Saj ne, da imam kaj proti tem domislicam. Nasprotno. So neizčrpen vir zabave, je pa res, da mi višajo telefonski račun, ker ko jo zaslišim, moram pri prijatelju nujno preveriti, ali je je bil deležen tudi on, oziroma mu jo povedati. Vzroka za te besedne akrobacije ne morem videti drugje kot v tem, da v to klobasanje ljudi po eni strani silijo mediji, posledično pa zato gospodje na ta način pač poskušajo utrditi svoje strokovnjaštvo, v katerega očitno sami najmanj verjamejo. Zato so se domislili svojstvenega leporečja, kar pa sparjeno s pregovornim "šminkerstvom" nogometne scene privede do tega, kar poslušam.

Po svoje razumljivo. Naša deželica je odvisna od konceptov. Čeprav zgolj navideznih. Ljubi jih. Koncepti zbujajo občutek varnosti, prisebnosti in pristojnosti, zato trenerska avtoriteta temelji na raznih sistemih igre, ki jih zagovarjaš in uveljavljaš in ki ti služijo kot nekaj oprijemljivega, nekaj, kar v nogometno igro vnaša racionalnost, strategijo in taktiko. Vse to, kar te dela trenerja.

Se pa predvsem v nogometu nemalokrat zgodi, da nasprotnik nabije žogo na slepo, ta gre v gol in tvoj sistem izpade nedelujoč. Seveda pa tega ne smeš priznati. Vsaj ne pri nas. Pri nas je boljše, če poveš nekaj povsem nesmiselnega, samo priznati, da je bil nasprotnik enostavno boljši, ne smeš. Prekratko, prejedrnato, prehitro je to, poleg tega je pa take izjave sposoben sleherni "afenpolde" s tribune, osebek, od katerega se moraš pa ti kot stroka ločiti, sicer bi bilo vseeno, če bi na klopi namesto tebe sedel on. Zato brez zlonamernosti ugotavljam, da trenerje v Premiershipu razumem bolj kot našo stroko. Govorijo preprosto in brez olepšav, predvsem pa se upajo enostavno izreči, da so bili slabši oziroma zanič, če je bilo pač res tako.