Klifa, na vrhu katerega levo od nas kot kakšna matrona sedi cerkev sv. Jurija z morda največkrat upodobljenim cerkvenim turnom v Sloveniji, je v resnici vse manj; erozija je naredila svoje. Tudi pot, ki je pred desetletji tik ob morju vodila iz Pirana v Fieso, počasi izginja.

"Žurer in faca"

Priljubljeni župnik, za katerega je v Piranu slišati, da je "žurer in faca", me sprejme v karirasti srajci z zavihanimi rokavi. Med pogovorom kasneje večkrat pomislim, da je to več kot primerna oprava za župnika. Med vsemi štirimi sogovorniki, s pomočjo katerih odkrivam, kaj pomeni biti duhovnik v Sloveniji ob izteku prvega desetletja 21. stoletja, ima najmanj skupnega s stereotipno podobo katoliškega dušnega pastirja. Morda zato, ker je Mediteran tako blizu.

Besed ne izbira, govori hitro, s širokimi primorskimi oji in eji, čeprav je mladost preživel na ajdovskem Colu. Kadi strastno; ko zazvoni telefon - in zvoni kar naprej - ne pritaji glasu. Odločen in odprt človek.

Predmeti, s katerimi je opremil prostore v lepo obnovljenem župnišču, razkrivajo umetniško in ahasversko dušo. Fotografije avstralske pokrajine je obesil na stopnišče; iz kataloga izvem, da je imel že osem samostojnih fotografskih razstav, posnel pa je tudi kratki film o opusteli rojstni vasi Kanji Dol. Na omari v dnevni sobi stoji moderen novomašniški križ od prijatelja Zmaga Modica, na pisalni mizi vlada majevska boginja plodnosti iz lapisa lazulija, v kotu se boči steklena Sveta družina Mire Ličnove.

"Umetnost in vera sta si zelo blizu, oboje se dogaja na polju presežnega," mojemu pogledu sledi župnik Bajc. Piran, mesto umetnikov in arhitekturnokrajinski biser, je torej župniku na kožo pisano mesto? "Hja, zadovoljen sem, težko bi bil kje drugje, ampak... lahko pa ni." Nato mi pripoveduje, kako je prišel v Piran.

Potem ko je v Ljubljani končal bogoslovje, bil kaplan v Tolminu in Postojni in na rimski Gregoriani magistriral iz sakralne umetnosti, fotografije in filma, ga je poklical koprski škof Pirih. Ali bi šel za župnika v Piran, ga je vprašal. Za razmislek mu je dal tri dni. "Za mnenje sem vprašal kolege duhovnike. Vsi do zadnjega so mi rekli 'samo v Piran ne hodi'. Za razliko od mene so namreč dobro vedeli, kaj pomeni biti župnik v pastoralno tako težavni župniji."

Župnika vprašam, kaj je to pastoralno težavna župnija. Gospod Bajc mi razloži: "V Piranu je avtohtonega prebivalstva samo za vzorec, velika večina je priseljencev, največ iz Istre, Zagorja, Međimurja, pa tudi iz Bosne, Dalmacije, Kosova; katoliški Albanci so na primer že desetletja v Piranu zlatarji, muslimanski pa slaščičarji. Še vedno je čutiti protiversko nastrojenost iz 50. let, ko so v Piran prihajali ljudje, ki so bili po volji tedanji oblasti. In vsi so ohranili svoje verske prakse in tradicije." Med 4000 prebivalci je okoli 1200 katolikov, rožni venec pa se v Piranu moli vsaj na deset načinov. Svoj vpliv ima tudi Istra s svojo pogansko magičnostjo.

"Ko blagoslavljam velikonočne dobrote, potrebujem vseh deset še aktivnih cerkva, vse so polno zasedene, bognedaj, da bi kdo zamudil žegnanje. Kot da bi bilo ljudi strah prekletstva. Ko mašujem ob navadnih nedeljah, sem vesel, če se na vseh treh mašah zbere 140 ljudi." Kot pravi gospod Bajc: k maši pridejo, "če so fajn razpoloženi in če so vremenski pogoji idealni".

