Ob 10. uri se odpre trgovina, kjer si lahko tudi ljudje, ki jim po plačilu najemnine in elektrike ostane le 200 do 300 evrov za preživetje, kupijo osnovna živila in življenjske potrebščine. Tu čaj stane 30 centov, jogurt 20 in mleko prav tako. Tistega dne je bila sladka smetana zastonj. V omejenih količinah je vsak dan zastonj tudi kruh.

Kar nekateri vržejo v smeti, nahrani reveže

Za upokojenko Anne Marie to pomeni, da si sem ter tja lahko privošči tudi luksuz, napolitanke manner za nekaj centov ali pečenko divjega prašiča s kruhovim cmokom, ki je po nekem sprejemu ostala catering podjetju in jo je Anne Marie tega dne uspelo spraviti v svojo nakupovalno košaro za en evro.

Toda Anne Marie gre še dobro, njeni otroci so se postavili na svoje noge in skrbeti mora le zase. Enainštiridesetletna Christine je mati samohranilka, pred tremi leti jo je okvara hrbtenice stala službo, od tedaj je brezposelna in edina, ki skrbi za svojega 12-letnega sina. Ko je pred časom v šoli povprašala za formular, da bi zaprosila za denarno pomoč pri financiranju šolskega izleta, je za hrbtom zaslišala "ah, also ein Aso-Kind", opazko, ki je njenega sina potisnila med asocialne otroke. Zato v šoli njen sin nikoli ne pove, kje njegova mati kupi jogurt za njegovo malico.

Socialni market v Neustiftgasse je tretji te vrste na Dunaju. Poslovanje sloni na podmeni, da imajo nekateri nečesa preveč in bi lahko to podarili tistim, ki imajo vsega premalo. V dokumentarnem filmu We Feed the World avstrijskega režiserja Erwina Wagenhoferja lahko vidimo, da Dunaj dnevno zavrže toliko kruha, kolikor ga Gradec poje. Četrtina odpadkov v dunajskih smeteh so živila, ki so še zapakirana in primerna za zaužitje. V socialnih marketih ponujajo blago, ki je ostalo proizvajalcem kot presežek, je v poškodovani embalaži ali pa mu je potekel rok uporabe, vendar je še užitno. Skratka blago, ki bi ga bilo nemogoče prodati v običajnih trgovinah.

Podjetja, ki takšne izdelke dobavljajo socialnim marketom, računajo, da jim bo ta gesta dvignila družbeni ugled, zato so med njimi tudi velike in znane korporacije. Hkrati si prihranijo stroške: socialna trgovina s svojim kombijem pri njih pobere podarjena živila in s tem razbremeni proizvajalca skrbi, kako jih zavreči v skladu s predpisi.

Cene izdelkov v socialnem marketu se gibljejo od 30 do 50 odstotkov pod običajno diskontno ceno, nekateri izdelki so občasno tudi zastonj. Alkohol in tobačni izdelki v trgovinah za socialno šibke niso na voljo, olje, margarina ali salame se le redko znajdejo na policah, zato ta živila med kupci veljajo za posebno trofejo.

V socialnih marketih lahko nakupujejo le ljudje, ki dokažejo, da so potrebni te oblike pomoči. Da bi dobili izkaznico, ki jim omogoča nakupovanje v takšnih trgovinah, morajo predložiti potrdilo o stalnem bivališču, dokazilo o dohodku (ali o tem, da ga nimajo) in osebni dokument. Zgornja meja, do katere so ljudje še upravičeni do nakupovanja v socialnih trgovinah, se giblje od 800 do 900 evrov mesečno, pri dveh članih gospodinjstva od 1100 do 1200 evrov, za vsakega otroka pa se dvigne še za 70 do 100 evrov. Upravičeni pa niso le tisti, ki imajo tako nizke dohodke, temveč tudi tisti, ki jim fiksni stroški, najemnine ali odplačevanje kreditov poberejo večino dohodkov. Na teden lahko v takšnih trgovinah nakupijo za 30 do 35 evrov blaga - s tem se izognejo temu, da bi nekdo odšel domov z desetimi čokoladami po 10 centov in bi drugi ostali brez.

6000 izkaznic v prvih treh mesecih

Sem ter tja revščina načne poštenje in ljudje pod srajco ali v otroškem vozičku odpeljejo tudi kaj mimo blagajne, pravi 29-letni Alexander Schiel, ki je letos spomladi odprl prvo socialno trgovino na Dunaju v okrožju Favoriten. Toda Schiel ve, kaj je stiska, njegova mati živi z minimalno pokojnino. Sam se je, ko je pustil službo na računalniškem oddelku dunajske borze, zavzel za to, da se tistim, ki v kriznih časih niso zmožni preživetja, vsaj malo olajša položaj.

Trgovine za socialno šibke je spoznal na avstrijskem Koroškem, tam so leta 2000 prvo odprli v Celovcu. Tudi v drugih avstrijskih deželah takšne trgovine obstajajo že dlje časa, v Linzu so ji dodali še SOMA-kavarno, kjer je mogoče zajtrkovati za 10 in kositi za 40 centov.

Da so tudi v avstrijski prestolnici ljudje potrebni take pomoči, so pokazale številke. Po treh mesecih od odprtja prve trgovine na Dunaju so za nakupovanje v trgovini izdali kar 6000 izkaznic, v naslednjih mesecih so na Dunaju odprli še dve takšni trgovini. Fritz Aichinger z dunajske gospodarske zbornice, ki je skupaj z Zvezo industrialcev podprla projekt, meni, da bi Dunaj potreboval največ osem do deset takšnih trgovin. Ne zato, ker ne bi bilo dovolj pomoči potrebnih, temveč zato, ker jih darovalci ne bi mogli napolniti.

SOMA (Sozialmarkt) Österreich & Partner je krovna organizacija, društvo, ki pod svojo streho združuje 20 takšnih trgovin po vsej Avstriji. Ideja je prišla iz Združenih držav Amerike, kjer so v šestdesetih letih ustanovili banke brezplačnih živil, prek katerih so podarjena živila razdelili med socialno šibke. Leta 1993 je ideja prek združenja Deutsche Tafel e.V. zaživela v Nemčiji, v Avstriji so jo kasneje spremenili le toliko, da živil ne delijo več brezplačno, temveč zanje zahtevajo neki minimalni znesek.

"Če imajo ljudje občutek, da so odvisni od miloščine, dobiva njihov položaj še povsem drugačen obraz, in s tem, da lahko to, kar potrebujejo, kupijo, jim vrnemo vsaj malce dostojanstva," pravi Walter Feninger, vodja socialne trgovine v spodnjeavstrijskem St. Pöltnu.