V 57. členu pravilnika o pogojih, ki jih mora izpolnjevati grozdje za predelavo v vino, dovoljenih tehnoloških postopkih in enoloških sredstvih za pridelavo vina ter pogojih glede kakovosti vina, mošta in drugih proizvodov v prometu, namreč piše: "Aromatizirana pijača na osnovi vina je pijača, ki je pridelana iz enega ali več različnih vin in je aromatizirana z naravnimi aromatičnimi snovmi oziroma zelišči, katerih uporaba je dovoljena v skladu s predpisi, ki urejajo arome. Vinu za pripravo aromatizirane pijače predhodno ne sme biti dodan alkohol. Vino za pripravo aromatizirane pijače mora imeti volumenski delež dejanskega alkohola najmanj 7 % in največ 14,5 %. Delež vina, ki se uporablja pri pripravi aromatiziranih pijač na osnovi vina, mora biti v končnem proizvodu najmanj 50 %. Primera aromatizirane pijače sta kuhano vino in vinska bovla s sadjem." Na 63. obletnico bombardiranja Beograda, torej 6. aprila 2004, sta se pod tako zapoved podpisala tedanji minister za kmetijstvo mag. Franci But in minister za zdravje dr. Dušan Keber.
Po dosegljivih virih bi kuhano vino lahko bilo napitek, ki so si ga izmislili v Evropi, natančneje v osrednji Evropi, čeprav podatek, da je do zdaj najstarejšo omembo kuhančka najti v listinah iz leta 1420, ki so pripadale dotičnemu grofu Johannu IV. iz Katzenelnbogna v Nemčiji, te evropocentristične predpostavke vendarle ne potrjuje dovolj, da si ne bi privoščili vsaj kanček rezervnega suma, da so vino prvi kuhali kje drugje oziroma kdo drug.
Glavna hipoteza o nastanku zvarka govori o tem, da so ljudje na tak način "popravljali" pokvarjeno vino, vendar pa je veliko vprašanje, s čim so ga popravljali ali dišavili v 15. stoletju. Sploh če upoštevamo, da so bistvena začimba pri nas znane različice kuhanega vina nageljnove žbice oziroma klinčki, ki so cvetni popki dišečega klinčevca. To drevo je namreč doma na Moluških (Dišavnih) otokih, ki so del indonezijskega otočja, prvi Evropejec, ki je tjakaj stopil šele leta 1512, pa je bil Portugalec Francisco Serrao. Nizozemski in angleški trgovci so tja prišli kasneje, medtem ko je bila nizozemska Vzhodnoindijska družba ustanovljena šele leta 1602. Odišavljenega s klinčki bi ga Evropejci v 15. in 16. stoletju torej stežka pripravljali in pili, seveda pa so bile na voljo druge ideje, kot na primer med in domicilne dišavne zeli, ki jih je bilo prav tako obilo. Vedelo se je tudi za cimet, ki so ga poznali že Rimljani.
Izhodiščna različica kuhanega vina, kakršno na stojnicah v teh dneh ponujajo v Sloveniji, je sestavljena iz približno enakih deležev vina in vode, obvezni so še sladkor in klinčki, medtem ko so drugi dodatki, kot na primer limonini krhlji, cimet, kanček čaja in še kaj, pač stvar posebnih afinitet pripravljavca. Dobrodošlo je, če je vino dobre kakovosti, prav tako pa tudi, če ga je za en delež več kot vode. Ker so dobički pri kuhanem vinu tradicionalno visoki (cena kozarčka na ljubljanskih stojnicah se giblje okoli dveh evrov), ga pripravljavci, če ga pripravijo iz manj kakovostnega vina, dosladkajo, takisto ga pa poskušajo popraviti, če so bili iz takšnih ali drugačnih vzrokov nepazljivi in so ga prevreli. V tem primeru je vino izgubilo alkohol, njegov okus pa je plehko prazen oziroma naravnost porazen. Tudi zato je kuhano vino najbolje kuhati v velikih količinah.
Zavoljo klinčkov, ko pijemo kuhanca, torej pijemo kolonialno pijačo, pijačo, ki je takšna, kot je, lahko nastala samo tako, da so evropski kolonizatorji pokorili ljudstva in ozemlja onkraj oceanov. Je pa zanimivo, kako je v teh poosamosvojitvenih letih iz domače ponudbe zimskih pijač izginil grog. Vsaj za okus pisca teh vrstic je grog v primerjavi s prenekaterikrat glavobolotvornim kuhanim vinom bistveno boljša pijača, ki tudi povzroča vedrejše razpoloženje.
