih le psihiatrije, ta je šele na koncu, in tudi za zdravila se psihiatri odločimo šele, ko presodimo, da so potrebna, varna in bodo učinkovita. V mislih imam veliko drugih oblik pomoči. Najprej so tu starši, ki poskušajo otroka ubraniti pred pretiranimi pritiski, potem seveda učitelj, ki ima tudi specifična znanja, da prepozna različne motnje, prilagodi svoj pristop ali pa ga usmeri še k drugim strokovnjakom.

Omenili ste učiteljevo usposobljenost, da prepozna težave. Danes ta znanja dobi med šolanjem, nekoč pa jih je verjetno s prakso, dobri učitelji so, kot se spominjam, zelo dobro uravnavali individualne razlike med učenci.

Gotovo je res, da je poleg znanja vedno še neki individualni delež, nekateri znajo bolj prisluhniti, se otroku prilagoditi, in takšni učitelji so v preteklosti te težave reševali, ne da bi poznali njihova današnja poimenovanja.

Danes se to rešuje sistemsko: po eni strani čim boljša integracija teh otrok, in pri tem ima ravno učitelj, ki to drugačnost prepozna, odločilno vlogo, po drugi strani pa posebna pomoč zunaj pouka. Otroke s hiperkinetično motnjo namreč zmoti vsak šum in dobro je, da imajo možnost, da se odrasli posveti le njim, da mu učitelj prilagodi pristope in da otrok v miru opravi obveznosti. Kadar pa učitelji ne morejo pomagati, jih napotijo k nam. Do nas torej pridejo, kadar gre za izrazitejše čustvene ali vedenjske težave, ki močno vplivajo na življenje otrok in družine, ko se moramo poleg drugih strokovnjakov - psihologov, specialnih pedagogov, socialnih delavcev - vključiti tudi mi.

Je prav zaradi tega, te "zadnje postaje", tabu obiska pri psihiatru pri nas še vedno tako velik?

Verjetno res, ljudje večkrat rečejo, da bi otroka raje peljali k psihologu kot psihiatru. Še vedno so tisti, ki hodijo k psihiatru, včasih označeni kot "nori" ali "neumni". Se mi pa zdi, da je z več informacijami počasi tudi teh predsodkov manj in se vedno lažje obračajo na nas in tudi vedno bolj zgodaj.

Tudi znotraj drugih strok, ki so vključene v pomoč otroku, je včasih slišati, da ima psihiatrija nekako dominantno vlogo, socialni delavci imajo večkrat občutek, da so njihova znanja podcenjena, da medicina še vedno velja za zveličavno znanost.

Mogoče ta občutek izhaja iz tega, da se težave prej rešuje, ko pa nastopi psihiater, se jih zdravi. Sama sicer nimam slabih izkušenj, vendar slišim, da se drugi strokovnjaki včasih čutijo nekako odrinjene. Verjetno moramo tudi sami, znotraj medicine, razmisliti o svojih pristopih, če nehote dajemo takšna sporočila. Sama trdno verjamem, da je ravno timsko delo najbolj pomembno.

Ko sem delala na Psihiatrični kliniki, sem dolga leta delala v timu, kar nam je šele zares omogočilo, da smo lahko videli posameznika in težave res celostno ter imeli možnost najrazličnejših pristopov obravnave. Zadnja leta je zaradi različnih vzrokov tim razpadel, ni pa bil ponovno vzpostavljen. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da sem kliniko zapustila in odšla med koncesionarje.

Tri pedopsihiatrinje, ki smo se odločile za tak korak in delamo povezano na isti lokaciji, se zdaj zelo trudimo, da bi sestavile tak popoln tim: potrebovale bi kliničnega psihologa, specialnega pedagoga in socialnega delavca. To bi bila ekipa, ki bi zagotavljala povezavo vseh vidikov pomoči in celosten pristop k otrokom, mladostnikom in njihovim družinam. Trenutno zaradi določil obsega koncesije žal ne moremo zaposliti specialne pedagoginje ali socialne delavke, zato pri nas honorarno občasno dela specialna pedagoginja, trudimo pa se še tesneje povezovati s kliničnim psihologom, ki je prav tako koncesionar.

