Temeljne človekove pravice in temeljna ustavna načela nimajo samo tako imenovanega negativnega statusa. Država ni odgovorna samo v primerih, ko s svojimi aktivnimi ravnanji vanje neposredno posega in jih krši. Njena dolžnost zatorej ni samo vzdržati se posegov v temeljne pravice in načela, jih "pustiti pri miru".

Temeljne pravice in načela imajo tudi pozitivni status. Vzpostavljajo politično odgovornost in pravno obveznost države, da z aktivnimi ukrepi zagotovi njihovo kakovostno pravno zaščito in omogoči njihovo učinkovito uresničevanje v družbeni praksi. Med njimi imajo socialne pravice in ustavno načelo socialne države poseben pomen. Država ima pravno zavezujočo in pravno iztožljivo dolžnost, da stori vse, kar je v njeni moči ali kar je mogoče od nje razumno pričakovati, da bi zagotovila najvišjo možno stopnjo zaščite teh pravic in načel ter učinkovitosti pri njihovem uresničevanju. S političnimi programi, z zakonodajo in s "pravno politiko". Končno pa z vzpostavitvijo celotnega družbenega sistema pravil, organov in institucij.

Preskromno udejanjanje pozitivnih obveznosti države

Ta doktrina se v ustavnem pravu imenuje "doktrina o pozitivnih obveznostih države". Slovenska ustava jo na primer celo izrecno določa v 5. členu. Dnevna politika pa prepogosto ni uglašena s to doktrino. Slovenska sodišča imajo zanjo premalo posluha. Tudi med pravniki ta doktrina ni pogost predmet njihove raziskovalne, publicistične ali drugačne poklicne pozornosti. Poskusi njenega uveljavljanja pred sodišči so redki, ko pa se že zgodijo, pred rednimi sodišči niso najbolj uspešni.

Slovenska sodišča so na primer potrebovala celo nekaj desetletij več kot strasbourško sodišče, da so uveljavila tako elementarno in učbeniško pravno stališče, kot je tisto, da ni treba posamezniku dokazovati, da so ga policisti med njegovim pridržanjem na policiji pretepli, pač pa mora policija dokazati, da ni povzročila njegovih poškodb. Ali da pritožbene komisije zoper delo policije pač ne morejo sestavljati policisti. Ali da je država objektivno in odškodninsko odgovorna, če njen pravosodni sistem ustvarja velike sodne zaostanke. Ali da država krši ustavo, če ne sprejme zakonodaje, ki je pogoj za uresničevanje določene ustavne pravice. Vse to je del omenjene doktrine.

Prav pri socialnih pravicah je odgovornost države še nekoliko bolj poudarjena in posebna. Na eni strani namreč te pravice v največji meri in najbolj neposredno zadevajo prav državljane, na drugi strani pa ustavne določbe o teh pravicah pogosto niso le abstraktne, pač pa imajo tudi programski značaj. Ustava, ki že v 2. členu opredeljuje državo kot "socialno", na primer v 50. členu govori o pravici do "socialne varnosti", v 66. členu o "ustvarjanju možnosti za delo in o njegovem varstvu", v 72. členu pa o "skrbi države za varstvo zdravja in zdravega življenjskega okolja". Vse te ustavne garancije potrebujejo konkretizacijo svoje vsebine. Pozitivna obveznost države pa v tem oziru pomeni, da mora imeti država izdelan dober politični program, kako bo sistemsko zagotovila kar najbolj kakovostno zaščito in uresničevanje teh pravic in načel v praksi. Sprejeti mora pravno pravilno in učinkovito zakonodajo, s katero uredi določeno socialno področje. Odgovorna je za kakovost celotnega sistema zaščite, nadzora in uresničevanja teh pravic in načel.

Če država tega ne stori, krši ustavo na podoben način, kot če bi posamezniku neposredno kršila neko drugo ustavno pravico. Država je objektivno odgovorna za vzpostavitev in kakovost sistema socialne države in za njegovo pravilno in učinkovito delovanje. Njena ustavnopravna odgovornost zato tudi ne zadeva le neposrednih razmerij med posamezniki in državo. Z zakonodajo in s sistemom institucij mora skrbeti tudi za zaščito ustavnih pravic, svoboščin in načel v razmerjih med posamezniki!