Piran ni Las Vegas

Poleg tega se iz za življenje nič kaj udobnega mesta ljudje odseljujejo. Luknje sicer polnijo vikendaši, a ti v mestu ne živijo. "Jaz pa nočem, da Piran postane mesto muzej, to je mrtvo mesto. Želim si, da mesto utripa, se razvija, živi kot skupnost."

To je precej težavna naloga. Pa ne zato, ker se različne etnične skupnosti ne bi razumele med seboj. S tem nimajo nobenih težav. "Ko delimo pomoč pri Karitasu, nas vera prav nič ne zanima, tudi po Miklavževa darila so lahko prišli vsi piranski otroci." Gospoda Bajca zanima nekaj drugega - kako ustvariti homogenost, tako na mestni kot na župnijski ravni.

"Težava je v tem, da ni dovolj ljudi, ki bi Piran čutili kot svoje mesto: mesto, na katero so ponosni, ker so ga gradili njihovi nonoti. Ko imam na primer idejo, da bi brez pomoči dragih mojstrov s krajani vsaj korce sam zmetal s stare strehe, sam obsedim na njej." Cerkva z neprecenljivimi kulturnimi zakladi, ki jih je treba obnavljati in ohranjati, pa je v Piranu deset.

Župnik Bajc se ne da malodušju. Za začetek je sokrajanom, občinarjem s posebnim poudarkom, povedal, da ga prav nič ne zanima, ali je kdo veren ali ne, in ustanovil društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija Piran. Prirejajo koncerte - v Portorožu jim je karte prodajala tajnica borčevske organizacije -, zbirajo denar. Ljudi poskuša povezati v skupnost tudi z obujanjem starih tradicij. Denimo tako, da gredo s čolni v povorki iz Pirana v Strunjan - pozabim ga vprašati, ali je imel Fellini kaj zaslug za to - ali pred božičem s svečami od cerkve do cerkve, v katerih postavijo prav posebne, moderne jaslice. Naredijo jih povabljeni domači in tuji umetniki. Letos se je kar trlo ljudi.

Ponosen je tudi na pastoralno-kulturni dom, ki raste na notranjem župnijskem dvorišču. Letni oder so že naredili; poleti je s pomočjo Avditorija prikazal štiri filme. Prihodnje leto, upa, jih bo vsaj osem, "dobrih, kvalitetnih filmov, ne hollywoodskega kiča". Potihem pove, da se zna zgoditi, da bo poleti prišel v Piran sloviti španski režiser Almodovar. Ima neke zveze.

Župnik Bajc mora misliti na denar, brez tega ni nič. Na župnijskem dvorišču bo zato imel tudi prireditve za turiste. Ti prihajajo z vsega sveta, veliko tujcev, od Kalifornije do Švice, župnik Bajc tudi poroči. So poroke tudi lep denar? "Pa kaj še. Piran ni Las Vegas, za cerkveno poroko, ki uradno stane 22 evrov, je treba zbrati ogromno dokumentacije. O vsem se je zaradi jezika treba tudi vnaprej uskladiti. Mnogi turisti se mi nato za trud prav lepo zahvalijo..."

In hotelirji, ki imajo od Pirana otipljivo korist? "Ti bi se morali bolj zavedati, da Piran ni turistična kulisa, ampak mesto, ki propada." Če bi hotel na primer za sanacijo klifa pod župniščem pridobiti evropska sredstva - oboke pod cerkvijo so rešili z denarjem islandsko-norveško-liechtensteinske fundacije -, potrebuje najprej projekt z vsemi potrebnimi študijami. "50.000 evrov je to med brati. Kako jih bom zbral? Nimam pojma, brez občine seveda ne bo šlo." Bo dala kaj koprska škofija? "Naša škofija je naga in bosa," mi finančno perspektivo svoje župnije razloži župnik Bajc.

