Potreba po merilnikih časa se je pokazala v srednjem veku, ko so se menihi in nune zaradi samostanskih pravil zbirali k molitvi v strogo določenih časovnih presledkih. Tako so bili v 13. stoletju po vsej verjetnosti prav menihi tisti, ki so izdelali prve ure na mehanski pogon, in kmalu so po vsej Evropi začeli rasti cerkveni zvoniki z urami.
Najstarejši primerki niso imeli kazalcev in številčnice, tudi niso tiktakali, ampak so samo zabrneli in s tem opozorili zvonarje, da so z zvonjenjem sporočili, koliko je ura. Nič koliko je zgodb o pijanih ali zaspalih zvonarjih, ki niso opravili svoje dolžnosti, s tem pa povzročili veliko zmede in dramatičnih zapletov.
Sredi petnajstega stoletja so se na zvonikih pojavile ure z negibnim navpičnim kazalcem, za katerim se vrti obroč s številčnico. Tako je bilo vse do leta 1490, ko je Peter Henlein v Nürnbergu izumil glavno pero in mehanizem ure obrnil na glavo - odtlej miruje številčnica, premika pa se kazalec.
Desetletje kasneje se je Henlein zapisal v zgodovino še z enim odkritjem - prenosno uro, ki je zaslovela pod imenom nürnberško jajce.
Čeprav najstarejše ure niso merile časa natančno, so se ljudje zavedali, da jim življenje odteka z njihovim tiktakanjem. Zato so bile ure v poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju marsikdaj oblikovane kot memento mori (spominjaj se smrti) - v obliki lobanje, pa tudi veselega baročnega cvetličenja. In tako kot je dragocen čas, ki nenehno odteka, so bile dragocene tudi ure.
Leta 1657 je Holandec Christian Juygens iznašel nihalo, ki je omogočilo natančnejše merjenje časa in urarji so začeli prehitevati drug drugega - v zapleteni izdelavi in prestižnem okrasju.
Kot del pohištva, visoko in na tleh stoječo uro, so jo prvi začeli izdelovati v Britaniji. Imela je kronaste zaskočne zavore, kratka nihala in krstili so jo z imenom ura starega očeta.
S prihodom sidraste zaskočke okoli leta 1671 so ure dobile daljše in mogočnejše, sekunde bijoče nihalo. Z njim je bilo tudi opuščeno ime ura starega očeta…
Angleška premoč v urarstvu je trajala vse do konca 18. stoletja, ko je Francija začela zasipati evropski trg z velikimi količinami prenosnih ur.
V tem času je imel kitajski cesar iz dinastije Quing v svoji palači več kot 4000 ur, prevzet z merjenjem časa in domiselnimi mehanizmi, ki so izvajali glasbo, pripovedovali z izjemnim oblikovanjem osupljive zgodbe…
Stenske ure 18. stoletja so bile v mogočnem železnem ogrodju, ki se je izkazalo celo za priročno skrivališče. V takšno uro se je pred volkom skril tudi kozliček v pravljici Volk in sedem kozličkov - in preživel. Tako kot so preživeli mnogi izjemni primerki starinskih ur, ki pri zbirateljih dosegajo neverjetne cene, čeprav tudi v svojem času niso bile vsem dosegljive.
Ob prehodu v 19. stoletje je namreč izšel zakon, s katerim se bile ure hudo obdavčene. Ljudje so jih zato opustili in uporabljali poleg tistih na zvonikih cerkva (od tod izraz, da je za reveže ura na zvoniku) le ure v pivnicah in gostilnah. Izraz pivniška ura se tu in tam uporablja še danes.
V tem obdobju so bile modne ure v obliki človeških kipov, živali ali cvetja z vdelanimi dragimi kamni in s skrivnostno delujočimi mehanizmi.
Leta 1798 je urar Abraham-Louis Breguet po Napoleonovem naročilu za njegove generale izdelal prve potovalne ure s kronometrom, prestižno okrašene, z ročajem in obliko, ki spominja na ročne torbice.
Ena najdražjih ur v zgodovini je izdelana v obliki modrega obeska, ki jo je leta 1800 naročila Hortense de Beauharnais, hči cesarice Josephine in žena Napoleonovega brata Ludvika. S skrivnostnim mehanizmom jo je izdelal eden največjih francoskih urarjev Breguet in jo poimenoval montre souscription. Časa se na njej ne vidi, temveč le otipa, in sicer tako, da se zavrti puščica na hrbtišču ure in diamant, ob katerem se zaustavi, prikaže čas.
Izjemno dragocena je tudi ura iz rdečega marmorja in pozlačenega brona iz leta okoli 1895. Okrašena s kupidom, ki si vsako uro, ko se sproži avtomat, ostri puščico.
Danes, v dobi elektronike, je domala nedoumljivo, da so bile še do sredine prejšnjega stoletja vse ure na mehanski pogon.
Če ne bi bilo ročnih ur, verjetno tudi ne bi bilo Jamesa Bonda, pravijo ustvarjalci filmov o agentu 007. Leta 1963 posneti James Bond velja za prvi film, v katerem je predstavljena multifunkcionalna ura z vgrajeno žico - smrtonosnim orožjem.
Sodobni agenti 007 s pritiskom na skrito šifro vključijo digitalno kamero, računalnik, aktivirajo bombe na daljavo…
Ko je miniaturizirana elektronika postala cenovno dostopnejša, so ure začele vsebovati kalkulatorje, barometre, termometre, videoigrice, diktafone, prenosne telefone, satelitske navigacije, merijo srčni utrip, imajo vgrajen dvojni časovni koncept, spreminjajo barvo kot kameleon. Skratka, vse znanje tega sveta je lahko strnjeno v napravici, včasih celo tanjši od dveh milimetrov.
Najbrž ni težko uganiti, zakaj prepoved nošenja ur med izpiti na nekaterih fakultetah po svetu.
So pa ročne ure tudi danes simbol prestiža, modni dodatek, ki ga izdelujejo najbolj eminentne blagovne znamke. In ko se v dogajanje vplete moda, smo znova pri zgodovinskih vzdušjih.
Za zbiratelje velik izziv so ta hip ekskluzivne dragocene zapestne ure v baročnem slogu memento mori, z vdelanimi dragimi kamni. Izbranci, ki se zavedajo moči svojega denarja in moči časa, ki odteka z vsakim urinim tiktakom, znajo uživati v lepoti - zato so prodane, še preden so izdelane.