Za Igorjem Makovcem, Milanom Zupančičem, Zoranom Jankovićem, Marjanom Sedejem in Žigo Debeljakom je 50-letni Bobinac postal šesti predsednik RZS v zgodovini samostojne države, kar je njegova tretja uradna rokometna funkcija: predsednik uprave gospodarskega giganta Gorenje je tudi predsednik istoimenskega rokometnega kluba iz Velenja in podpredsednik rokometašic Olimpije iz Ljubljane.

Zadnji dve leti ste bili član predsedstva RZS. Zakaj ste se odločili, da stopite stopničko višje in prevzamete predsedniško funkcijo?

Že nekaj časa so me nekateri člani predsedstva nagovarjali, naj to storim. Sprva sem to dojemal kot nekakšno dodajanje novih funkcij, a ker se mi mandat v Združenju Manager, v katerem sem predsednik že šest let, počasi izteka, je bil moj odgovor pozitiven. Poleg tega sem od majhnih nog velik športni navdušenec, saj sem se ukvarjal z različnimi športi. Poleg tenisa sem imel posebno rad in še vedno imam športe z žogo: vse, kar je "dišalo" po žogi, se je "lepilo" name. In prav ljubezen do športa je drugi razlog, da sem se odločil za prevzem nove funkcije.

Soglasna podpora

Na skupščini RZS ste dobili soglasno podporo 49 prisotnih delegatov, kar je lepo priznanje. A hkrati je bila skupščina, ki jo sestavlja 90 delegatov, komaj sklepčna. Ali je to posledica apatije v slovenskem rokometu?

Ljudje v rokometnih krogih niso apatični, so pa nekateri bolj ali manj nezadovoljni, ker odnosi med stebri znotraj organizacije niso dovolj jasni in profesionalni, ni prave "kemije", vsekakor pa je preveč osebnih zamer in vrtičkarstva. Tudi pri skupščinah največjih podjetij se prisotnost na skupščinah giba med 50 in 60 odstotki.

Pred skupščino ste prevzeli še eno pomembno funkcijo - postali ste predsednik rokometašev Gorenja.

Gorenje je že dolgo generalni pokrovitelj velenjskega kluba, katerega predsednik je bil nekaj let Jani Živko. Ker je po službeni dolžnosti v podjetju Gorenje odšel na Nizozemsko, sem se znašel v dvomih: znotraj uprave najti nekoga ali pa se predsednikovanja, predvsem zaradi zahtevnega pridobivanja sredstev, lotiti sam. Na koncu sem sklenil, da bom osebno bdel nad tem. Funkcijo jemljem drugače kot Živko, ki je delno opravljal še funkcijo direktorja, jaz pa sem zanjo izbral Staneta Ostreliča, ki je prevzel operativno delo.

Se bojite očitkov o konfliktu interesov, ker ste predsednik nacionalne zveze in enega najmočnejših klubov?

S tem se trenutno ne ubadam. Danes je skoraj nemogoče najti nekoga, ki dela v rokometu in ki tako ali drugače ne pokriva več funkcij hkrati. Morda bom kdaj kasneje zadeve znotraj kluba organiziral drugače, a trenutno ostaja tako, kot je.

"Reprezentanca je ogledalo vsakega športa," ste izjavili ob predstavitvi svojega programa. A trenutna slika, ki jo kaže rokometno ogledalo, ni najbolj navdušujoča.

Priznam, da sem bil v zadnjem času razočaran nad rezultati skoraj vseh reprezentančnih selekcij, njihova neudeležba na velikih tekmovanjih pa seveda ni dobra za slovenski rokomet. A čeprav je moj sedanji mandat le dveletni, razmišljam o olimpijskem ciklusu štirih let, torej do Londona 2012, kajti dve leti se mi zdita premalo za strateško razmišljanje. Vedno si moraš postaviti cilj: če nimaš cilja, so vse poti dobre. Pri moških imamo dobro, celo vrhunsko generacijo igralcev, v kateri je bila že na letošnjem EP na Norveškem prava "kemija". Bili smo blizu velikemu uspehu, a žal smo potem junija proti Slovaški spet naredili nekaj korakov nazaj. Vseeno verjamem v to generacijo, ki še ni rekla zadnje besede. Čez štiri leta bo večina igralcev v najbolj zrelih rokometnih letih, kot primer pa lahko vzamemo Hrvaško, ki je največje uspehe dosegala z relativno zelo zrelimi in izkušenimi igralci. Pri ženskah smo seveda na bistveno nižji ravni kot pri moških, a je mogoče v štirih do šestih letih krepko napredovati in se boriti tudi za evropski vrh. Povprečna starost reprezentantk je komaj dobrih dvajset let, poleg trdega dela in zdravja pa je pomembno, da bodo ostale v tem športu. Pri dekletih se pogosto dogaja, da rokometni diamanti, še preden so dokončno izbrušeni, zapustijo rokomet.