Za gospodinjo ni denarja

Ko župnik Bajc govori o sebi, se nič ne pritožuje. Njegova plača, tako kot plače vseh duhovnikov, znaša okoli 450 evrov. Ta denar dobi tako, da vsak dan, z izjemo nedelj, opravi mašo, ki jo nekdo plača. Tarifa je enaka po vsej Sloveniji: za mašo dobi 17 evrov. Denar od mašnih darov, od pogrebov, krstov in porok gre za druge stvari. Ko ga vprašam, ali ima gospodinjo, se zareži. "Kje pa imam denar zanjo." Na toplo malico hodi v Staro gostilno. Tam sreča ljudi z občine, sodnije, ribiče... "in se vse zmenimo, pa še sam ne jem". Da bi ga kdaj kdo povabil domov, pa se redko zgodi. Se počuti kdaj samega, je odpoved partnerstvu, družini velika žrtev, ga vprašam. "Vsaka odločitev je težka. Človek ni nikoli stooodstotno gotov, da se je prav odločil. Tudi tisti, ki se poroči, najbrž ni do konca gotov, da svoje odločitve ne bo kdaj obžaloval."

Ko se pogovarjava o celibatu, ženskem duhovništvu, zakramentih za ločence, je moj sogovornik predvsem za to, da se o teh stvareh pogovarjamo tudi v Cerkvi. Sam meni, da celibat morda ni nujno potreben, v Cerkvi so navsezadnje dolgo zmogli brez njega. Tudi duhovnice si zna sam prav dobro predstavljati, a to ne pomeni, da bi jih morali uvesti kar čez noč. "To so zahtevna kulturna, teološka in antropološka vprašanja, pomembno pa je, da o njih govorimo. Morda se bliža čas za tretji vatikanski koncil..."

Glede splava, evtanazije in eksperimentov z zarodnimi celicami pa je župnik Bajc neomajen: "Kdo bo branil tiste, ki se ne morejo sami braniti, če ne Cerkev?!" Ko razmišlja o splavu, poudari, da ve, da prepoved splava ni rešitev, "toda koliko bolečih izkušenj, obžalovanj za vse življenje bi preprečili, če bi nosečim ženskam v stiski bolj stali ob strani?! Namesto tega jih pošljemo delat splav." Spolne zlorabe duhovnikov obsoja, z mano se, kot pravi, popolnoma strinja, da bi morali duhovniki svoje nauke tudi živeti, ne le razglašati, kajti "na črnem se vsak madež pozna".

"Toda zakaj nikoli nihče ne reče, da so vsi policisti švercerji, če koga dobijo pri prepovedanem početju, duhovniki pa smo hitro kar vsi počez obtoženi pedofilije?" Ali tudi nanj legajo kakšne nezaslužene sramote? "Če se družim pretežno z moškimi, tvegam, da me obtožijo, da sem homoseksualec. Če sem v družbi z ženskami, me oženijo. Če sem preveč z otroki, sem pedofil, če sem sam, sem pa čudak. Povejte mi, sem sploh lahko čisto normalen duhovnik?"

Za 34-letnega radovljiškega župnika Andreja Župana je med farani slišati, da je kul in za štose. Ko obisku z Dnevnika v varčno ogrevanem župnišču kuha kavo, deluje samozavestno, skoraj razposajeno. Človek bi rekel, da mu je dobro v njegovem poklicu. Duhovnik je sedmo leto, četrto leto je župnik, zadnji dve leti v Radovljici. Za duhovniški poklic se je odločil, da bi "naredil nekaj dobrega za ljudi, ne zato, da bi se valjal po cerkvenem bogastvu", pove s previdno odmerjenim ščepcem cinizma.

Za župnika Župana (nomen est omen z napako?) je pri njegovem poklicu ena najlepših stvari maševanje. "To je najvišja oblika molitve, ki ti da energijo, ki te napolni z mirom in veseljem." Preden je postal duhovnik, je močno prosil Boga, da bi mu pomagal, da ne bi nikoli maševal naveličano. "To mi uspeva," pravi; za enega od svojih uspehov si šteje, da je ljudi pri maši vedno več in da mladi pridejo k maši tudi med tednom. Res je, priznava, lepše je maševati pred polno cerkvijo, a izziv je tudi ena sama stara mamka. "Se mi je že zgodilo, da sva bila pri maši dva, jaz in ena gospa. In sva lepo odmaševala."

