Včeraj preselil se je njegov preblagi duh v daljno večnost. Kakor narod, solze se tudi Novice za svojim očetom in neutrudljivim svojim urednikom. Božja mu milost!" Na zadnji poti ga je pospremil veličasten sprevod, po vsej Sloveniji so zvonili zvonovi. Pisateljsko društvo mu je dalo vzidati spominsko ploščo na njegovo hišo v Ljubljani. Bleiweis je postal zgodovinska osebnost.
Bleiweisa je zaradi njegovih zaslug imenovalo za svojega častnega občana poldrugi sto slovenskih občin. Dne 28. novembra 1867 mu je častno meščanstvo podelila tudi mestna občina Ljubljana. Leta 1881 mu je cesar Franc Jožef I. podelil plemstvo. Takrat se je odločil za plemiški pridevek Trsteniški po vasi Trstenik, "pradomu svojih očetov".
"Skoro pol stoletja, baš v dobi našega preporoda, je stal Bleiweis v središču vsega kulturnega pokreta, realnega in idejstvenega, stal z delom ali z odporom. Zgodovina te dobe je obenem Bleiweisova zgodovina," je zapisal urednik Bleiweisovega zbornika dr. Josip Tominšek. Dr. Janez Bleiweis (1808-1881), urednik Kmetijskih in rokodelskih novic in "narodni buditelj", je dejansko odigral vodilno in neprecenljivo vlogo v procesu oblikovanja slovenskega naroda.
Za oblikovanje slovenske narodne zavesti so bile Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je začel Bleiweis "v red devati" od izida njene prve številke leta 1843 in jih urejal do svoje smrti, neprecenljivega pomena. Kot se je izrazil Dragotin Lončar, so bile Bleiweisove Novice res "prva stopinja, pa najpotrebnejša zato, ker nihče ne more storiti druge stopinje, ako ni storil prve".
Umazane koče revnih prebivalcev
Novice so resda izhajale še po Bleiweisovi smrti, živele niso več. Kajti čas vrednot, ki jih je poosebljal njihov prvi urednik in so jih Novice ves čas javno zagovarjale, je nepreklicno minil.
Spomladi 1819 je znameniti pesnik Franz Grillparzer potoval z Dunaja v Italijo čez Štajersko. V dnevnik je zapisal: "Tukaj se spremeni pokrajina. Lepa, srečna nemška Štajerska se konča, začne pa vendska… Pokrajina je vedno bolj pusta in neprijetna, koče po vendski Štajerski so umazane; ljudje so videti revni, otroci tekajo pol milje daleč za kočijo in prosjačijo."
Leta 1843 slovanski prebivalci notranjeavstrijskih dežel še niso imeli skupnega imena, temveč so se imenovali po deželah. Slovenski pisatelji so uporabljali tri pisave (bohoričico, metelčico in danjčico), vsako po posebnem narečju. V času, ko je dr. Janez Bleiweis začel izdajati Kmetijske in rokodelske novice, slovensko ljudstvo ne le, da ni imelo skupnega narodnega imena in zavesti, temveč je bilo v vseh pogledih na zelo nizki stopnji razvoja. Po Lončarjevem opisu je bila to "kmetska masa, zanemarjena in zaostala v vsakem oziru".
Bleiweisovo urejanje časopisa, namenjenega vsem Slovencem, je bila težka naloga. Saj, kakor je zapisal Janko Lokar, so Slovenci ljubili malenkosti, medtem ko jim za višje stališče ni bilo mar. Zato so "v malih stvareh trmasti in domišljavi, v velikih pa plahi in neodločni" celo glede jezika tavali "po raznih potih in stezicah". Zaradi uspešnega delovanja "očeta slovenskega naroda" se je ta "kmetska masa" v drugi polovici devetnajstega stoletja oblikovala v moderen evropski narod.