Seveda se povezujemo tudi z drugimi strokovnjaki in ustanovami, ki pridejo v stik z otrokom ali družino, a povsem drugače in bistveno bolje bi bilo, če bi se naše delo redno vsakodnevno prepletalo. Zato si zelo prizadevamo za možnost vzpostavitve takšnega tima in močno upam, da bomo ob vseh strokovnih argumentih, ki jih imamo, našli tudi sogovornika, da bo mogoče ponovno vzpostaviti model ambulantne pedopsihiatrične obravnave, ki je pri nas funkcioniral več let in po katerem so se zgledovali celo v tujini.

In tega niti na kliniki ni več?

Na Psihiatrični kliniki je bila Služba za pedopsihiatrijo, ki jo je v letih od 1987 do 1998 intenzivno razvijal profesor Franci Hrastar, obenem pa je vzpostavljal in širil tudi pedopsihiatrično mrežo ambulant po vsej Sloveniji. Sestavljena je bila iz vseh teh strokovnjakov, zraven je bila še višja medicinska sestra. V mentalno higienskih dispanzerjih so imeli popoln tim povsod, ne le v Ljubljani, in ta dostopnost je bila velikega preventivnega pomena. Postopoma pa so te ekipe začeli krčiti, ob upokojitvah niso več zaposlili novih ljudi, in tako je celo na vrhunski ustanovi, kot je klinika, to timsko delo zamrlo.

Ali torej obstaja bojazen, da bodo tudi zaradi prehajanja strokovnjakov med koncesionarje te stvari umanjkale tako v javnih zavodih kot v koncesionarskih ambulantah?

Zame je bila izkušnja na kliniki zelo pomembna, tam sem se naučila, kaj pomeni dobra obravnava. To je bilo torej že vzpostavljeno, pa ni več. In bi moralo biti. Timski pristop je eden od temeljev sodobne psihiatrične obravnave in še vedno poteka na vseh bolnišničnih oddelkih, tako da takšen pristop ne more kar ponikniti. Navsezadnje za to skrbi tudi sam študijski program.

Oba sistema javnega zdravstva, veliki in manjši, imata seveda prednosti in slabosti in jaz sem še vedno optimist ter upam, da se bo dalo tudi zunaj velikih sistemov - torej znotraj koncesijske ambulante - vzpostaviti to, kar strokovni normativi zahtevajo: popoln tim različnih strokovnjakov.

Ko torej otrok pride z napotnico k vam, se začne obravnava. Kako dolgo običajno traja?

Naj povem, da napotnica za nas ni nujna, starši se lahko odločijo in otroka pripeljejo brez posredovanja pediatra, najstniki po šestnajstem letu pa lahko pridejo tudi sami. Morajo se seveda le predhodno naročiti. Obravnave trajajo zelo različno, odvisno od narave težav - od nekaj srečanj do več let. Pogostost obravnav narekujejo vrsta težav in individualne lastnosti otroka ter pristop sam.

Bojim pa se, da tudi nam grozi ekonomska politika, ki že velja v ZDA: v čim krajšem času toliko obvladati simptome, da bo otrok spet lahko dovolj dobro funkcioniral v sistemu, v šoli, na delu, doma. Tam najprej opredelijo motnjo in glede na to zavarovalnica določi število obravnav, na primer osem vedenjsko-kognitivnih terapij. A na srečo so pri nas še strokovno suvereni glede trajanja in načina obravnave. Mi smo zato bolj omejeni s številom pacientov, ki jih lahko sprejmemo, potrebe so namreč zelo velike. Čakalna doba tudi do treh mesecev je v primeru resnih otroških stisk nedopustna, a takšna je žal stvarnost, premalo nas je.

So vaši bolniki vseh starosti?

K nam so lahko vključeni do dopolnjenega devetnajstega leta. Za začetek vključitve opažamo dva starostna vrhova, prvi so otroci, stari sedem ali osem let, kar je verjetno povezano z vstopom v šolo, drugi je od sedemnajstega do osemnajstega leta, to je čas velikega telesnega in hormonskega razvoja, ko se pogosteje pojavljajo in razvijajo različne motnje, kot so čustvene motnje ali pa tudi resnejše duševne bolezni. Ti dve različni starosti zahtevata različne pristope. Zelo pomembna je tudi vključenost celotne družine. Pri mlajšem otroku, katerega vpetost v družino je razumljivo toliko večja, je to še pomembneje.