Z dolžino maše ne pretirava, pri pridigah se potrudi. Za neko Slomškovo nedeljo si je pripravil pridigo v arhaičnem jeziku, pridigal je s prižnice kot v starih časih. In ko je nekoč razlagal simboliko križev, je vzel mikrofon in med pridigo zaokrožil po cerkvi. Ljudje so bili kar malo šokirani. "Veste, togost ni samo v Cerkvi, kot nam radi očitajo, togost je tudi v ljudeh. Mnogi težko prenašajo novosti. Po mojem pa ni nič narobe, če se v cerkvi kdaj tudi nasmejemo."

Največji in morda najtežji izziv so za Andreja Župana mladi, tako polni strahov, z družinskimi, šolskimi problemi. Želi si, da bi vsi imeli tako lepe spomine na leta odraščanja, kot jih ima sam. "Naš ježiški župnik, Peter Zakrajšek, nam je bil kot oče, pri verouku smo bili krasna druščina, z veseljem sem ministriral, enako lepo je bilo tudi kasneje v mladinski skupini." Po končani srednji lesni na Aškerčevi v Ljubljani zato ni kaj dosti pomišljal, vpisal se je naravnost v bogoslovje.

Ko govori o vzgoji in potrebi po sodelovanju med Cerkvijo in starši, si pomaga s prispodobo daljnogleda. "Jaz vidim otroke od daleč, starši od blizu. Kar vidim sam, morda starši spregledajo, in obratno." Kako vzgaja župnik, ga vprašam. Ali pridige zaležejo? "Tudi jaz jih nisem maral kot otrok, ne vem, zakaj bi jih današnji otroci. Moraliziranje ni pravi način. Otroci potrebujejo nekoga, ki se pogovori z njimi, jih posluša in pove svoje mnenje. Nikoli jih ne obsojam. Povem jim tudi, da je Bog dal vsem svobodno voljo. Na njih je, da se odločijo - prav ali narobe."

Tudi k verouku jih ne sili. Na starše, ki ne pridejo nikoli k maši, svoje otroke pa pošiljajo k verouku zato, "da bi imeli vse narejeno", je kar malo nejevoljen. Otrokom dajejo slab zgled, učijo jih preračunljivosti in dvoličnosti. Pri verouku - pride jih okoli 160, kar ni prav veliko - je pozoren na to, da otroke vedno vpraša, kaj oni mislijo o tem ali onem.

O učiteljih in ravnateljici radovljiške osnovne šole, s katero se ni nikoli srečal, ne reče nič slabega. Občutek imam, da je zavestno zadržan. Povsem jasno je, da mu ni prav, da imajo popoldanske aktivnosti vedno prednost pred veroukom, "ker so si na šoli pač nekaj izmislili". In tista šolska nepopustljivost... "Na dan, ko so se otroci pripravljali na birmo - saj veste, tedaj so na vrsti likanje, ličenje, pripravljanje - so morali po štempelj v neko kočo. Ali res zahtevam preveč, če pričakujem od šole nekaj razumevanja? Otroci se seveda ne morejo preklati na dvoje, zato sam vedno prvi popustim." Kot mati, pomislim, ki otroka prepusti drugi, ko kralj odloči, da ga je treba presekati na dvoje.

Ko ga vprašam, kako živi, s širokim nasmehom pove, da mu nič ne manjka. "Vsaj dotlej, dokler ne bo treba plačevati alimentov," se pošali. Hrani se "več kot dobro". Trikrat na teden pride v župnišče gospodinja, ki pospravi in skuha, ob sobotah je pri šolskih sestrah, "ki so moja tukajšnja družina", ob nedeljah pa pri faranih, ki ga povabijo na kosilo. "Tako imamo bolj pristne stike. Čeprav nisem zahteven in ne pričakujem kraljevske pojedine, se ljudje vedno zelo potrudijo, kar se, kot vidite, žal pozna," se opravičujoče potapka po rahlo preokroglem trebuhu. Tudi avto ima povsem soliden, pravi, škodo z velikim prtljažnikom, v katerem je vozil kapne, rjuhe, odeje poplavljencem v Železnike. A polovico denarja za avto so prispevali starši.

