Zato niti ni čudno, da ga vodilni možje Hokejske zveze Slovenije (HZS) želijo videti tudi na selektorskem položaju. A Bradley poudarja, da se o tem v zadnjem času ni pogovarjal z nikomer.

Vaše moštvo je kljub zadnjim trem porazom na gostovanjih v Salzburgu, Beljaku in Linzu še vedno na prvem mestu. Kaj se je dogajalo na zadnjih treh tekmah?

Aktualni prvaki iz Salzburga so nam resnično odčitali pravo hokejsko lekcijo. Nikakor nismo bili pravi, zato je bil posledično tudi rezultat precej visok. Naslednji dve tekmi smo igrali že veliko boljše, a kljub temu osvojili le točko v Linzu. Čeprav nerad govorim o sodnikih, moram tokrat poudariti, da je v Beljaku sodniška trojka podlegla pritisku navijačev. Glavni sodnik je recimo dosodil prekršek takoj, ko mu je eden izmed privržencev domačega kluba nakazal, naj zapiska. Kljub temu, da sem v Evropi prisoten že dvajset let, tako slabega sojenja še nisem doživel.

Pa je vodilni položaj na lestvici realen odsev Jesenic?

Vsekakor nismo najbolj talentirano moštvo v ligi, imamo pa nekaj, česar drugi nimajo. To je izrazit moštveni duh. Pred nami je še vedno veliko tekem in nič še ni odločenega. Če neposredno odgovorim na vprašanje, menim, da je to realnost, saj se na prvem mestu nahajamo. Zagotovo nismo tega pričakovali, je pa to posledica našega truda, ki smo ga vložili pred letošnjo sezono. Radi bi še naprej ostali vodilni v ligi, a tega žal ne morem obljubiti nikomur.

Tudi sodniki napredujejo

Je glavni cilj v letošnji sezoni naslov prvaka v državnem prvenstvu in finale lige EBEL?

Poglavitni cilj je zmagati na vsaki tekmi, vsak dvoboj jemati z vso resnostjo in se uvrstiti v končnico. Kljub temu, da trenutno vodimo, vemo, da je v tej ligi preveč dobrih ekip, zato moramo ostati trdno na realnih tleh. Če se ne bomo pripravljali na vsakega nasprotnika posebej, bomo začeli izgubljati dragocene točke.

Kako močna je liga EBEL v vaših očeh?

Lahko povem, da je liga v celoti gledano kar precej podcenjena. Vsako moštvo ima izvrstne strokovnjake na klopi, ki obvladajo svoj posel. V vsakem klubu je vsaj sedem do osem hokejistov, ki izstopajo. Prav zaradi tega dobijo najbolj po grbi tiste ekipe, ki imajo veliko število izključitev. Ob igri z igralcem več tako dobri hokejisti, kot so v tej ligi, z lahkoto izkoristijo vsako nepozornost v obrambi nasprotnika. Če se ozrem štiri leta nazaj, ko sem treniral Innsbruck, je bila kakovost lige na nižji ravni. Vsako leto se izboljšuje, tudi sodniki se sproti izobražujejo in pripomorejo k boljšim predstavam na ledu. Izboljšala se je tudi komunikacija s sodniki, ki po koncu tekme vedno pogledajo sporne posnetke, kar je prava pot za še kakovostnejšo prihodnost.

Na Jesenice ste prišli februarja. Takrat najbrž niste vedeli kaj dosti o slovenskem hokeju?

Niti malo se mi ni sanjalo, kam prihajam. Resnično nisem vedel popolnoma nič, a kaj kmalu sem spoznal, da so Jesenice pravo hokejsko mesto. Vsi v klubu so zelo zavzeti za svoje delo in želijo ga opraviti čim bolj kakovostno. To mesto me malce spominja na moj rojstni kraj Berlin v New Hampshiru (blizu državne meje s Kanado, op. p), kjer je osem mesecev v ospredju le hokej. V drugih klubih po Evropi, kjer sem deloval pred prihodom v Slovenijo, sem to pogrešal, zato sem vesel, da lahko vodim to ekipo, ki ima obenem veliko mladih in nadarjenih hokejistov.