Zdaj vas bom vprašala nekaj, kar je v zraku, a ni dobro izgovoriti: v kakšni meri so problem starši?

Tako vam bom odgovorila: zaradi tega "pomisleka", ki je v zraku, starši z otrokom velikokrat ne pridejo do nas, sram jih je, včasih jih pesti občutek krivde. Tukaj imajo veliko težo predsodki in prepričanja iz preteklosti, ki jih je žal včasih utrjevala tudi znanost. V zvezi z avtističnimi motnjami je na primer pred desetletji veljalo, da so mame s svojo hladnostjo povzročile otrokove težave v komunikaciji in empatiji. To seveda ni res, toda pomislite, kaj je to tem mamam povzročilo!

Ta primer kaže tudi na težavnost psihiatričnega diagnosticiranja, kjer je le malo reči mogoče znanstveno povsem brezprizivno dokazati, in tudi tam, kjer vemo, do kod sežejo spremembe in jih lahko opredelimo, na primer pri avtizmu, še vedno ne vemo, kje je vzrok za bolezen. Vedno gre za zelo zapleten preplet.

Za mešanico biologije in okolja, družbe?

Da. Del otrokovega razvoja vsekakor sledi biološkim zakonitostim in za otroka je pomembno, da ena razvojna faza sledi drugi. Seveda so individualne razlike, ki so tudi biološko pogojene, toda tudi vplivi okolja, že pred rojstvom, so zelo pomembni. Družina kot primarna enota otrok in staršev je dinamična celota in pomembno je, da vemo, da tudi otrok sooblikuje odnos v njej: že dojenček, ki z nasmehom ali čebljanjem pritegne - ali pa ne - nasmeh staršev, se nauči vzorca in ga na tak način tudi utrjuje. Če je otrok jokav, je odnos težavnejši, starši se odzivajo nanj, na vsakega otroka znotraj iste družine drugače.

Vplivi iz okolja tako vplivajo na razvoj otroka, pa tudi na pojavljanje in izraženost določenih motenj. In potem so tu še izkušnje, ki izvirajo zgolj iz okolja, travmatične izkušnje. Te pri otroku, mladostniku, pa tudi odraslem, ki sicer nima bolezenskih predispozicij, lahko povzročijo prehodne motnje, ker presegajo trenutne zmožnosti obvladovanja, ni pa nujno, da povzročijo dolgotrajnejše težave.

Vprašanje boljših in manj dobrih vzgojnih prijemov pa nam še vedno ostaja, in vsi starši imamo s tem v zvezi nekaj dvomov, verjetno tudi vi?

(smeh) Zaradi svojega poklica nisem popolna, nikakor ne. Zaradi velike razlike v letih med dvema otrokoma imam izkušnjo materinstva v praktično dveh različnih življenjskih obdobjih. Večkrat prepoznam razliko v svojem pristopu. Kot študentka sem imela nekoliko manj časa, ki pa sem ga s sinom preživljala bolj dinamično, v veliko aktivnostih. Sedaj še s hčerko pa imamo bolj dinamično družinsko življenje, ko nas je več. (smeh) Včasih pomislim, kako različne izkušnje bosta imela.

In seveda imate prav, so boljše in slabše prakse in zato mi je všeč koncept dovolj dobrega, ne pa popolnega starša, ki bi nas lahko samo oropal spontanosti. Preverjanje naših vzgojnih prijemov pa se mi zdi zelo pomembno, ker so znotraj družine otroci žal prepogosto izpostavljeni tudi najtežjim zlorabam in najbolj bolečim izkušnjam. Tu imajo zelo pomembno vlogo prav centri za socialno delo, ki to nasilje prepoznajo.

Kako psihiatrija sploh lahko pomaga otroku, ki je zlorabljen?

Zloraba, še posebej, če se dogaja v krogu družine, načne več stvari. Prva je poseg v otrokovo integriteto, druga so načete ali uničene vezi pripadnosti, zaupanja. Manjši ko je otrok, bolj bo terapija, ki lahko traja tudi več let, potekala preko igre, risbe; vsak otrok potrebuje ustrezen način, na katerega lahko izrazi stisko. V nenehni povezanosti z družino ali s skrbniki, če je iz družine umaknjen, se počasi spet gradi njegovo samozaupanje, zaupanje v druge, priuči se strategij obvladovanja stisk.