Slovenci radi malo hlinimo

"Četudi bom kdaj zbral denar za boljši avto, star audi denimo, si ga zagotovo ne bom privoščil, ker bi bil takoj v zobeh. Tega ljudje ne odpuščajo, to je tako slovensko." Ampak fovšija gor ali dol, ali je po njegovem lepo in prav, da se škof vozi s športnim mercedesom, pa čeprav je podarjen in iz druge roke? Ali sodi tak avto k podobi duhovnika? Gospod Župan z odgovorom nekoliko okleva. Ne, ne sodi, ampak najpomembnejše vprašanje pa to tudi ni, mi da vedeti. O nadškofu Rodetu, ki je bil v slovenskih medijih "zasačen" v takšnem avtomobilu, ima vseeno zelo visoko mnenje.

"Bil je pravi nadškof za svoje obdobje - neposreden in jasen. Mnogi ljudje so, to drži, godrnjali, ampak to je spet tako tipično slovensko. Pri nas je treba vse povedati zadržano, pa čeprav pri tem malo hlinimo. Prijatelji, ki so bili na obisku v ZDA, so mi povedali, da v Ameriki ostaneš lačen, če rečeš na obisku 'hvala, ne bi, sem sit'. Pri nas te obvezno še trikrat vprašajo, preden na koncu vesel privoliš." Sicer pa mu gre govorjenje o cerkvenem bogastvu na živce. Nič nima čez kritiko, "kritika mora bit'", a naj bo konstruktivna. Ko ljudje govorijo o cerkvenih gozdovih, malokdo pove, da pomenijo le tri odstotke vseh slovenskih gozdov. In ko se govori o cerkvenih bogatunih, se ne pove, da duhovniki opravijo ogromno neplačanega vzgojnega, karitativnega in še kakšnega dela in da, na primer, umrejo brez svoje hiše ali druge lastnine.

Kako bi odraslemu, izobraženemu človeku, ki se čudi temu, da lahko nekdo pri zdravi pameti veruje v nebesa in pekel in večno življenje, razložil bistvo vere; kaj je za Andreja Župana Bog. Naš sogovornik se zamisli. "Zame je Bog neskončna ljubezen, v pridigah vedno ponavljam, da se Bog kaže v odnosih do soljudi. Mnogi, ki imajo verne za malo prismojene, ne uvidijo, da obstaja velika razlika med vero otroka in vero odraslega človeka. Veste, meni se ni prikazala Marija, ki bi rekla, pojdi, Andrej, za duhovnika. Vero si človek oblikuje postopoma. Sicer pa mislim, da jo imamo vsi, ki se čudimo življenju okoli nas, v sebi. Ali je človek nastal iz opice, ni pri tem prav nič pomembno; da je nad nami Bog, je treba čutiti in verjeti."

Bi v Cerkvi ali cerkvenem nauku kaj spremenil? V dogme se ne vtika, za to so drugi poklicani, pravi. Celibata pa ne bi odpravil. Seveda bi bilo "fajn" imeti ženo, ampak če bi bil razpet med družino in duhovništvom, bi zanemarjal ali eno ali drugo. Ženske kot duhovnice? "Ravno zadnjič sem rekel, da razumem Jezusa, da ni posvetil žensk za duhovnice. Ampak ne bom povedal, zakaj. Sploh pa mislim, da so ženske določene za to, da so matere. A ni to nekaj najlepšega?"

Seveda, in nekaj najlepšega je biti oče, ga poskušam izzvati. Andrej Župan se ne da. "Ampak mati nosi otroka devet mesecev pod srcem." Da, in marsikateri je zato devet mesecev slabo, izzivam dalje. Župnik se teatralično razjezi: "Ali slišite vi to?" se obrne k fotoreporterju. Potem se zresni: "Jezus je bil na zadnji večerji z apostoli, za sodelavce si je torej izbral može. Žene zato niso nič na slabšem. Marija je odličen primer tega."