London ni utopija

Glede na trenutno stanje se zdi vaš cilj o nastopu moške in ženske reprezentance na OI 2012 v Londonu prej utopija kot realnost.

V Pekingu je Slovenija osvojila pet kolajn, kar je fantastičen dosežek, a vse v individualnih športih. Razočaran sem bil, ker nismo nastopili v nobenem kolektivnem športu, predvsem v tistih z žogo. Zato sem napovedal strokovni razmislek, tudi s pomočjo sociologov, psihologov in podobnega kadra, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi na velikih tekmovanjih dosegali odmevne rezultate. V moštvenih športih, predvsem v rokometu in košarki, smo vedno zelo blizu, a v odločilnih trenutkih nas zmanjka, klecnemo pri zadnjem koraku. V zadnjem času sem opravil - in še bom - številne pogovore z ljudmi iz slovenskega rokometa, da bi si lažje ustvaril realno sliko. Ne želim vleči prenagljenih potez, preden nimam dokončno izoblikovane slike in stališč. Potrebno je po šahovsko razmisliti in povleči pravo potezo. Kajti potem, ko jo potegneš, se mora izkazati za pravo.

Denarno solidno podprta, organizacijsko povprečna in rezultatsko zelo slaba - ali se strinjate s takšno oceno RZS?

Vaša definicija ni daleč od resnice. Zvezo si predstavljam kot dobro naoljen stroj, kot podjetje, v katerem vse funkcije in področja dobro delujejo. Rokometni delavci morajo izvrševati usmeritve in naloge predsedstva z dovolj energije, samoiniciativnosti in organizacijske odličnosti, ki nam jo primanjkuje še na mnogih ravneh. Pisarno RZS bomo prevetrili oziroma okrepili, pa tudi pri ostalih stebrih znotraj zveze bomo pogledali, kako naprej. Kljub solidnemu denarnemu stanju bomo morali tudi v prihodnje skrbeti, da bomo imeli dovolj sredstev. Zato apeliram na dosedanje in bodoče sponzorje, naj nam stojijo ob strani. Mercator, Pivovarna Laško, Hypo, Cimos, Petrol, MIK, Gorenje in druga podjetja so ogromno naredila za slovenski rokomet, zato pričakujem, da bodo ostali v tem športu. Seveda pa moramo tudi še koga pridobiti.

Slaba medijska podoba

Statut zveze vam omogoča tudi ustanovitev kolegija predsednika, česar pred vami ni še nihče uporabil.

Želel bi, da imamo organ, ki bi bil operativnejši kot predsedstvo, ki je obsežno in ki ga je težko sklicati najmanj enkrat mesečno. Poleg mene bi bili člani kolegija podpredsedniki zveze, nekateri iz strokovnega sveta, trenerske in morda sodniške organizacije. V njem vidim še predstavnike združenj klubov, morebiti nekatere nekdanje igralce ter posameznike iz rokometa, ki so njegovi poznavalci, a nimajo funkcij. Kolegij si predstavljam kot dopolnilo k delu predsedstva, načrtujem pa, da ne bo več kot desetčlanski.

Slaba medijska podoba rokometa je tudi posledica tega, da RZS nima predstavnika za stike z javnostmi, da ima slabe spletne strani, da so bile seje predsedstva zaprte za javnost...