Se mu bo zloraba kasneje vseeno vračala kot spomin?

Običajno v terapevtski obravnavi govorimo o vsem, kar je doživel, zato ta njegov spomin ni zaklenjen, ni potisnjen, ampak je del njegovega zavednega sveta. Vseeno se spomin v določenih situacijah in obdobjih prebuja, na primer ko ima svojega otroka podobne starosti. Ni pa nujno, da bo takrat spomin še boleč. V vsakem primeru pa velja, da tudi ko z otrokom obravnavo zaključimo, to nikoli ne pomeni, da so naša vrata zaprta. Če ima kakšno drugo stisko, se vrača tudi kasneje.

Za najhujše zlorabe pa je vsekakor bolj od ambulantnega primerno zdravljenje na kliniki, kjer otroke 24 ur na dan spremlja ekipa strokovnjakov.

Se otroci glede spolnih zlorab lahko lažejo? To vas sprašujem zato, ker to na vse številnejših sodnih procesih trdijo osumljeni storilci.

Kadar otroci opisujejo stvari, ki jih ne morejo poznati, če niso bili v stiku z njimi, si jih ne morejo izmisliti. Enako bi rekla tudi za najstnike, ker je obenem tudi malo verjetno, da bi sami sebe izpostavljali na tak način. Naš sodni sistem je še vedno tak, da ovadba pomeni zaslišanje, sodne obravnave in izpostavljenost.

Kaj pa psihično nasilje, ki ga starši počnejo z "najboljšimi nameni"?

Težava teh pritiskov je, da jih ne izvajajo le starši, ampak celoten šolski sistem. Ta na primer določa, da se mora otrok pri enajstih letih odločiti, kaj bo počel v življenju. Pri tem se mora odreči vrsti stvari, ki ga veselijo, a mu ne prinašajo točk za vpis v srednjo šolo. Prevečkrat je tako spregledan njihov čustveni razvoj, socializacija, ceno za te primanjkljaje pa plačamo kasneje, ko imajo lahko otroci resne težave.

Najstnik okoli enajstega leta vsa ta "zunanja" pričakovanja že zelo ponotranji in postanejo njegova lastna pričakovanja ali celo zahteve do samega sebe. Pri dekletih se to pogosto manifestira skozi motnje hranjenja, ki jih je vedno več, dekleta so do sebe pretirano zahtevna, perfekcionistična, želijo si le najboljših rezultatov. Pri fantih se stiska pogosteje manifestira kot upor, ki pa ravno tako prinaša velike stiske in čustvene motnje - depresivnost, ker se ta boj prenese navznoter, v resnici se borijo tudi proti svojim ponotranjenim pričakovanjem.

Verjetno laiki lažje prepoznamo nasilništvo kot pa na primer depresijo?

Drži, da smo bolj pozorni do otroka, ki je moteč, tudi k meni bo na primer otrok z vedenjskimi težavami prišel bistveno hitreje kot pa tisti s čustvenimi motnjami, ki je tih, za okolico nemoteč. A to ne pomeni, da nima velikih težav, mogoče še večje, ker jih sploh ne prepoznamo, da bi mu jih lahko pomagali reševati.

So nočne more tak znak?

More so zelo običajne od tretjega do petega leta, po navadi pri bistrih otrocih, ki čez dan intenzivno sprejemajo zunanje in notranje dražljaje, ki jih predelujejo še ponoči. Najpogostejše more se pri dečkih in deklicah razlikujejo, punčke naj bi se bale nečesa, kar bo prišlo izpod postelje, fantje pa vdora od zunaj, na primer skozi okno. Ti arhetipski strahovi naj bi bili evolucijski, povezani z dejstvom, da so bile ženske na drevesu, moški pa jih je spodaj varoval.

Zanimivo je, da se takšni arhetipi ohranjajo, ne glede na vse biološke in kulturne spremembe. Tak je tudi primer reakcij na nevarno situacijo, ki sta bili v pradavnini dve in sta aktivirali celo telo: boj ali beg. Danes nam ti dve možnosti nič ne pomagata. Če me ta intervju spravlja v stisko, je ne morem kar ucvreti skozi vrata ali pa planiti po vas. (smeh) In ravno zato, ker nimamo na voljo našim situacijam primernih reakcij, se naša stiska spremeni v stres.

