Na prireditvi Kajakaš leta 2008 v Novi Gorici, kjer je njegov matični klub Soške elektrarne proslavil tudi 60 let delovanja, je bil črnolasec Lovro osrednja zvezda večera, na katerega je predsednik Kajakaške zveze Slovenije Marko Kryžanowski kot podeljevalec nagrad zamudil pol ure, a se obiskovalci v nabito polni dvorani za bogato obloženimi mizami niso pritoževali, ker jih je s prepevanjem zabavala visokorasla Manca Špik. "Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom imel enkratno sezono, v kateri se je zgodila kopica dogodkov, na katerih sem pokazal vse, kar znam. Za razliko od preteklosti me ni ovirala prevelika želja po rezultatih, zato sem tekmoval neobremenjen," je besede skrbno izbiral Lovro Leban, ki je začel tekmovati v spustu potem, ko se ni uvrstil v reprezentanco v slalomu. "Spust sem treniral le za nabiranje vzdržljivosti," je dodal Leban, ki v Ljubljani zna uživati tudi radosti študentskega življenja, a prizna: "Med tednom treniram na Ljubljanici, zato na njej poznam vsak ovinek in drevo, da o megli ne govorim."

Prestop Lebana med tekmovalce na mirni vodi je del velikega klubskega projekta, katerega idejni oče je Branko Brezigar, gonilna sila kajakaškega kluba z domovanjem pod elektrarno v Solkanu. Baza za trening na mirni vodi bo na jezeru v Mostu na Soči, v projekt pa sta ob Lebanu vključena še izjemno delavni in obetavni mladinec Rok Kuk ter najboljši slovenski tekmovalec v tej panogi in dvakratni olimpijec Jernej Župančič Regent, katerega so Solkanci dobesedno kupili od koprske Žusterne, saj so zanj plačali 1800 evrov odškodnine.

"Preskok na mirno vodo je težji, kot sem pričakoval. Veliko stvari se bom moral naučiti na novo. Prvo leto bom šel malo po svetu pogledat, da sploh vidim, kam spadam, dve leti bom zraven tekmoval še v spustu. Na mirnih vodah je več olimpijskih disciplin, v kajaku enosed, dvosed in štirised, medtem ko je na divji vodi prosto le eno mesto v kajaku," je še dodal Leban, ki je omejil število skokov z mostu v jezero, potem ko je kot otrok vsa poletja preživel v deveti šoli pod njim, ker preveč udarcev v glavo lahko pusti posledice.

Za popolno primorsko prevlado v kajakaškem športu je poskrbela še najboljša športnica Špela Ponomarenko, kajakašica na mirnih vodah, ki je s šestim mestom dosegla eno najboljših uvrstitev slovenske odprave na olimpijskih igrah v Pekingu. Absolventka Fakultete za upravo, ki je samorastnica, saj ji s trenerskimi nasveti pomagal kar njen fant Stjepan Janić, sicer hrvaški reprezentant, ni skrivala veselja ob tretji zaporedni lovoriki, a je že kovala načrte za prihodnost. "Na olimpijskih igrah v Atenah je bila razlika med prvo in drugo tri sekunde, v Pekingu med prvo in menoj na šestem mestu le sekundo in pol. V štirih letih želim to razliko izničiti, še prej pa poskrbeti, da bi meni v čast na svetovnem ali evropskem prvenstvu zaigrali slovensko himno. A brez kakovostnega trenerja bo težko kljub veliki želji in motivaciji. S fantom si sama sestavljava programe in organizirava treninge, zato upam, da bo kajakaška zveza našla rešitev," je bila zgovorna Špela, ki se je nato sprostila tudi na plesišču in se zahvalila mladincem v klubu, ki so hodili z njo na treninge v vlogi sparing partnerjev. Veliko lažje bi ji bilo, če bi lahko zgradili progo v Škocjanskem zatoku, a je malo možnosti zaradi nasprotovanja okoljevarstvenikov, ki ščitijo predvsem ptiče.