Dobro večinoma ostane neopaženo

"A vi niste s tega sveta? Saj veste, internet?" Najprej ne doumem in še naprej vzhičeno buljim v tri velika oljna platna. Pariz, impresionizem, Antoine Blanchard. Potem mi potegne: platna niso prava. Takšne so kitajske reprodukcije za 30 evrov, mi smejoč se pojasni 45-letni pater Mari Osredkar, asistent pri katedri ljubljanske TF za osnovno bogoslovje in direktor Frančiškovega študentskega doma, ko se pogovarjava v podstrešnih prostorih samostana ob ljubljanski Plečnikovi cerkvi.

Njegova soba je prostorna in lepo urejena. Kljub preprostemu pohištvu - večinoma ga je zbil sam - deluje uglajeno in izbrano. Slednje najbrž zaradi kakšne tone knjig, med katerimi je zelo veliko francoskih naslovov. Da gre za frančiškana, pričajo oljna podoba sv. Frančiška na steni (še ena kitajska reprodukcija) in značilne, lepo prelakirane skrinje, v katerih so patri svoje skromno premoženje prenašali pred 50 in več leti.

Kaj pomeni biti frančiškan danes, ga vprašam. "Biti zavezan preprostosti in biti nenavezan na osebe in stvari. Tako si svoboden, ob izpolnjevanju dolžnosti seveda." Zelo veliko mu pomeni bratsko življenje frančiškanov; v samostanu v Šiški jih živi pet. "To je moja družina," poudari.

Samostansko življenje ga je očaralo že pri rosnih 15 letih. Po drugem razredu kamniške gimnazije - tam je prebival v frančiškanskem konviktu zato, da bi se lahko nato vpisal na bogoslovje - je za 365 dni odšel v noviciat v Novo Gorico. Prve zaobljube je naredil že pri 17 letih, duhovnik je že 20 let. Kot osmošolca, se spominja, ga je bilo celo malo sram misli, ki mu ni dala miru - da si želi postati duhovnik. Ko ga je mama vprašala, ali je kaj na tem, saj je začel hoditi k maši vsak dan, jo je odpravil s "koza neumna". Celo na elektrotehniško srednjo šolo se je najprej vpisal, da bi se izognil "sramoti". Ni pomagalo, odločitev je počasi dozorela in nikoli je ni obžaloval. Nasprotno, lepo je biti duhovnik, pravi, čudovito je ljudem oznanjati evangelij.

Kaj je Bog za patra Marija? Ga je mogoče doumeti, je mogoče priti do vere tudi po poti razuma? "Seveda lahko prideš do Boga tudi tako, a to še ni vera, to je filozofija. Jaz imam o tem, zakaj človek veruje, nekoliko drugačno predstavo." Za patra Marija je človek bitje odnosov. "Odnos z bližnjim je človekovo prvo izkustvo trascendence, tistega, kar človeka presega. Odnosa ne moreš čisto razumeti, le izkušaš ga lahko. Zato pravim, da človek stopa v svet presežnega preko odnosov, in da je človek religiozno bitje zato, ker je človek odnosov. Zakaj govorimo o krizi vere? Po mojem zato, ker so v krizi naši odnosi, ker so ti tako poplitveni, ker hodimo drug mimo drugega, ker človeku ne znamo več reči ti."

Pa so bili naši odnosi res kdaj boljši? Ob vseh vojnah, ob vsem sovraštvu? "Včasih smo si znali vzeti več časa drug za drugega," je prepričan pater Mari, "v družini, v šoli, v službi. Nekaj bomo tu morali storiti. Ne moremo se kar sprijazniti, da je toliko ljudi samih in osamljenih, da družine razpadajo ali pa sploh ne nastajajo." In dodaja: "Bolj ko bodo naši odnosi pristni, bolj bo človek religiozen, kajti ko človek išče bližnjega, išče Boga."

Je potemtakem bližje Bogu nekdo, ki se nima za vernega, a zna in hoče vzpostaviti pristne odnose s svojimi bližnjimi? "Da. A tak človek se po mojem ne zaveda, da s tem ko išče drugega, išče Boga." Pa mu zato kaj manjka, ker se tega ne zaveda, vrtam. "Tega ne bi rekel. Poznam čudovite ljudi, ki se trudijo biti verni, pa jim to ne uspe. Vera je tako kot življenje dar, v njej se znajdeš, ko rečeš Bogu ti. Sam sem vesel, da mi je bilo to bogastvo podarjeno."

