Svoj izčrpen spis je naslovil z naslovom O pesniških postopkih v novejši poeziji Tomaža Šalamuna in mu ga posvetil za šestinšestdeseti rojstni dan. Oblikovalka Andreja Brulc je na naslovnico postavila lepljenko, ki ponazarja stolp. Zadnja stran zaščitnega ovitka pa kaže sled živalice. To sled sekata stiha. "Grški bog ima na vitlu srp. / Kako zdaj čoln počasi leze." Stiha sta zaključna stavka ene od pesmi, a sta v pesmi drugače deljena. In prav skladnja stiha je tisto, kar dela Tomaža Šalamuna tako prelomnega, drugačnega. Pa je res kaj tako pomembnega, kot je vprašanje, kje stavek postane stih? Vsekakor. Gre za vprašanje, kdaj beseda postane vezana in kdaj prosta. Miklavž Komelj se v svoji večplastni razgradnji in razmišljanjih sprašuje o nasprotjih, ki narede pesniško širino, Tomaž Šalamun pa v svojih pesmih nasprotja uporablja, da z njimi razširi pojmovanje stiha, pojmovanje ustvarjanja širine. Tako so pesmi polne vsega. Polne so starodavnosti, polne so grštva, polne so sveta in polne so same sebe, tako polne, da se sprašujejo o popolnosti sebe in svojega početja. Pesmi o sebi. Stihi so stavki in niso. Praznine, ki jih puščajo na svoji desni in svoji levi strani, so nekje določene z ločili, drugje so ločila tista, ki narede praznine. In medstišne praznine. Je to zamolk? Je odmev? Slovenščina je prepletena z drugimi jeziki do te mere, da se pojavlja oznaka svetovna pesem. Prehudo? Svetovljanska pa vsekakor. Pesnik v svojih stihih določene besede sproti prevaja, a ne nujno tudi sloveni. A tu ni na delu pesnikovo jezikovno znanje v smislu poznavanja toliko in toliko jezikov, marveč so pesmi zapisi jezikovnih tokov, ki obvladujejo pesnika. In pesnik jih obvladuje, ko jih zapiše. Zapiše tudi besede, ki komaj še imajo pomene v smislu oznake, saj prehajajo v medmete, v dopolnila, v znake za kaj. Kdo bi uganil? Ostaja občutek, da niti pesnik ne. Pesniška svoboda je brezmejna. In pesnik je na tej meji. Pesnik kot graditelj in pisec spremne besede kot spraševalec sta par, ki mejita drug na drugega, se določata, nalagata in razlagata. In dviguje se sinji stolp. Morda pa je že ves čas tam, le redkemu ga uspe razpoznati v siceršnji sinjini. Pa se pojavi bralstvo, prebiranje in razbiranje, iskanje poti do tega stolpa, do pesnikove stavbe. Kje je sinjina in kje je stolp? In kje so pesmi in kje je pesnik? Knjiga v svoji pokončnosti nudi tudi odgovore na takšna vprašanja in v svojem nudenju gre v prosojnost, v brezmejnost. Lahko je občutiti silno moč, ki drži pomene in besede in stihe in stavke in povedi, a težko jo je vzdržati. In ta silni sinji stolp. Silnost Šalamunovega naprezanja v pesnjenju je lahko vzor vztrajnosti. A morda ne toliko njegove kot tiste, ki naredi, da se pesnik sploh česa takega loti. Bralstvo, spet velik izziv.