Revolucionarni prelom s preteklostjo
Dr. Janez Bleiweis si je kot urednik Novic neutrudno prizadeval za olikanje slovenskega jezika in za omikanje slovenskega naroda. Omikanje ljudi, ki, denimo, niso poznali ne besede za stranišče, niti niso imeli priprave, ki jo ta beseda označuje, je bilo dobesedno herkulski podvig. Vendar je urednik Novic in predsednik Slovenskega društva znal najti pravi način, kako slovensko ljudstvo "po naravni in postavni poti voditi k napredku v omiki in blagostanji". Zaradi svojega uspešnega delovanja je postal "najpopularnejši človek na vsem Kranjskem", njegova beseda pa najzaslužnejša, da je slovensko narodno telo "dobilo kosti". Zato je med sodobniki veljal za "očeta slovenskega naroda".
Andreju Marušiču, poznejšemu goriškemu škofu, se je prvo srečanje z Bleiweisom "globoko vtisnilo v srcé in spomin": takrat ga je Bleiweis poljubil kot "Oče domovine" in ga "narodno posinil". Podobne občutke na srečanje z "očetom" je ohranil v spominu Vatroslav Holz. Po koncu gledališke igre Berite Novice!, uprizorjene v dvorani ljubljanske Drame v čast Bleiweisove sedemdesetletnice, je "zaoril po dvorani stoteroglasni vzklik: 'Živio oče Bleiweis!'" Tedaj ga je Bleiweis objel in poljubil na čelo, Holz pa je ob tem začutil, da se ga je "v njegovem poljubu dotaknil sam génij Slovenstva".
Takole pa sta ga v svojih spominih opisala dva njegova sodobnika, sicer njegova politična tekmeca. Josip Vošnjak je o njem zapisal: "Pravi slovenski prerok! Njegove zasluge za probujo narodne zavesti med Slovenci se ne morejo nikoli dovolj visoko ceniti." Fran Šuklje pa: "Danes mi je jasno, da je bil mož kakor od božje previdnosti poslan med siromašni zaostali slovenski narod. In to navzlic vsem svojim zmotam in nedostatkom!" Liberalni ljubljanski župan Ivan Hribar je leta 1897 predlagal, da se je po njem poimenovala takrat urejena cesta, ob kateri je bil zgrajen Narodni dom.
Toda socialistična revolucija leta 1940 je prinesla preimenovanje Bleiweisove ceste. Povod za preimenovanje je bila stoletnica Prešernove smrti. Osmega februarja 1949 sta Ljudska pravica in Slovenski poročevalec prenesla kratko sporočilo s povsem identičnim besedilom: "Izvršilni odbor Mestnega ljudskega odbora Glavnega mesta Ljubljane je na svoji seji sklenil, da se ob priliki 100-letnice smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna preimenuje Marijin trg v Trg Franceta Prešerna, Bleiweisova cesta v Prešernovo cesto, dosedanja Prešernova ulica pa v Čopovo ulico." Po Prešernu je dobila ime nekdanja Slonova ulica že leta 1892, ob prvem velikem preimenovanju, s katerim je tedanji občinski svet hotel tudi z uličnimi imeni poudariti slovenski značaj mesta.
Ko so leta 1905 postavili Prešernu spomenik na prostoru, kamor je ulica vodila, je bilo njeno ime povezano s svojim okoljem. Bleiweisova cesta je dobila ime, ker je bil Narodni dom vidno znamenje slovenske narodne prebuje, Bleiweis pa je deloval zanjo. S tem poimenovanjem je bila ustvarjena povezava med nazivom ceste in okoljem; preimenovanje jo je pretrgalo. Revolucionarna oblast je v svojem boju za interpretacijo preteklosti ne le potisnila v pozabo dr. Janeza Bleiweisa kot zastopnika "nazadnjaške meščanske smeri z geslom 'Vse za vero, dom, cesarja'", temveč je slovenskemu meščanstvu zanikala nedvomne in nesporne zasluge za oblikovanje slovenskega naroda.
