Od Reagana do Busha

To je bil kratek izlet, ki sem ga v glavnem preživel v iskanju prave smeri po neskončnih hodnikih poslopja Rayburn Building ter med vljudnimi, a površnimi srečanji s člani kongresnih štabov, le malo starejšimi od mene. Toda zvečer sem si s študenti vzel čas in se sprehodil navzdol do Malla in Washingtonovega spomenika, potem pa smo nekaj minut skupaj strmeli v Belo hišo. Stali smo na Pensilvanski aveniji, le korak stran od stražarskega mesta ameriških marincev pri glavnem vhodu. Pešci so hiteli po pločniku in za nami je hrumel promet, a nisem občudoval elegantne razsežnosti Bele hiše, temveč bolj dejstvo, da je tako izpostavljena mestnemu vrvežu. In da smo smeli stati tako blizu vratom in smo pozneje celo odšli na drugo stran poslopja ter pokukali na vrt vrtnic in rezidenco ob njem. Odprtost Bele hiše pove marsikaj o zaupanju, ki ga je sposobna naša demokracija, sem premišljeval. Utelešala je predstavo, da naši voditelji niso tako različni od nas in da so ostali subjekti prava ter našega skupnega dogovora.

Dvajset let pozneje se Beli hiši ni bilo več mogoče tako preprosto približati. Nadzorne točke, oboroženi stražarji, vozila, ogledala, psi in premične barikade so zaprle prostor dveh blokov hiš daleč okrog Bele hiše. Avtomobili brez dovoljenja niso smeli več voziti po Pensilvanski aveniji. Tistega mrzlega januarskega popoldneva pred dnevom, ko sem zaprisegel kot član senata, je bil park Lafayette skoraj prazen in ko je moj avtomobil zapeljal skozi vhod na območje Bele hiše ter naprej po dovozni poti, me je bežno obšla žalost zaradi vsega izgubljenega.

Stara hiša s prepihom

Notranjost Bele hiše nima bleščave, ki bi jo morda pričakovali zaradi vtisa, ki nam ga posredujeta televizija ali film. Videti je dobro vzdrževana, a obrabljena. Je velika stara hiša, za katero bi si lahko predstavljali, da je v njej med mrzlimi zimskimi nočmi nekoliko prepiha. Pa vendar, ko sem stal v foajeju in gledal po hodnikih, ni bilo mogoče pozabiti na zgodovino, ki so jo tu ustvarjali. Na Johna in Bobbyja Kennedyja, ki sta se posvetovala o kubanski krizi v zvezi s sovjetskimi raketami, na Franklina D. Roosevelta, ki je še zadnji trenutek popravljal svoj radijski govor, na Lincolna (1809-1865, 16. predsednik ZDA od 1861 do 1865, op. prev.), ki je osamljen korakal po sobanah in na ramenih nosil breme vsega ljudstva.

Takoj me je pozdravil član zakonodajnega štaba Bele hiše in me odpeljal v zlato sobo, v kateri je bila že zbrana večina prihajajočih članov predstavniškega doma in senata. Natančno ob šestnajsti uri so najavili predsednika Busha. Prišel je in stopil proti podiju živahen in čil, s tistim suverenim in odločnim korakom, ki želi demonstrirati zavest, da gre vse po urniku in da naj bodo ovinki karseda kratki. Približno deset minut je govoril zbranim, razdrl nekaj šal, nas pozval, naj za državo stopimo skupaj, potem pa nas je povabil na drugi konec Bele hiše k okrepčilu ter fotografiranju z njim in prvo damo.

Modrost ustanoviteljev

Takrat sem umiral od lakote, zato sem se, medtem ko se je večina drugih zakonodajalcev začela razvrščati za fotografiranje, napotil proti bifeju. Ko sem si privoščil predjed in se vključil v razgovor z nekaterimi člani Bele hiše, sem omenil svoji prejšnji dve srečanji s predsednikom. Prvo je bilo le kratko, namenjeno čestitkam po izvolitvi, drugo pa običajen zajtrk v Beli hiši z menoj in drugimi novimi senatorji. Obakrat se mi je zdel predsednik prijeten mož, pameten in discipliniran, a s tisto odkritosrčnostjo in odločnostjo, ki mu je pomagala zmagati na dveh volitvah. Prav lahko bi si ga predstavljal kot lastnika lokalne trgovine z avtomobili, kot trenerja otroškega športnega moštva ali pa kot gostitelja, ki se zadaj, na vrtu ukvarja s pripravljanjem mesa na žaru. To je bil človek, primeren za dobro družbo, dokler bi se pogovor vrtel okrog športa in otrok.