Pater Mari je tisto, čemur v Cerkvi rečejo človek s karizmo. Govori z žarom, ki ni igran, in idealizmom, ki je danes redka dobrina. Vsak dan vstane ob petih, trikrat na dan z brati moli. Vmes je treba postoriti ogromno, pravi. Skrbi za 66 študentov in študentk v študentskem domu, ima verouk, skupine za odrasle, predava na fakulteti, mašuje, piše (zelo odmevne) pridige. Kuhati mu ni treba, za to imajo kuharja, sam, če je treba, pomete cerkev, okoplje vrt. Živi skromno, a dobro, pravi.

In veliko projektov lahko uresniči, ljudje so zelo radodarni. Ko je leta 2004 dobil predračun za orgle, ga je "kap": 100 milijonov takratnih tolarjev. Leta 2008 orgle stojijo. Ljudje so prostovoljno prispevali dobrih 400.000 evrov. "Si predstavljate, vse na prostovoljni osnovi?" je odkrito ponosen.

Tudi o letih študija v Parizu pripoveduje s ponosom in navdušenjem. Rode, Stres, Ocvirk, Kovač, Petkovšek, našteva. Slovenski duhovniki, ki so tako kot on lahko izkusili širino francoske katoliške misli. "V Parizu smo dihali drugačen, bolj svoboden zrak kot naši kolegi v dogmatičnem Rimu. In nihče od nas ni pustil duhovništva..."

Frančiškani so kot redovna skupnost pri svojem delu popolnoma samostojni, le za pastoralno delo so odgovorni škofom. Je zadovoljen z nadškofom Uranom, ga vprašam. Ne, kritičen je do njegovega vodenja SŠK. Škof Uran ne spregovori takrat, ko bi moral. "Nadškof Rode je morda imel prešibek diplomatski 'filter', toda Uranov je pa premočan," pribije.

Ko se pogovarjava o duhovniških stranpoteh, je tako kot vsi drugi sogovorniki prizadet zaradi "neznosnega generaliziranja". "Seveda je hudo, ko izvemo, da je bil duhovnik obsojen zaradi spolne zlorabe. Tako kot javnost njihovo početje obsojamo. Ampak saj nismo vsi duhovniki 'pedofili in pedri'. Kaj vse se piše o nas na spletu, človek ne more tega niti brati! Tisto, kar opravimo dobrega, pa največkrat ostane neopaženo."

Na primer odlični Trubarjev simpozij v Rimu ali delo dobrodelnih ustanov, na primer Servisa dobrote mladih, ki deluje v okviru Frančiškovega študentskega doma, ali delo misijonarja Petra Opeke. Ko je nedavno prejel visoko cerkveno odlikovanje, tega mediji še opazili niso, se jezi pater Mari. A ne glede na tovrstne tegobe je prepričan, da si je izbral čudovit poklic.

Rekli so mi študent delavec

Ko se iz Pirana v dežju pripeljem v Cirkulane, še ne poznam mračnih skrivnosti te odmaknjene haloške vasi: zgodbe o nesrečnem župniku, ki si je življenje vzel v domači cerkvi, in o nesreči, zaradi katere so se Cirkulane znašle v časopisu - svinja je nekemu moškemu odgriznila penis. Kljub temu me je tistega večera, malo pred božičem, zeblo od tišine in samotnosti. Kljub božično razsvetljeni cesti. Ogrela sem se šele v prijazni kmečki kuhinji, kjer mi je 83-letna župnikova gospodinja postregla z vročo kavo in slastno makovo potico.

Emil Drev, župnik župnije Sveta Barbara, se ne pritožuje. Če bi ga nadrejeni premestili - v Cirkulanah je od leta 1973 -, bi odšel, toda tu ga hočejo in potrebujejo. Ko se je pred leti pokazala priložnost, da gre, so ga tako dolgo prepričevali, da je ostal.