Nočne more, ki so izrazitejše, pogoste in v drugih razvojnih obdobjih, lahko kažejo na stisko ali že tudi razvijajočo se duševno motnjo.

Kako je z današnjo vlogo očeta in matere?

Položaj moških in žensk v družbi in družini je drugačen kot nekoč, o tem ni dvoma, očetje vse bolj prevzemajo tudi skrb za najmlajše otroke, od katerih so bili nekoč umaknjeni ali odrinjeni. Še vedno pa se mi zdi, da je za otroka dobro, da ima izkušnjo dveh specifičnih vlog, četudi ni nujno, da se vežeta na spol: na eni strani to, kar so nekoč zagotavljale le matere, se pravi vprašanje otrokovega ugodja, zavetja, nežnosti, varnosti, na drugi strani aktivnost, radovednost do okolice, ekspanzivnost. Otrok potrebuje oboje.

Ali imate vtis, da so danes starši pretirano zaščitniški?

V vsakem obdobju so različni vzorci starševstva. Morda imate do neke mere prav, res pa je tudi, da se ne odločamo samo na osnovi tega, česa je naš otrok zmožen, in mu zaupamo, ampak moramo upoštevati tudi nepredvidljive dejavnike okolja. Na primer: kdaj in koliko bo lahko sam hodil po mestu ali vozil avto, je odvisno tudi od prometa, danes je več in hitrejših avtomobilov… Ne želimo preveč tvegati, moramo pa mu dati tudi možnost razvoja samostojnosti, da se postopno znajde in zna tudi sam zaščititi.

Sicer pa bi glede zaščite rekla takole: največ je otroci potrebujejo v rani dobi in včasih je ravno takrat ne dobijo, morda zato, ker se starši bojijo, da bodo otroka razvadili, češ, naše babice so šle pri šestih že za pestrno. Tak otrok potem to zaščito zahteva kasneje. Pri večjem otroku pa gre lahko pretirana zaščita v škodo razvoja osebnosti, samostojnosti, izkušenj, ki jih enostavno ne more dobiti v okviru varnega doma. Potrebna je torej nenehna presoja. To pomeni, da moramo tudi starši sami prenesti del strahu in otroka vzpodbuditi, ne pa da mu zaradi lastnega miru odrekamo samostojnost in zaupanje, da bo ravnal pametno. Kadar tega ne zmoremo, verjetno predvsem ne zaupamo niti sebi niti svoji vzgoji.

A tukaj moram dodati še nekaj: naši starši so imeli bistveno več časa, popoldneve so imeli proste in so se lahko ukvarjali z otroki, bili doma in čas preživljali z njimi. Tudi kadar niso česa skupaj počeli, so otroci vedeli, da so jim na razpolago, če jih bodo potrebovali. Danes je tega časa manj, deloma zaradi delovnika, deloma zaradi številnih otrokovih dejavnosti, in straši s tem zaščitništvom na neki način izražajo prav ta slab občutek, da niso dovolj z otrokom.

Če se še nekoliko povrneva k medikaciji, ta očitno ni le medicinsko vprašanje, ampak tudi stvar družbenih pogledov na odstopanja, saj na primer v ZDA otrokom množično predpisujejo zdravila, ritalin na primer.

Ritalin je stimulans, ki pri hiperkinetični motnji poveča zmožnost in dolžino koncentracije ter olajša obvladovanje impulzivnosti. Kolikor poznam razmere v ZDA, imajo zaradi zdravstvene politike res bistveno manj možnosti za celostno in poglobljeno obravnavo težav v razvojnem obdobju in morda hitreje predpišejo le zdravila. Pri nas so razmere še vedno bistveno drugačne, dostopnost terapije je večja in zato nikakor ne gledam na predpisovanje zdravil kot na posledico družbenih pritiskov.

In tako gre denar v farmacijo namesto v šolstvo ali zdravstvo. Znanost često igra precej sporno vlogo: nenehno bombardira javnost z novimi in novimi "spektakularnimi" zdravili in odkritji, na primer s tistim, da imajo otroci iz deprivilegiranih okolij manjše kognitivne sposobnosti, kar je desničarska politika vedno uporabila kot argument proti socialni politiki.