Od zdravja do delavk v tovarnah

To doktrino lahko neposredno povežemo tudi z drugimi aktualnimi družbenimi vprašanji. Država mora imeti prepričljiv program za varstvo duševnega zdravja. Sprejeti mora kakovostno zakonodajo s tega področja in vzpostaviti učinkovit sistem preventive in pomoči. Enako velja za sistem splošnega zdravstvenega varstva. Država je objektivno odgovorna za dolge čakalne dobe in za dolge vrste v zdravstvenih ustanovah. Tudi za pomanjkanje učinkovitih postopkov za ugotavljanje odgovornosti zdravniškega osebja za napake pri delu in za varstvo pravic oškodovancev. Enako velja za pravno in sistemsko ureditev vprašanj, ki zadevajo invalide, Rome, istospolne partnerje, starše samohranilce, otroke, športnike, mlade izobražence itd.

V primeru delavk in delavcev v tovarnah je (socialna) država odgovorna za vzpostavitev pravnega sistema, ki zagotavlja učinkovit nadzor nad spoštovanjem pravic in interesov delavcev ter hitre, enostavne in cenovno nizke postopke za uresničevanje njihovih pravic in za reševanje njihovih pritožb. Biti mora uspešna pri preprečevanju mobinga. Zagotoviti mora učinkovito varstvo najbolj ogroženih skupin delavcev, enostavno iztožljivost in hitro izplačljivost socialnih prejemkov in pokojnin ipd. Ne nazadnje pa je odgovorna tudi za primere, ko si menedžerji in direktorji izplačujejo visoke nagrade in odpravnine, hkrati pa socialno najbolj ogroženim delavcem ne izplačajo dolgov ali jih celo odpustijo.

Država je v omenjenih primerih odgovorna na podoben način, kot če v primeru kaznivega dejanja ne izvede kazenskega pregona storilcev, ali če žrtvam in svojcem ne omogoči učinkovitega in hitrega postopka za uveljavljanje odškodnine, ali če ne prepreči cenzure svobodnega izražanja v medijih, ali če ne zagotovi učinkovitega sistema pogojnih odpustov iz zapora, ali če ne zagotovi učinkovite prometne varnosti na najnevarnejših prometnih odsekih itd. Še in še bi lahko naštevali.

Če in ko država sprejme ustrezne programe in zakonodajo oziroma ko se trudi za vzpostavitev dobrega sistema na katerem koli področju družbenega življenja, se ni zgodila njena dobra volja, državljanom ni ničesar podarila, nikakršne nadstandardne skrbnosti ni zagotovila. Država je samo uresničila svojo nujno, ustavno in pozitivno obveznost. Enako velja na primer za gradnjo avtocest, ki nikakor ne pomeni nadstandardne storitve države, kot se je nedavno in malce neposrečeno izrazil prometni minister.

Povečanje, ne zmanjševanje zahtev

Od države upravičeno pričakujemo in terjamo večjo skrbnost in izpolnjevanje pozitivnih pravnih obveznosti. Še posebno na socialnem področju. Tudi redna sodišča in upravni organi bi morali imeti do doktrine o pozitivnih obveznosti države odgovornejši odnos. V tem času in oziru bi bila lahko vloga pravnikov med družbeno najpomembnejšimi, če bi jo spremljali prizadevanja za univerzalizacijo te doktrine in odločnost pri njenem uveljavljanju.

Varstvo socialnih pravic in odgovorna socialna politika nista vzrok za nastalo stanje družbenega sistema. Prav neuspešnost na tem področju, prenizka stopnja demokratičnosti in prevelike neenakosti v družbi so glavni vzrok skrb zbujajoče sedanjosti in črnih napovedi za prihodnost. Potreben je znaten dvig stopnje socialne odgovornosti na strani politike in kapitala. Ustavo, ljudi in človekove pravice je treba jemati bolj resno. Posamezniku kot osebi in njegovemu dostojanstvu je treba zagotoviti prednost pred dobičkom. Politične zahteve v smeri socialnosti, demokratičnosti in enakosti je treba krepiti. Pozitivne spremembe sistema se ne bodo zgodile z žrtvovanjem ali zamrznitvijo socialne države, lahko pa se zgodijo prav z njeno znatno okrepitvijo.

Dr. Andraž Teršek je ustavni pravnik, sourednik revije Revus in raziskovalec na Primorskem inštitutu za naravoslovne in tehnične vede v Kopru.