Petinšestdesetletnega župnika so mi priporočili kot globokega, pristnega in obenem preprostega človeka, ob tem pa še kot tistega, ki ima "tam zgoraj" dobre zveze. Pred leti je namreč prebolel raka na glasilkah, potem se je vanj zaletel mulec, ki je preizkušal očetov BMV; iz kome se je zbudil šele po nekaj dneh. Pred nedavnim pa se mu je grdo zakomplicirala še operacija na srcu: zaradi zdravil mu je odpovedal slušni živec. Še zdravnik mu je rekel, da ima pri "onem" protekcijo. Gospod Drev misli, da sta pomagala optimizem in zaupanje v Boga.

Za razliko od drugih naših sogovornikov je potreboval kar nekaj časa, da je ugotovil, kaj bi rad počel v življenju. Ko je v začetku 60. let komaj 15-leten prišel v Ljubljano - rodil se je v vasi Kočno ob Ložnici -, se je zaposlil in ob delu končal realko, kasneje s privarčevanim denarjem še gimnazijo. V Delikatesi je kot trgovec vztrajal pet let, na čas samoupravljanja pa nima slabih spominov. Z direktorjem Francijem Ukmarjem se je odlično razumel. "Dokler bo moja čistilka dobivala tako bedno plačo, se bom vozil s fičkom, je rekel Ukmar in svojo obljubo tudi držal."

Ker je bil mladi Drev v podjetju zelo aktiven, si je prislužil vabilo v ZK. A vleklo ga je drugam in pri tem ga ni nihče spotikal. Da si je lahko plačal teološki študij, je bil nekaj časa tudi gastarbajter v Nemčiji. "Rekli so mi študent delavec," se spominja Drev.

Od 2300 duš v župniji jih pride k maši kakšnih 200, kar je precej manj kot na Ptujskem polju. A kaj, ko so v teh odročnih krajih ostali le še "dedeki in babice", tu se pač težko živi. Župnik Drev deli usodo svojih ljudi, plačilno sredstvo v Halozah so tudi naturalije. Kot vsi drugi poudarja tudi on: "Nič hudega mi ni, dobro živim. Če mi slučajno ostane kaj denarja, ga dam tistim, ki ga potrebujejo, če ga meni zmanjka, poprosim prijatelje za pomoč."

O svojih prijateljih duhovnikih govori z veliko toplino. "Za konec tedna se vidimo, slišimo se skoraj vsak dan. Oni so moja družina, brez njih bi najbrž postal čuden," se smeje. Skupaj gredo na koncert, v teater ali na potovanje. Dobre stike ima tudi s šolo. "Ko so šli nekoč v Ljubljano v Opero, so me povabili s sabo na izlet. Neizmerno sem užival, glasbo imam zelo rad." Brez težav se z vodstvom šole zmenijo tudi za urnik. Najprej ga naredijo na šoli, nato župnik vpiše ure verouka; tega se nato vsi držijo. K verouku pa hodijo praviloma vsi otroci.

Nekoč je sicer imel primer deklice, ki je hodila k verouku tako rekoč inkognito, saj še krščena ni bila. "Kaj sem hotel, saj je nisem mogel odgnati." Zgodba se je končala tako, da je deklica prepričala starše, da so jo dali krstiti. "Še zdaj se spomnim očeta, kako ponosno je stal ob njej." Tudi Drev z velikim veseljem govori o popravljenih strehah, novih orglah in rešenih cerkvicah v svoji župniji. Nekaj denarja za te namene je priteklo tudi iz denacionalizacije, občina kaj da, a brez prispevkov krajanov ne gre. "Sto evrov na družino tu ni mačji kašelj, a ljudje dajo. Čutijo, da je to njihovo." Nekaj malega mu pomagajo tudi na škofiji; ker zaradi sluha težko uči, plačajo kateheta. Glede vprašanj, ki jih načenjajo liberalnejši duhovi v Cerkvi, se izreka v skladu z uradno doktrino.

"Ko postaneš duhovnik, vzameš določene stvari v zakup. Vsaka organizacija, tudi Cerkev, potrebuje neki model, neke okvire. Nanje sem pristal. Sicer pa sem najprej kristjan, potem šele duhovnik. V tej službi ne vztrajam zato, ker je to lepo, ampak zaradi idealov. Bog je življenje," je odločen Emil Drev.