Očitek konservativizma
Preimenovanje Bleiweisove ulice je pomenilo dokončen izbris nasprotja revolucije, ki ga je Edvard Kardelj napovedal v svojem delu Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1939. Takrat je Kardelj ocenil, da slovensko narodno gibanje "ni dalo ideologov in voditeljev takega formata, kakor na primer pri Italijanih, Nemcih, Poljakih in celo pri Čehih". Zlasti je bil kritičen do "očeta slovenskega naroda", ki po njegovem mnenju "ni bil narodov ideolog, ni bil duh širokih obzorij, ni odkrival narodu perspektiv njegove bodočnosti", temveč naj bi bil le "njegov vsakdanji politični vodnik, predstavnik stranke konservativne družbene plasti, v čigar osebnosti se je utelesil ves nesrečni položaj slovenskega naroda, njegova socialna zaostalost, mračnjaštvo, njegova zlomljena duhovna krila na eni in njegova mlada in zato nejasna težnja po svobodi, po neoviranem razvoju na drugi strani..."
Kardelj je torej Bleiweisu očital konservativnost in navezanost na cerkev. Če bi bila to zgolj ocena Bleiweisovega delovanja, bi bila povsem korektna. Vendar to ni bila ocena, bil je očitek. Ker je Kardelj očitek utemeljil na revolucionarnem principu, pa je bil dvojno napačen. Prvič zato, ker Bleiweisovega delovanja ni ocenjeval v kontekstu zgodovinskih razmer njegovega časa in prostora. Drugič pa zato, ker je bilo zanj revolucionarno delovanje apriorno nekaj dobrega, vsako delovanje, ki ni bilo v službi kardeljanske revolucije, pa nekaj slabega.
V skladu z optiko "znanstvenega socializma" je Kardelj svojo upodobitev Bleiweisa in njegove politike poudaril s pomočjo citata iz pisma, ki ga je Oroslav Caf 1. julija 1848 pisal dr. Josipu Muršcu, češ: "Dr. Bleiweis je strašljivi bedak - ravno prav za kmetske novine."
Kardelj bi, seveda, mogel citirati tudi drugačne ocene o Bleiweisu. Denimo oceni iz Vošnjakovih in Šukljetovih spominov; v Razvoju je sicer citiral obe deli. Toda Kardelj je raje citiral odlomek iz zasebnega pisma kot premišljeni oceni dveh slovenskih politikov, ker bi sicer Razvoja ne mogel zastaviti kot dovolj ostre kritike klerikalizma. Zato je raje poiskal citat iz zasebnega pisma, ki se prezirljivo izraža o "kmetskih novinah" in njihovem uredniku. To ni pristop, ki zasleduje objektivno, ampak je tendenciozno prikazovanje slovenske politične zgodovine v temnih barvah z namenom, da bi na tej temni podlagi osvetlil revolucionarna načela.
"Kultura" slovenske politične kulture
Preimenovanje Bleiweisove ceste je bilo predmet kritike, tudi javne. Janez Rotar je, denimo, leta 1985 protestiral: "'Kultura' slovenske politične kulture je odločila, da ta mož nima v Ljubljani ulice, po njem poimenovane, imajo pa jo npr. Zrinjski in Frankopani, vsak svojo..." Bilo je tudi veliko iniciativ, da bi v Ljubljani kakšna ulica dobila ime po Bleiweisu. A ko sva bila 3. marca 2008 gosta v Studiu city, je "kulturnik" (tako imenuje sam sebe, čeprav je dejansko dolgoletni profesionalni politik), ki vodi ljubljanski organ, pristojen za imenovanja ulic, javno zatrdil, da tak predlog sploh ne obstaja.
Bleiweisova vloga in zasluga za oblikovanje Slovencev kot samozavestnega in modernega naroda, ki danes lahko uspešno tekmuje z vsemi narodi sveta na področju gospodarstva, kulture, znanosti, umetnosti, športa itd., je danes sama po sebi povsem nesporna. Vendar današnja ljubljanska mestna politika s tega svojega častnega občana noče dvigniti Kardeljevega prekletstva, čeprav je Ljubljana tudi po Bleiweisovi zaslugi postala narodno središče Slovencev. "Oče slovenskega naroda" in častni občan mesta Ljubljane danes v tem mestu nima več "svoje" ne svoje ulice, niti parka, ker sta bila preimenovana. Še več, njegova hiša v neposredni bližini ljubljanske mestne hiše, nekoč tako rekoč kultno mesto slovenske narodne prebuje, propada - županu in mestnim svetnikom na očeh. Čeprav je hiša po vsej verjetnosti celo lastnina Mestne občine Ljubljana.