Tem mladeničem kar precej zaupate in jim namenite veliko časa na ledu. So oni svetla prihodnost slovenskega hokeja?

Brus, Jakopič in Jeglič, ki igrajo tudi v ligi EBEL, so zame zelo kakovostni hokejisti, ki zelo hitro napredujejo. Še posebej Miha Brus, ki ima neverjeten občutek za igro, saj se vedno znajde na tistem delu ledene ploskve, kjer mora biti. To me navdušuje, saj se tega pač ne da naučiti. No, lahko poskusiš, a je navadno v veliki meri prirojeno. Tudi Žiga Jeglič in Rok Jakopič sta izvrstna, predvsem zadnji me spominja na Aarona Foxa v mlajših letih. Zato sploh ne vidim nobene ovire, da ti mladi igralci v bodočnosti ne bi uspeli.

Dajete občutek, kot da bi se vam mesto, v katerem delujete, in ljudje usidrali globoko v srce.

Res je tako. Zaradi tega, ker živim na Bledu, kjer sem pravkar kupil stanovanje, utripa na jeseniških ulicah zaradi številnih hokejskih obveznosti žal nimam časa raziskovati. So pa na tekmah naši navijači res odlični, spremljajo nas na gostovanjih, da ne govorim o tekmah v Podmežakli, kjer vselej pripravijo peklensko vzdušje. Resda pod mojim vodstvom za zdaj večino časa zmagujemo, zato ob porazih najbrž ne bo tako veselo, a o tem ne razmišljam. Če bo do tega prišlo, to ne bo spremenilo mojega mnenja, saj vem, da imajo ljudje na Gorenjskem izredno radi hokej.

Navija za finale med Jesenicami in Olimpijo

Poleti ste nekaj časa trenirali tudi Anžeta Kopitarja, ki se je pripravljal na novo sezono v ligi NHL. V kolikšni meri vas je očaral?

Res mi je bilo v čast delati z njim, saj je najbolj marljiv igralec, kar sem jih kdajkoli videl. Po mojem mnenju je že zdaj eden izmed najboljših dvajsetih igralcev v ligi NHL. Če bi sam sestavljal ekipo v Los Angelesu, bi začel pri Kopitarju. On je pravi vodja moštva, neverjetno nadarjen mladenič, zato se bo njegova kariera le še vzpenjala.

Precej časa ste kot trener preživeli v Nemčiji. So tamkajšnji derbiji primerljivi s slovenskim med Jesenicami in Olimpijo?

Težko je delati povezavo z drugimi državami, a moje izkušnje mi pravijo, da takšnega derbija, kot je v Sloveniji, nisem videl še nikjer. Vsaj kot trener ne. Igralce sploh ni treba motivirati pred tekmo z Olimpijo, saj v garderobi vlada prav posebno ozračje pred derbiji. Čeprav nisem Slovenec, bi bil najbolj srečen, če bi se v finalu lige EBEL srečala večna rivala. To bi bil pravi hokej, z veliko emocijami, in navijači bi vsekakor prišli na svoj račun.

Prejšnji teden vas je vodstvo HZS izbralo za novega selektorja, čeprav pogodbe še niso sestavili. Kakšni so sploh vaši pogoji za vodenje reprezentance?

Najprej bi se rad zahvalil za izkazano zaupanje s strani HZS. Moram priznati, da sem bil kar malce presenečen, da so me izbrali, saj se o teh rečeh nisem pogovarjal z nikomer, vsaj zadnjih štirinajst dni ne. Če bo prišlo do podpisa pogodbe, bodo moja pričakovanja, tako kot na Jesenicah, visoka, saj bom iz sebe iztisnil maksimum. Najpomembnejša stvar, ki bi se morala urediti, je, da HZS najde skupni jezik z igralci, ki so nezadovoljni z dosedanjim delovanjem organizacije. V moštvu imam že zdaj okoli sedemnajst reprezentantov, ki v primeru neporavnanih računov ne bodo hoteli igrati. Letos sem bil na svetovnem prvenstvu v Halifaxu, kjer sem videl, da imajo velike težave. Stvar se mora profesionalizirati na vseh ravneh, le tako bo Slovenija imela dobre rezultate.

