Sezona zaenkrat poteka perfektno. Bi sploh lahko dosegli kaj več?

V dosedanjem delu sezone smo res naredili vse, kar je bilo potrebno. Predvsem smo se, kar se da dobro, pripravili na tekme lige prvakov, v kateri sicer nismo začeli najbolje, a smo, hvala bogu, visok poraz v Trentu hitro pozabili. Spodrsljaji se pač lahko dogajajo in mi smo ga na srečo doživeli na pravi tekmi, na kateri nismo bili v vlogi favorita. Najbolj pomembno je, da nismo grešili na tistih dvobojih, ki smo jih morali dobiti. Predvsem na zadnji tekmi v Franciji smo naredili ogromno delo.

Zagotovo ste zadovoljni tudi s svojimi igrami. Kako bi jih ocenili?

Dobro, a sam pravim, da je vedno lahko boljše. Pri vsem skupaj mi pomagajo tudi izkušnje, pri svojih letih pa v dogovoru s trenerjem na kakšnem treningu tudi manj intenzivno vadim. Trener me razume, sam pa mu zaupanje vračam na tekmah in mislim, da vsaj na tistih, ki so bile zares pomembne, še nisem razočaral. Seveda pa je bilo pri vsem skupaj najbolj pomembno to, da sem se na sezono dobro fizično pripravil. Poleti sem si po dolgem času privoščil dopust, da sem se dobro regeneriral, nato pa sem se s trenerjem in manjšo skupinico igralcev, ki ni imela reprezentančnih obveznosti, odlično pripravil in rezultati tega dela se zdaj kažejo.

Tudi poškodbe vas letos pustijo pri miru...

Tu pa tam se sicer prikrade kakšen manjši problemček, a zaenkrat nič hujšega. Pri tem moram poudariti, da imamo v klubu odličnega fizioterapevta Marka Šercerja, ki hitro poskrbi za vse težave. Z njim že dolgo sodelujem, tako da me odlično pozna in ve, kdaj in kako je potrebno reagirati.

Mar po tretji zmagi v ligi prvakov pred januarskima zadnjima tekmama rednega dela razmišljate tudi o tem, da bi zasedli eno izmed dveh mest najboljših drugouvrščenih moštev, s čimer bi bili na žrebu parov osmine finala postavljeni za nosilce?

To je sedaj zagotovo naš glavni cilj. Za kaj takega moramo v gosteh premagati Dunaj, kar bi bilo najbrž že dovolj, zadnja tekma s Trentinom pred domačimi gledalci pa bo nato prava poslastica. Če bi nam uspelo pred žrebom zasesti mesto nosilca, bi nam bilo v osmini finala precej lažje, saj bi se izognili najboljšim klubom v Evropi, zagotovo pa ne lahko, saj gre vendarle za elito lige prvakov.

Vam v ligi prvakov v tej sezoni kaj prav pridejo izkušnje od lani, ko je blejski klub prvič nastopili med evropsko elito?

Zagotovo! Ve se, da smo imeli lani težko skupino, tistih šest tekem, preko katerih se nam ni uspelo uvrstiti v drugi del tekmovanja, pa nam letos pride zelo prav. Predvsem ne počnemo enakih napak, izredno pomembna pa je bila gostujoča zmaga v Franciji, s katero smo zrušili še eno oviro. Vsi sicer govorijo, kako je letošnja skupina lažja od lanske, a ne smemo pozabiti, da gre za ligo prvakov in je zato govoriti o lahkih tekmah malce nerealno.

Po koncu sezone vam z blejskim klubom poteče pogodba. Mar to pomeni slovo, boste kariero nadaljevali tu, kje drugje...?

Pogovori o nadaljevanju sodelovanja so že bili. Jasno je, da nimam želje oditi stran, saj je ta klub v najtežjih trenutkih kariere zame naredil ogromno. Še posebej to velja za gospoda Hermana Rigelnika, ki je poiskal najbolj sposobne ljudi, da so mi lahko pomagali, zato bom, če bomo prišli do skupnih zaključkov, ostal na Bledu. Zagotovo pa se to ne bo zgodilo pod vsako ceno, da ne bo zdaj izpadlo, kot da odgovor ponujam že vnaprej. A če bo vse normalno, lahko nekaj časa še igram, sploh zaradi tega, ker se bom poleti znova odpovedal reprezentanci in odbojki na mivki, vsemu predvsem zaradi tega, ker nočem tvegati poškodbe in želim vse sile usmeriti v klub, ki mi je tako zelo pomagal.

Verjetno pa vam misli malce že uhajajo na obdobje po koncu kariere. Kakšne so vaše želje in načrti?

Na Obali s skupinico zanesenjakov delamo na določenih projektih, povezanih z odbojko na mivki. Ta šport ima namreč po našem mnenju v Sloveniji lepo prihodnost, saj imamo cel kup odličnih igralk in igralcev, ki pa nimajo pravih pogojev in škoda bi bila, če nekdo z njimi ne bi delal skozi celo leto. Na Obali zato računamo, da bi postavili pokrit teren za igranje odbojke na mivki, vse skupaj pa naj bi se zgodilo v obdobju štirih let. Načrti se že delajo, a se je treba zavedati, da so za kaj takega potrebna ogromna sredstva.

Bi danes, ko veste, kako je potekala vaša kariera, v njej kaj storili drugače, vam je za kaj posebej žal?

Zagotovo bi prej "zbežal" v tujino, kjer bi lahko hitreje napredoval, s tekmovalnega vidika pa obžalujem poraz v finalu lige prvakov leta 2000 proti Trevisu (z nemškim klubom Friedrichshafen, op. p.). Na tisti tekmi res nisem igral dobro in za to mi bo verjetno žal celo življenje.

Pred časom ste v nekem intervjuju izjavili, da je odbojka pri nas zapostavljen šport. Zakaj menite, da je tako, kaj bi bilo potrebno spremeniti?

Potrebujemo več promocije. Lep zgled je lahko naš klub ACH Volley, ki v promocijo vlaga ogromna sredstva in na tak način poskrbi, da se govori o odbojki, veliko pa z rezultati nato prispevamo tudi igralci. Odbojkarska zveza je s sredstvi precej omejena, zato bo potrebno doseči nek odmeven rezultat, da bi se na ta način spromovirala tudi reprezentančna odbojka. Potem bo zagotovo vse lažje. Sicer pa tista moja izjava ni bila namenjena kritiki medijev, saj je položaj odbojke razumljiv. Nepošteno bi bilo, da bi se primerjali z rokometaši, ki so bili drugi na evropskem prvenstvu, ali košarkarji, ki so dosegli nekaj odmevnih rezultatov. Da bi dobili boljši položaj, bomo morali najprej kaj doseči.