Toda med srečanjem pri zajtrku, po vseh prisrčnostih in drobnih pogovorih, ko smo že sedeli za mizo in je podpredsednik Cheney ravnodušno jedel jajca po benediktinsko, Karl Rove pa je na koncu mize skrivoma brskal po svojem mobilnem telefonu, sem spoznal drugačno plat tega moža. Predsednik je začel razpravljati o nalogah svojega drugega mandata in pri tem v glavnem ponavljal glavne točke iz predvolilne kampanje: da moramo vztrajati v Iraku in obnoviti zakon Patriot Act, da je treba reformirati socialno varnost in popraviti davčni sistem in da želi doseči dokončno volilno odločitev o sodnikih, ki jih je imenoval. Potem se je nenadoma zazdelo, kot da je nekdo v zadnji sobi obrnil stikalo. Predsednikov pogled je otrdel, njegov glas je prevzel vznemirjen, hiter ton nekoga, ki ni navajen, da bi ga kdo prekinil in si tega tudi ne želi. Njegovo lahkotno vljudnost je zamenjala skoraj mesijanska gotovost. Ko sem opazoval svoje kolege iz senata, skoraj vse republikance, kako visijo na njegovih besedah, sem se spomnil na nevarno osamitev, ki jo lahko prinese oblast, in cenil sem modrost ustanoviteljev, da so ustvarili sistem, ki je oblast obdržal pod nadzorom.

"Senator?"

Dvignil sem pogled in se prebudil iz spominov. Ob sebi sem zagledal enega od starejših črncev, ki večinoma sestavljajo služinčad v Beli hiši.

"Smem vzeti vaš krožnik?"

Predsednikovo opozorilo

Prikimal sem in poskušal pogoltniti zalogaj nečesa iz piščančjega mesa, pri tem pa opazil, da vrste tistih, ki so želeli pozdraviti predsednika, ni več. Želel sem se zahvaliti svojim gostiteljem in se napotil proti modri sobi. Mladi marinec pri vratih me je prijazno opozoril, da je fotografiranja konec in da predsednika že čaka naslednje srečanje. Toda preden sem se obrnil, da bi odšel, se je na vratih pojavil sam predsednik in mi pomahal, naj vstopim.

"Obama!" je rekel in mi stisnil roko. "Pridite in seznanite se z Lauro. Laura, se spominjaš Obame? Videla sva ga na televiziji tisti večer ob volitvah. Čudovita družina. In vaša žena - sijajna gospa."

"Preveč hvale, gospod predsednik," sem rekel in stisnil roko prve lady v upanju, da sem si z obraza prej obrisal vse drobtine. Predsednik se je obrnil k bližnjemu pomočniku, ki mu je na dlan iztisnil velik kupček čistilnega gela za roke.

"Hočete malo?" je vprašal predsednik. "Dobra stvar. Varuje vas pred prehladom."

Da ne bi bil videti nehigieničen, sem vzel malo gela.

"Pridite za trenutek," je dejal predsednik in me odvedel na rob sobe. "Veste," je rekel mirno, "upam, da nimate nič proti, če vam dam majhen nasvet."

"Seveda ne, gospod predsednik."

Prikimal je. "Pred vami je svetla prihodnost," je dejal. "Zelo svetla. Toda v tem mestu sem že nekaj časa in naj vam povem, da zadeve lahko postanejo zelo težke. Ko je kdo deležen tolikšne pozornosti, kot ste je deležni zdaj vi, ljudje začnejo tolči po njem. In nikakor ni nujno, da bo kaj takega prišlo z moje strani, razumete? Prišlo bo tudi iz vaših krogov. Vsi bodo čakali na vaš spodrsljaj, saj veste, kaj mislim? Torej, pazite nase."

"Hvala za nasvet, gospod predsednik."

Ko sva hodila proti vratom, sem mu povedal nekaj zgodb iz svoje predvolilne kampanje. Šele ko je odšel iz sobe, sem se zavedel, da sem med pogovorom za kratko položil roko na njegovo ramo - to je moja podzavestna navada - kar pa je, kakor domnevam, pri mnogih mojih prijateljih, da agentov tajne službe v sobi sploh ne omenjam, vzbudilo kar precejšnje nelagodje.

Napačna politika

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)

Prihodnjič: Zgodba o lepem vedenju