Bi v primeru ustoličenja na slovenski klopi kaj spreminjali spisek hokejistov?

Verjetno ne, saj že na Jesenicah treniram glavnino reprezentantov, ki poznajo moj slog in taktiko, ki jo uveljavljam. Seveda bi poklical še nekatere igralce, kot so Goličič, Pavlin, Vnuk, toda sistem bi najbrž ostal enak kot na Jesenicah. Če bi imela reprezentanca na klopi moža, ki ne bi poznal razmer, bi bilo to najbrž obsojeno na propad, saj je pred kvalifikacijami za olimpijske igre ter svetovnim prvenstvom enostavno premalo časa.

Denar ni v prvem planu

Se v jeseniški garderobi hokejisti kdaj pogovarjajo o reprezentančnih zdrahah?

O tej temi niti ne govorijo preveč. Rekli so mi le, da imajo težave, da jim neke stvari niso razumljive. Kot primer lahko navedem, da je večina reprezentantov iz drugih držav na minulem svetovnem prvenstvu lahko pripeljala s seboj svoje boljše polovice in otroke, vsi imajo pogodbe urejene, dobivajo plačilo za svoje delo, slovenski fantje pa tega niso deležni. Zaradi vseh teh stvari se slaba volja širi vsepovprek, igralci za reprezentanco praktično tvegajo življenja. Hokej je nevaren šport, zato nikoli ne veš, kaj vse se ti lahko pripeti. Globoko v sebi imajo vsi radi domovino in želijo zanjo igrati, a preko nekaterih stvari je težko iti.

Boste v pogodbi zahtevali posebne finančne pogoje?

O premijah in vsemu se bomo pogovarjali kasneje. Upam lahko, da s tem ne bo večjih težav. Sicer pa sem profesionalni trener in normalno je, da bom zahteval plačilo za svoje delo. A tokrat to ni v prvem planu, saj dobro poznam razmere v slovenskem hokeju.

Lahko slovenski navijači pričakujejo, da se bodo Risi uvrstili na olimpijske igre in v skupino A svetovnega hokeja?

No, lahko vsaj upajo. Igrali bomo proti nevarnim nasprotnikom, a zagotovo imamo dovolj kakovosti za odmeven uspeh. Če bi me vprašali, ali si Nemčija zasluži nastop na olimpijskih igrah, bi odgovoril pritrdilno. A to ne pomeni, da jih ne moremo premagati. Vsaka reprezentanca bo imela le en cilj, in kdor bo bolj delal, si bolj želel uspeha, tisti bo uspel. Slovenski hokejisti že dolga leta igrajo skupaj, zato se zelo dobro poznajo. To je lahko ena izmed največjih prednosti. Mogoče je slabost slovenske reprezentance v tem, da že vrsto let goji podoben stil igre. V Nemčiji imajo bolj raznovrstno igro zaradi večjega spektra igralcev in klubov. Vse to so tiste majhne podrobnosti, ki bodo na koncu odločile.

Menite, da so malenkosti, o katerih ste govorili, da odločajo, tudi hokejska igrišča, ki jih je v Sloveniji zelo malo?

Za ostale klube po državi ne morem govoriti, lahko pa ocenim stanje na Jesenicah, kjer je dvorana pač takšna, kot je. Preden pridejo v goste hokejisti Olimpije, malce postrižemo plesen, ki leze s stropa v Podmežakli. Dostikrat se pošalimo na račun svojega objekta, a to v hokeju sploh ni odločilnega pomena. Nekdo ima lahko najlepšo in najdražjo dvorano na svetu, a brez prave ekipe in navijačev uspeha ne bo. Na Jesenicah bi bilo za navijače morda bolj udobno, če bi dobili spodobne stole, a kljub vsemu smo lahko zadovoljni s tem, kar imamo. Življenje je za takšne reči žal prekratko, zato je potrebno uživati prav vsak trenutek.