Rešitev je le ena - temeljita prevetritev. Že na dosedanjih sejah predsedstva sem bil kritičen do teh zadev, kot predsednik pa jih bom skušal rešiti v najkrajšem možnem času. Rokomet se ne igra le zaradi igralcev in igralk, ampak tudi zaradi navijačev in javnosti. Pri tem so mediji most med enimi in drugimi, most, ki ga je treba zgraditi. Zato bomo medijsko odprtost v prihodnje povečali. Tudi glede odprtosti sej sem ocenil, da bi bilo to smiselno. Skozi pogovore z novinarji sem ugotovil, da bi bila to dobra poteza, verjetno pa si tega želi tudi javnost.

Z izjavo o vrtičkarstvu v slovenski rokometni stroki, ki ima veliko znanja, a vsak vleče v svojo smer, ste dvignili veliko prahu.

To sem storil namenoma. In če so nekateri dovolj (samo)kritični, bi se morali strinjati z mojimi besedami. Če se je prah dvignil, ker je večina ljudi ocenila, da sem imel prav, potem je to dobro. Trdno sem prepričan, da je v rokometu še vedno preveč ljudi, ki vlečejo vsak na svojo stran. Ljudje, o katerih govorim, so sicer strokovnjaki, poznajo rokomet in ga imajo radi, a če jih ne znamo povezati, da delujejo med seboj, to pomeni negovanje vrtičkarstva. Prepričan sem, da del rezultatskih neuspehov leži tudi v tovrstni nepovezanosti, vrtičkarstvu. Zato je potrebno nekatere plotove preskočiti ali pa jih enostavno podreti in več sodelovati. A da ne bo pomote: vrtičkarstvo ni prisotno le v stroki, ampak tudi v drugih delih slovenskega rokometa.

Ne želi le posnemati

Ali ste zagovornik profesionalizacije selektorskih funkcij? Se bolj nagibate k domačim ali tujim strokovnjakom?

Rokometnih strokovnjakov ne delim na domače in tuje, niti ne na stare in mlade, ampak le na dobre in slabe. Profesionalizacija je v tem trenutku zapletena zadeva, kajti vrhunski trenerji v Sloveniji so tako ali drugače vpeti v delo posameznih klubov. Idealno bi bilo, če bi imeli profesionalnega selektorja v članski kategoriji, tako pri moških kot pri ženskah, njegova pomočnika pa bi bila prva trenerja naslednje starostno nižje selekcije. S tem bi vzpostavili nujno potrebno in smiselno hierarhijo. Merila za selektorske položaje so dokaj dobro postavljena, dodal pa bi le še en pomemben element - čustveno inteligenco. To pomeni, da pri vodenju reprezentanc ne potrebujemo samo ljudi, ki vedo vse o rokometu, ki se spoznajo na taktiko in sestavljanje moštva, ampak tudi tiste, ki se znajo pravilno in najbolje odzivati v najrazličnejših situacijah. Voditi skupino ljudi na igrišču in izven njega je enako kot voditi ekipo v podjetju, kot pevski zbor ali orkester v smislu, da si dirigent. Zelo pomembna lastnost trenerja oziroma selektorja mora biti, da je zrela osebnost. Posebno pozoren mora biti na integriteto skupine, tima: člani se morajo znotraj tega znati pogovoriti, tudi kritično, a navzven morajo delovati enotno in celovito, kar je pogoj za ustvarjanje medsebojnega zaupanja.

V zadnjem dobrem desetletju sta slovensko rokometno vladavino obeležila predvsem Janković in Debeljak. Za vas pravijo, da boste najboljša kombinacija obeh.

Obdobje mojega predsednikovanja, ne glede na njegovo dolžino, bo zagotovo drugačno, kot je bilo Jankovićevo ali Debeljakovo. Vsak človek teži k temu, da bi dodal čim več svojega, zato ima vsak svoj slog. Dobro poznam sisteme vodenja ljudi in zdi se mi, da imam občutek za to, po drugi strani pa imam šport zelo rad. A najpomembneje je, da gremo v pravo smer in to čim hitreje, da smo čim bolj povezani med sabo in da delamo tisti, ki smo na to pripravljeni. Da, v okviru RZS želim povezovati, graditi in dodajati, ne pa le posnemati takšen ali drugačen slog.