Eno so znanstvena dejstva, drugo interpretacije. Veliko raziskav je potrdilo manjše kognitivne sposobnosti deprivilegiranih otrok zaradi manjših možnosti in vzpodbud za njihov razvoj. Če jim to prinaša stigmo, češ da so s tem dokončno ujeti v svoj krog, je to slabo. Če pa je ta ugotovitev temelj za socialno, šolsko in zdravstveno politiko, potem je to dobro. Na tak način namreč postane jasno, da je treba takemu otroku primanjkljaje nadomestiti z družbenimi inštrumenti. Nekdo, ki izgubi službo, ki nima denarja za preživetje in ima čustvene stiske, se bo verjetno težje pogovarjal ali se podal v igro z otrokom, in tak otrok bo imel manj možnosti za razvoj svojih sposobnosti.

Znanstvena odkritja so zato le delček, uporabljati bi jih morali v povezavi s spoznanji z družboslovnega področja. Velikokrat se zgodi, da znanost tudi potrdi kakšna prepričanja ali predpostavke, ki so v družbi že uveljavljene. Tisto, kar verjamemo, bomo tudi bolj slišali, in če znanost to potrdi, bomo še toliko bolj zadovoljni. Če nekaj že tako in tako težko sprejmemo, nas tudi znanost ne bo prepričala.

Tako se je dogajalo tudi z razumevanjem otrok: dokler so jih potrebovali za delovno silo, je veljalo prepričanje, da so majhni odrasli. Šele ko je bilo odrasle delovne sile dovolj, se je lahko sprejelo, da imajo otroci druge potrebe, začeli so jih postopoma vključevati v šolo itn. To se je dogajalo v 19. stoletju, to ni tako daleč nazaj…

Znanost je torej potrdila nekaj, kar je industrijska revolucija prinesla družbi. Ali ne kaže ravno to na odvisnost "neodvisne" znanosti?

No, nekaj raziskav je bilo že prej, a se jih ni ne slišalo ne upoštevalo.

Nekatere kulture ne poznajo enakih mejnikov kot naša, ne poznajo pojma otroštva, pubertete, mene…

Da, nekatera indijanska plemena na primer ne poznajo pojma mladostništva, le pojem otroka in odraslega. Te in podobne razlike ravno kažejo na to, da gre v veliki meri za družbene konstrukte.

To velja tudi za bolezni, mar ne? Ima naš čas specifične patologije?

Podatki kažejo, da je bil v šestdesetih letih glavni vzrok za vključitev v pedopsihiatrično ambulanto nočno mokrenje, kar zdaj sploh ni več delo psihiatra, ker se s tem ustrezno ukvarjajo že pediatri. Kasneje so več simptomov prepoznali kot nevrotično motnjo, danes pa jih prepoznamo tudi kot depresivnost. Slednje v preteklosti pri otrocih sploh nismo prepoznavali in smo jih včasih obravnavali tudi kot zgolj vedenjske težave. Pojavnost in prepoznavanje psihotičnih motenj pa se v tem času nista povečala, kar pomeni, da je bila diagnostika ustrezna. V preteklosti nekaterih motenj še niso prepoznavali, kasneje so povezali določene simptome med seboj in jih tako opredelili, kar je omogočilo tudi ustreznejše prepoznavanje in zdravljenje. Ko se to zgodi, imamo vtis, da se je neka motnja naenkrat pojavila in da njena pogostost narašča - tako je bilo na primer z motnjami hranjenja. Še en tak skok je doživel avtizem, ki je vse bolj raziskan, prej so otroka z blažjimi oblikami obravnavali le kot malo svojskega.

In kje so po vašem največje šibkosti oskrbe za otroke?

V Sloveniji je še vedno premalo pedopsihiatrov, predvsem pa se mi zdi nujno ponovno vzpostaviti omenjene time. Naslednji korak, ki ga bo treba narediti, je več specifičnih programov za različne motnje in razvoj dnevnih centrov ter seveda vključevanje teh otrok v šole, bodisi običajne ali s prilagojenimi programi. Le tako jim bomo omogočili, da premagajo težave in se lahko bolje soočijo s svojo prihodnostjo.